Foto: CanvaNaš družinski morski oddih predstavlja kampiranje. Našli smo miren senčen kamp, kjer ni skoraj nobenih animacij, zvečer in zjutraj in vmes pa je mir.
Naša poletna družina
Tam poletje za poletjem odlagamo bremena leta, ki je za nami in nabiramo moči za novega. Mir, bližina drug drugega, čas, ki teče drugače, preprostost, ki dokazuje kako malo zares potrebujemo. Ko si lačen, kaj malega poješ, ko si zaspan, zadremaš, ko se ti zahoče plavanja, se res naplavaš, ko si zaželiš hoje, je možnosti praktično neomejeno, ko ti paše družba, se skupaj zabavaš in klepetaš. Bivanje v kampu ljudi na poseben način poveže. V »naš » kamp zahajamo že več kot dve desetletji in mnogo nas je, ki smo se tam kar udomačili. Skratka, ko prispeš, je polno prijateljskih pozdravov in veselja ob ponovnem snidenju. In novic! Kdo je že dedek, kdo se je preselil, kdo je zamenjal službo, kdo pričakuje dojenčka, kdo je (žal tudi) hudo zbolel… Kot bi se vrnil v poseben svet, kjer živi neka tvoja poletna družina.
Mir, bližina drug drugega, čas, ki teče drugače, preprostost, ki dokazuje kako malo zares potrebujemo.
V kakšni kondiciji pa vi odhajate na dopust?
Kampiranje pomeni, da praktično ves dan prebiješ zunaj. Zunaj pripravljaš hrano, zunaj ješ, zunaj klepetaš, se igraš, si greš tudi na živce in se skregaš, zunaj spiš… Vse vsem na očeh. Ne da se skriti trenutne kondicije, v kakršni je katera od družin ali parov. In točno se vidi tudi, kako zelo utrujeni prihajamo ljudje na dopust.
Ubožec, kako utrujen moraš biti …
Vsi meseci hitenja, trdega dela v službi, fizičnega ali miselnega, skrbi za družino… zahtevajo svojo proti utež. Včasih hodim po kampu in opazujem očete, ki prve dni dopusta dremljejo v viseči mreži, noge in roke pa jim malomarno obvisijo v zraku. Gledam tudi mame, ki se trudijo prebrati več kot le nekaj strani, preden jim knjiga omahne na nos in si mislim – ubožec/ubožica, kako utrujen/a moraš biti. Koliko neprespanih noči je za tabo? Kolikokrat si zvečer »potegnil/a« ali zjutraj vstal/a prej, da si opravil/a vse potrebno za službo in dom. Ure nespanja, ki se nabirajo in nabirajo in jih vse leto po malem zanemarjamo. Šele na dopustu dobimo vsaj malo možnosti, da jih »prinesemo notri«.
Dejstvo je, da si v množici vsakodnevnih opravkov vse prevečkrat pozabimo ali pa ne zmoremo zares pokazati, da in kako smo drug drugemu pomembni.
Poglej me zares
Včasih se sliši tudi kakšen prepir ali jezikanje otrok. In si spet mislim – kako odtujeno živimo iz dneva v dan, kako premalo časa imamo, kako ne opazimo in ne slišimo, še manj razumemo, se. Otroci hrepenijo pa tem, da bi bili pomembni, pa kar naprej nimamo (dovolj) časa zanje. »Mami, oči, poglej, poslušaj, pomagaj, sodeluj…« Najstniki iščejo pozornost drugače, bolj izzivalno. Vsi pa na svoj način predvsem kričijo po tem, da bi bili zares videni, sprejeti, ljubljeni.
Dejstvo je, da si v množici vsakodnevnih opravkov vse prevečkrat pozabimo ali pa ne zmoremo zares pokazati, da in kako smo drug drugemu pomembni. Da se, kar tako, mimogrede, spregledamo.
Nedelja delovnega leta
Rada rečem, da je dopust sveti čas vsakega posameznika, vsakega para, vsake družine. Je kot nedelja delovnega leta. Zagotovo je različnih načinov dopustovanja toliko, kot je različnih oseb, parov in družin. V vsakem primeru pa je dopust čas, ko ni najpomembnejše koliko knjig boš prebral, koliko vrhov osvojil, koliko tujih mest videl in koliko muzejev boš obiskal. Vse to je sicer lahko lepo in čudovito, a le, je v službi naši medsebojnih odnosov in naše medsebojne ljubezni. Cilj nikoli ne bi smelo biti kopičenje doživetij, ampak kopičenje časa, ko sobivamo skupaj.
Želim vam res blagoslovljen, časovno radodaren dopustniški čas.
Poglej tudi naročniške vsebine:
