Jana Morelj: “Bila sem krščena, prejela sem sveto obhajilo in sveto birmo. Vendar …”

Foto: Darja Štravs Tisu

Jana Morelj je priljubljena radijska in televizijska voditeljica, ki je pred kratkim javnosti sporočila, da namerava v prihodnosti dati kariero na stranski tir, saj želi več kvalitetnega časa posvetiti svoji hčerki. V intervjuju nam je to odločitev podrobneje razložila, opisala pa je tudi, kako z bivšim partnerjem vzgajata svojo hčerko in kaj se ji zdi pri vzgoji najpomembneje. Zaupala nam je še načrte za prihodnost in spregovorila tudi o svojem odnosu do vere. 

Ste ženska z uspešno kariero. Kaj vas pri vašem delu najbolj navdihuje?

Všeč mi je, da je radio tako ažuren medij in lahko prek njega veliko storiš za ljudi, jim pomagaš in prisluhneš. Zelo hitro se lahko odzovemo, naredimo nekaj dobrega, koristnega in se hkrati tudi zabavamo. To delo ima tudi zelo človekoljubno noto. Naši dobrodelni projekti so osrečili veliko otrok, družin oziroma vseh tistih, ki so pomoči potrebni. V bistvu še vedno ostajam pri tem delu. S tem, da se bom zdaj še bolj posvetila glasbi. Ta me že od nekdaj navdihuje, je moja inspiracija in mora biti prisotna v mojem življenju.

Kako se je vaše življenje spremenilo, ko ste postali mama?

Zelo. Vem, da zveni klišejsko, ampak ko sem dobila otroka, sem enostavno začutila izpolnjenost in brezpogojno ljubezen, ki je ne more nič zamajati.

Prioritete so se popolnoma postavile na glavo. Kar je v bistvu super. Ker če prej nisi točno vedel, kaj je pomembno v tvojem življenju in si kolebal med različnimi možnostmi, sedaj točno veš.  Sedaj je jasno, da je otrok na prvem mestu in da se tvoje življenje prilagaja otroku. Seveda lahko zraven voziš tudi kariero, ampak si jo prilagodiš. Ni se treba več gnati do konca in za vsak cent, za vsako pohvalo in za vsako novo pridobljeno medaljo. Karikirano rečeno, ampak medalja je v starševstvu to, da je otrok vesel, ko si z njim. Da spremljaš njegove prve besede, prve korake, prve uspehe …

Nedolgo nazaj ste sporočili, da se umikate iz poklicnega življenja, ker se želite bolj posvetiti otroku … Zakaj ste se odločili za to?

Seveda sem se svojemu otroku posvečala že od prvega dneva. Je pa to ob polni karieri pomenilo to, da sem se morala zelo veliko razdajati, vse do potankosti organizirati, planirati, letati z ene lokacije na drugo, zgodaj vstajati …

Ko sem dobila otroka, sem začutila izpolnjenost in brezpogojno ljubezen, ki je ne more nič zamajati.

Se pravi, je šlo to usklajevanje družine in kariere na vaš, ne otrokov račun …

Na nek način je šlo tudi na otrokovega. Ker otrok ne sme imeti vedno utrujene mamice. Verjamem, da včasih ne gre drugače, ampak jaz sem se odločila in želela svojemu otroku dati mamico, ki je polno prisotna z njim, ki se ji ljubi ukvarjati z njim … Zdi se mi, da sem v svoji karieri dosegla toliko, da si lahko sedaj privoščim, da je otrok absolutno pomembnejši od dela in da hočem preživeti z njim veliko časa in v tem času uživati.

Nabrati želim veliko tistih majčkenih luštkanih momentov, za katere vedno zmanjka časa in energije in ki si jih otroci tako zelo zapomnijo in jih tako zelo osrečijo, da bi jih bilo brezveze žrtvovati.

Veliko mam hrepeni po tem, da bi lahko naredile ta korak, pa se redkokatera opogumi (ali pa tega pač ne vemo) …

Ja, zato se mi iskreno zdi, da sem se kar dobro odločila. Zavedam se, da imam zelo veliko srečo, ker bi lahko bila tudi ena od tistih mam, ki tega koraka ne morejo storiti. Nenazadnje mi je tudi delodajalec to omogočil, prisluhnil mojim željam in potrebam. Še vedno delamo in ustvarjamo skupaj, je pa hkrati moj čas bolj umirjen, manj stresen in sem lahko bolj prisotna na drugih področjih, ki se mi zdijo zelo pomembna za kvalitetno življenje.

