Zakaj znanstveniki, raziskovalci in psihologi zanikajo posledice splava?

Foto: Canva

Pred leti, ko sem pisala diplomsko nalogo, v kateri sem raziskovala splav, se spominjam, da sem na področju psiholoških posledic splava naletela na kup literature, ki se je med seboj spodbijala. Mnoge raziskave so dokazovale, da po splavu lahko ženske trpijo za hudimi čustvenimi posledicami, na drugi strani pa so obstajale raziskave z ravno nasprotnimi rezultati. Kako je to mogoče? Odlično razlago zmede v raziskovanju tega področja sem našla v knjigi Prepovedano žalovanje, terapevtke in ustanoviteljice duhovnih vaj Rahelin Vinograd, Therese Burke.

Posledice splava

Posledice splava se lahko pri ženskah razvijejo na različne načine in se izrazijo v različnih oblikah. Ženske lahko po splavu občutijo globoko žalost, jezo, krivdo, depresijo, vsiljujejo se jim spomini. Lahko imajo samomorilna nagnjenja, zlorabljajo različne substance, razvijejo motnje hranjenja, spolno neprilagojenost, osebnostne motnje in se zapletajo v različna tvegana vedenja. (Burke, 2019, 375-376) Pogosto razvijejo obrambne mehanizme, ki jih zavestno ne povezujejo s splavom, zato lahko do predelovanja dogodka mine mnogo let. (Burke, 2019, 85-102) Če so po preživeli travmatični izkušnji opaženi odzivi, kot so pretirana vzdraženost, podoživljanje (intruzija) in otopelost (konstrikcija), govorimo o posttravmatski stresni motnji (PTSM). (Burke, 2019, 128-130) Psiholog Vincent Rue, ki jo je opazil pri ženskah z izkušnjo splava, je različico PTSM povezano s splavom imenoval post-abortivni sindorm (PAS). (Burke, 2019, 369)

Zgodovina post travmatske stresne motnje

Zgodovina posttravmatske stresne motnje je že od nekdaj zaznamovana z zanikanjem s strani tistih, ki so podpirali družbene strukture, ki so travmo povzročale ali dovoljevale oziroma niso želele karkoli spremeniti. Tako je že, ko je Freud proučeval histerijo, sprva ugotovil, da je povezana s prezgodnjimi spolnimi izkušnjami ali s spolno zlorabo v otroštvu in mladosti. A ker je s tem opozarjal na nekaj družbeno nesprejemljivega, je kasneje svojo misel spremenil in ustvaril psihoanalizo. Kasneje so opazovali posttravmatsko stresno motnjo pri vojakih, ki so se vračali iz vojne. Ugotovitve psihiatrov, ki so se z njimi ukvarjali, niso bile sprejete, saj ni bilo sprejemljivo verjeti, da moškega lahko takšne situacije zlomijo, poleg tega se pod vprašaj postavlja moralnost vojne. Priznati žrtev travmo vključuje družbena in politična vprašanja in prav ta dinamika se pojavlja tudi v raziskovanju posledic splava. (Burke, 2019, 363-367)

Ko je Vincent Rue 10 let po legalizaciji splava v ZDA definiral post-abortivni sindrom, mu je odvetnik Ameriške psihiatrične zveze (APA) zagrozil s tožbo ob primeru objave svojih ugotovitev, saj APA zanika njen obstoj.

Kje so motivi psihologov in raziskovalcev, da zanikajo posledice?

Kot družba smo o splavu bolj vajeni govoriti kot o političnem vprašanju, ne znamo pa o njem govoriti na osebni ravni. (Burke, 2019,46) To je lahko velika ovira pri spoznavanju in sprejemanju posledic »Žalost po splavu v naši družbi ni niti pričakovana, niti dovoljena.«splava. Da ne utišamo žensk, ki trpijo, potrebujemo odprtost, ki je neodvisna od našega prepričanja o splavu. Burke (2019) pravi: »Žalost po splavu v naši družbi ni niti pričakovana, niti dovoljena.« (12)

Za mnoge, ki verjamejo, da je splav lahko v določeni situaciji rešitev ali za tiste, ki se ukvarjajo s svetovanjem, je zelo težko priznati, da so svetovali nekaj, kar lahko drugemu tudi škoduje. Ko se enkrat nekomu svetovali splav, je težko sprejeti, da to odločitev drugi lahko doživlja kot travmatično. (Burke, 2019, 55)

Mnogi, ki delujejo na področju splava, so lahko zelo pristranski. Lahko so tudi v poslu prodaje splavov. (Posebno v ZDA, kjer je splav plačljiv.) Ali pa so pokroviteljski in verjamejo, da je splav rešitev, ki vrne žensko v stanje preden je postala noseča in da ji prinese olajšanje. Zato ji lahko ne dovolijo, da svojo notranjo stisko izrazi. Ženska po splavu lahko res občuti nekoliko olajšanja. Ko jo po splavu vprašajo, kako je, na kratko odgovori: »V redu sem.« Nato se nikoli več ne vrne na isti kraj, tudi za to, ker jo spominja na travmatski dogodek. Čeprav lahko razvije hude simptome, za njih ljudje, pri katerih je opravila splav, ne bodo izvedeli, kar le utrjuje njihovo prepričanje, da splav ne prinaša posledic. (Burke, 2019; 21, 16, 22)

Mnogi, ki podpirajo splav, vidijo v njem tudi orodje socialnega inženiringa. Uporabiti ga skušajo za zmanjševanje socialne pomoči, odstranitev »nesposobnih«, reševanje sveta pred prenaseljenostjo, zato vsak splav vidijo kot korak k »večjemu dobremu«. (Burke, 2019, 21)

Mnogi strokovni delavci imajo lahko različne politične ali čustvene interese, zakaj podpirajo splav in priznanje, da to lahko ženskam škoduje, lahko vključuje izgubo njihove avtoritete in občutke krivde. (Burke, 2019, 362)

Kako je mogoče narediti raziskavo, ki posledic ne ugotovi?

Pravzaprav je raziskavo, ki bi lahko dobro in natančno proučila posledice splava zelo težko narediti, za kar obstaja mnogo razlogov. Poleg tega so interpretacije raziskave lahko politično obarvane z interesi tistega, ki jo dela.

Prva težava je, da ženske lahko v raziskavah skrivajo svoj splav, pogosto pri longitudinarnih raziskavah mnoge tudi izpadejo iz raziskave. Prav te ženske v resnici predstavljajo skupino, ki lahko doživljajo največjo stisko. Poleg tega se čustveni odzivi na splav lahko skozi čas zelo spreminjajo. Večina žensk ima tudi obdobje, ko stisko in posledice popolnoma zanika. Navadno se posledice pokažejo tudi po več letih. Raziskave seveda tudi ne morejo pokazati zatrtih čustev. Mnoge ženske, ki iščejo pomoč, sprva pridejo na pogovor iz drugih razlogov, a med procesom pridejo na površje občutki bolečine iz izgube zaradi splava. Ženske lahko razvijejo tudi zelo različen spekter psiholoških odzivov, ki jih določena raziskava lahko ne zajame, ali pa tistega, ki postavlja raziskavo, zanimajo konkretne oblike težav, ki ne pokažejo celotne stiske. (Burke, 2019, 375-377)

Kako naj potem ravnamo?

Ko se soočamo z literaturo, ki zanika posledice splava in zanika žalovanje po njem, je dobro, da smo kritični in previdni. Še bolj pomembno pa je, kako se vedemo, ko se soočamo z prijateljicami, sorodnicami, ženskami, ki imajo za seboj izkušnjo splava. Pogosto se zgodi, da družba od njih pričakuje, da morajo kmalu iti naprej, da morajo pozabiti in navzven delovati v skladu z splošnim odnosom do splava, da je splav zanje pomenil rešitev. To lahko blokira njihove občutke žalosti in s tem proces žalovanja. (Burke, 2019, 45, 46) Ženskam z izkušnjo splava moramo pustiti čutiti si to, kar čutijo. Zdržati z njim v neizrekljivih trenutkih, pustiti, da gredo lahko v globino ter pustiti odprt in sprejemajoč prostor, da lahko izrazijo to, kar so.

Vir: Burke, T. (2019). Prepovedano žalovanje. Ljubljana: Založba Dravlje.