Janez Cigler Kralj: Od moža in očeta do politika

foto: Anže Petkovšek

Minister Janez Cigler Kralj je že 15 let neposredno vpet v politično dogajanje v naši državi. Do marca 2020 je deloval kot strokovni sodelavec v poslanski skupini, nato pa prestopil v prvo ligo politike in postal minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.

V dvanajsti oddaji našega podkasta, ki smo jo posneli tik pred božičem, smo se z njim dotaknili predvsem njegove vloge moža in očeta v luči vseh obveznosti, ki mu jih nalaga ta položaj ministra.

Janez, si eden izmed bolj izpostavljenih ministrov v trenutni situaciji. Kako bi predstavil sebe izven političnega parketa?

Sem iskalec poti, »pozitivec« in oče. V duhovnem smislu pa sem Božji otrok, trenutno pa me najbolj opredeljuje vloga moža in očeta.

Od kdaj v tebi gori ta želja po politiki? Je to nekaj, kar nosiš s sabo od mladosti?

V družini doživljam, da sem edino tam zares nenadomestljiv.

Nikoli si nisem predstavljal, da bom minister. Imel sem ambicijo, da bom župan Dravograda. Zanimanje za politiko se je rodilo v četrtem razredu, ko sem še na črno-beli televiziji spremljal dnevno družbeno-politično dogajanje. Spremljal sem legendarne voditelje dnevnikov (Tomaž Trček, Janez Čuček, Danica Simčič itd.). Jaz sem ta poročila gledal, kot bi bil prilepljen pred televizijo. Ostali otroci so gledali risanke, mene so pa nagovarjala in pritegnila ta poročila.

Ko sem se odločal, kateri študij vpisati, mi je mama svetovala naj sledim svojemu srcu. Takrat me je najbolj vleklo na Fakulteto za družbene vede in očitno sem si takrat zapečatil politično pot.

Kristjan in FDV?

Na fakulteti sem se dobro počutil. Lahko sem nastopal malo bolj provokativno, obenem pa so tudi profesorji, ki so bili bolj odprte glave, lahko nastopali bolj provokativno. Tako smo preverjali naša stališča in pozicije. Iskreno, nobenih težav nisem imel. Sem pa na FDV spoznal tudi svojega najboljšega prijatelja, ki je sedaj tudi moja poročna priča. Tako kot piše v Svetem pismu: »Iz Nazareta more biti kaj dobrega?« je tudi to dokaz, da tudi na FDV se lahko zgodijo dobre stvari.

Kakšni so bili tvoji načrti za leto 2020?

Še lani adventa sem bil strokovni sodelavec v poslanski skupini NSi. Takrat sem imel prve pogovore o tem, da se želim preizkusiti tudi v vodenju kakšnega manjšega tima, recimo 3-5 ljudi in sem začel iskati priložnosti za korak naprej.

Potem pa si se marca podal na ministrsko pot, s tem si prestopil veliko stopnic naprej in postal minister v aktualni vladi.

Pri tem mojem vstopu v prvo ligo politike so bile pomembne tri stvari. Razločevanje z ženo, duhovno razločevanje in podpora moje matične stranke N.Si. Vseskozi imam polno podporo svoje stranke, brez katere je nemogoče vstopiti v to prvo ligo politike.

Razločevanje z ženo je zame zelo pomemben proces. Brez njene podpore se jaz na to pot ne bi podal. Tudi pred imenovanjem, me je Janez Janša, takrat kandidat za predsednika vlade, vprašal, če imam doma podporo za ta položaj. Žena mi je dala pri tem vso podporo, obenem pa dejala, da to ne pomeni »bianco menice«, da nikoli ne bo jezna, da ne bo nikoli komplicirala, klicala kdaj pridem itd., in tudi za to sem ji res hvaležen.

Kako se je sploh rodila ideja, da želiš vstopiti v politiko v času, ko to niti približno ni ugledna pozicija/vloga?

Mnogi vedo, da sem že dolgo borec za razbijanje stereotipov o tem, da je politika umazana stvar. Tistim, ki jih drugače ne prepričam pa enostavno rečem: »Glej, mene poznaš, moje srce poznaš. Če misliš, da smo vsi isti, da je vsa politika umazana, potem sem jaz tukaj zraven!« Potem marsikdo stopi korak nazaj v svojem prepričanju.

Kaj te je najbolj zaviralo pri tej odločitvi?

Veliko je bilo opozoril, naj ne hodim v to, večinoma dobronamernih. Ampak jaz sem čutil, da je pravi čas. Najlažje je čakati na bolj primeren čas. Ampak s tem bi lahko zamudil tudi priložnost in življenje gre počasi mimo.

Kaj se te je najbolj dotaknilo v tvojem dosedanjem ministrovanju?

Zagotovo situacija, ki sem ji bil priča v DSO Šmarje pri Jelšah. V prvem valu epidemije je bilo tam zelo hudo. Takrat sem bil pri njih na obisku in smo jih skušali podpreti v teh povsem neznanih okoliščinah in nepredstavljivih razmerah. Ko je prvi val minil sem šel ponovno tja in se srečal z zaposlenimi in so mi dejale, da so se v prvem valu počutile kot na fronti. Ljudje so umirali, nekdo drug je potreboval pomoč, svojcem je bilo potrebno omogočiti slovo od bližnjih, za zaposlene je bilo to nepredstavljivo naporno. Obenem pa so dejale, da so se v tem tako močno povezale, da sedaj čutijo, da lahko vse težave presežejo. In ta človečnost se me je res močno dotaknila.

Uspeš po prihodu iz službe preklopiti iz vloge aktivnega politika v vlogo aktivnega očeta?

S tem imam velike težave. Včasih težko odložim mobilni telefon. Ob tem pa opažam, da so mi otroci ogromno ogledalo in mi sami rečejo, da naj ne gledam na telefon in se pridem igrat z njimi. Skušam pa vsaj vikende posvetiti družini in z ženo Klavdijo vrednotiva, da je zelo pomembno, da se zavedamo, da je vsaj vikend »naš«

foto: Vid Ponikvar / Sportida

Ali politika kakorkoli spreminja/vpliva na tvoj odnos do otrok, do žene?

Še raje jih imam in še bolj cenim vrednost tega, kar imam doma. Čutim, kaj pomeni, da sem nekje doma in da me tam brezpogojno sprejemajo. V družini doživljam, da sem edino tam zares nenadomestljiv. V službi lahko moje delo opravi nekdo drug, v družini pa me v vlogi očeta in moža nihče ne more nadomestiti.

Kako predstaviš svojim otrokom poklic politika?

Vsaj dvakrat na leto skušam dati vpogled v to, kar delam. Odpeljem jih na delovno mesto in jim pokažem, kaj delam. Sedaj jim skušam predstaviti, da biti minister pomeni tudi služenje, torej, da sem v službi ljudi, ki jim pomagam. So pa sedaj pri obisku ministrstva najprej opazili, da imam veliko pisarno in dve mizi 🙂 Predstavil sem jim, da imamo za temi mizami sestanke, na katerih skušamo pomagati ljudem. In mislim, da so otroci hitro občutili, da je tudi to pomembna vloga. 

Kako je potekal tvoj letošnji advent?

Predvsem v znamenju tega, da se zavem teže tega, kar prosim. Že Miklavžu sem pisal, da si želim več časa, no pa je to vzel dobesedno in sem imel več časa zaradi bolezni. Obenem pa se skušam zavedati, da moram v teh prošnjah poiskati tudi hvaležnost za to, kar dobim, ko prosim.

Skupaj z družino gledam na življenje v polnosti. Obenem je to čas za čiščenje in pospravljanje naše notranjosti, naših src, da imamo več prostora za bližnjega in za Tistega, ki se bo rodil na Sveti večer.

Najbolj iskrenemu podkastu, ki prinaša daljši pogovor z ministrom za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Janezom Ciglerjem Kraljem, lahko prisluhnete spodaj:

Komentarji

  1. Očitam mu, da ni razrešil nobenega od nesposobnih direktorjev domov za starejše, ki so večinoma izhajali iz kadrovskega hleva SD, čeprav so bili odgovorni za pošasten razmah epidemije in številne smrtne žrtve.

Komentiranje je onemogočeno.