Vir: ShutterstockO tem sem, priznam, razmišljala, ko sem bila jezna. Pa še utrujena, razočarana in naveličana. Bili smo sredi počitnic, na morju, ko bi se morali sprostiti, uživati in se kot družina povezati. Namesto tega pa je vse v meni vpilo: »Hočem malo miru!«
Za nami je bilo nekaj težkih dni. Imeli smo pasjo vročino, malčica je bila ves čas sitna, starejši otroci so se obnašali kot tolpa podivjanih gusarjev. Vsi smo si šli po malem na živce. K sreči je bilo takšnih samo nekaj dni. Večino časa smo se imeli fino in tudi travmatičnih spominov na letošnji dopust nima nihče. Toda dejstvo je, da družinski dopust ni več dopust, kakršnega smo poznali, preden smo dobili otroke.
Počitnice, med katerimi ni časa za počitek
Z majhnimi otroki počitek postanejo oddaljene sanje. Vstajamo ob zori, mažemo hrbte s sončno kremo, pripravljamo hrano, skrbimo, da otroci niso sami v vodi, jih spremljamo na stranišče, režemo sadje, pihamo buške, ločujemo pretepače in brišemo sladoledne obraze.
Včasih smo imeli ves čas zase. Nikomur se nismo prilagajali, jedli, plavali in hodili smo spat točno takrat, ko nam je zapasalo. Imeli smo čas za branje, spolnost, šport, tišino. Polnili smo si baterije.
Z majhnimi otroki počitek postanejo oddaljene sanje. Vstajamo ob zori, mažemo hrbte s sončno kremo, pripravljamo hrano, skrbimo, da otroci niso sami v vodi, jih spremljamo na stranišče, režemo sadje, pihamo buške, ločujemo pretepače in brišemo sladoledne obraze. Medtem ko eden od staršev pazi na otroke, drugi pripravlja kosilo ali na hitro skoči v vodo. Ko gredo otroci zvečer spat, ponavadi obležimo skupaj z njimi. Saj nam je (vsaj večino časa) lepo, ampak počitek temu vsekakor ne moremo reči.
Morda bi morali uporabljati drugačen izraz?
Družinskim »počitnicam« bi recimo rekli družinsko preživljanje prostega časa. 🙂 Ne glede na izraz pa je ključno, da najprej spustimo pričakovanja (majhni otroci so pač majhni otroci) in da si kljub počitniškemu tempu izborimo nekaj časa zase. Na dopustu že krajši čas, ko otroke prevzame mož ali žena in si drugi malo oddahne, deluje terapevtsko.
Da kot starši ne pregorimo, pa je nujno, da si po povratku s »počitnic« privoščimo mini počitnice v dvoje. Idealno je, če lahko otroke za kakšno noč ali dve pošljemo k babici in dedku. Kadar se to ne da, je dovolj že eno popoldne ali večer. Če tudi to ni izvedljivo, pa si privoščimo malo solo prostega časa. Otroke popoldne prepustimo sozakoncu in si vzemimo čas samo zase. Pozor, to ni čas za vse obveznosti, ki so se nam nakopičile med tednom, ampak za tisto, kar bi počeli na dopustu, če bi bili sami. Spanje, branje v viseči mreži, kava s prijateljico, sprehod, najljubša športna aktivnost … Tudi če imamo dojenčka, si lahko privoščimo kakšno urico počitka, pa čeprav samo na domačem vrtu ali v bližnjem gozdu!
Izgovori, da nimamo časa in da so prosti trenutki težko izvedljivi, ne štejejo. Družina je super in otroke imamo neskončno radi, ampak starši potrebujemo tudi kakšen počitniški dan (ali urico) zase. Zato, da smo potem spet približno takšni starši, kot si želimo biti.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Včasih se je vedelo, kdo je starš.
Čisto na kratko
Ja, ampak včasih nas starši niso vozili na morje, ne na smučanje, ne na izlete. Smo hodili pa po njivah, po senožetih, po vinogradih …delat. To so bili neki drugi časi in teh časov ne bo nikoli več.
Otroci so otroci. Otroci niso na gumb na on in na off. Je treba kar ogromno truda, da jih naučiš pravilnega in kulturnega obnašanja. Otroci enostavno morajo odrasti in dozoreti. Vsi pa vemo, da je vzgoja zelo trdo delo.
V taki vročini, kot jo imamo letos, najbrž ne uživa prav nihče. Še posebej ubogi dojenčki, ki ne znajo povedati, da jim je vroče, da jih kaj boli, da so žejni, da jih vse srbi.
Boljše bi bilo biti nekje v hribih, kjer je bolj hladno.
Ob vodi je lepo, ampak ko so otroci že malo bolj samostojni, znajo plavati in se zamotijo z igranjem. Ko so otroci majhni, pa je biti ob vodi en velik stres: niti za minuto jih ne smeš izgubiti izpred oči, nimaš minute časa za v miru brati knjigo v senci, niti svobodno ne moreš zaplavati. Pri nas sva se menjavala z možem in sva imela “dežurstvo” enkrat eden, enkrat drugi.
Ampak otroci še prehitro zrastejo in nato pridejo v leta, ko nočejo več iti s starši.