Tudi z družbenega vidika je vaša poteza zelo zgovorna. Od tega, ko je bilo 100 let nazaj nekaj povsem običajnega, da je bila ženska samo doma in izven doma ni imela veliko možnosti, smo prišli do tega, da se ženska popolnoma predaja službi, otroke pa vzgajajo ustanove. Videti je, da smo spoznali, da nobena od teh skrajnosti ni dobra in sedaj iščemo ravnovesje …

Res je. Leta tako hitro minejo in ne bi se rada čez leta tolkla po glavi, kje sem bila takrat, ko me je otrok potreboval. Želim biti zraven ob njenem odraščanju.

V zadnjih letih velikokrat slišimo mnenje, da ni tako pomembna kvantiteta časa preživetega z otrokom, ampak kvaliteta. Toda številni strokovnjaki opozarjajo na to, da otroci dejansko potrebujejo, poleg seveda kvalitetnega časa, tudi kvantiteto. Kako vi to doživljate?

Jaz se vseeno bolj nagibam h kvaliteti kot kvantiteti. Če je nekdo fizično poleg tebe in ne komunicira s tabo oz. je na telefonu, potem ni prisoten. Prisoten je fizično, ampak to je pa tudi vse. Zdi se mi več vredna ena ura igre, pogovora, smeha, zabave, konec koncev tudi solz, reševanja težav ali česar koli kot pa tri ure sedenja eden poleg drugega, s tem, da je vsak v svojem svetu in v svojem mehurčku.

Se mi zdi, da je tudi pri otrocih, ki jih vzgaja telefon – če se izrazim grdo – opazno pomanjkanje komunikacijskih veščin. Manjka jim stik z drugimi. Ne znajo se pravilno izražati, ne znajo pokazati svojih čustev in izražajo zgolj agresijo, ker je to edino, kar jim uspe, ko jim nekaj ne ustreza. Ne znajo pa ubesediti in povedati, zakaj so naredili, kar so naredili, kako so se počutili ali zakaj je prišlo do neke situacije. To je, po mojem mnenju, vprašanje kvalitete, ne kvantitete. Nič mi ne pomaga, če sem cel dan z nekom, ki se ne ukvarja z mano. Navadiš se na to in na koncu si sam, čeprav imaš ob sebi nekoga. To se lahko zgodi v partnerskem odnosu, družinskem ali poslovnem – če nisi resnično prisoten, si dejansko sam.

Otrok ne sme imeti vedno utrujene mamice.

Kako pri vzgoji vzpostaviti pravi odnos do digitalnih naprav? 

Večina staršev si nas danes verjetno želi, da bi se to, da otrok dobi telefon, zgodilo čim kasneje, ker vemo, da to dolgoročno ne bo imelo pozitivnega vpliva na otroka. Že veliko študij je bilo narejenih o tem, kako telefon vpliva na otrokovo psiho, fizične sposobnosti in podobno. Zavedamo pa se tudi, da popolnoma brez tega ne gre. Postali smo družba, ki živi z roko v roki s tehnologijo, in razvoj poteka v tej smeri. Otrok bo verjetno na neki točki moral dobiti telefon, a vsekakor ne v vozičku in definitivno ne pri treh letih. Jaz bi rekla, da bi bilo morda primerno, da otrok dobi telefon nekje proti koncu osnovne šole. Težava pri tem obdobju pa je v tem, da otroci potem telefon dobijo ravno v letih, ko so najbolj občutljivi, ko jih začne loviti puberteta in so takrat bombardirani z umetnimi ideali in “popolnimi” telesi, kot jih prikazuje splet. Tega se iskreno zelo bojim, ker vem, da bo enkrat prišlo do tega.

Telefoni bodo zagotovo prisotni. Tega ne moremo spremeniti, saj vidimo, kako deluje svet. Ampak treba je vzpostaviti neko smiselno ravnovesje. Ko otrok dobi telefon, bi morali omejiti čas uporabe, da ga uporablja le določen del dneva. Vsekakor pa ne sme imeti telefona ves čas pri sebi, saj vemo, da so otroci zelo iznajdljivi in bodo našli način, kako ga uporabljati, če bodo to želeli.

Svojega zasebnega življenja, predvsem pa otroka, ne izpostavljate javnosti, kar je zelo pozitivno. Ni pa to ravno pogosto med znanimi osebami. Zakaj ste se odločili za to?

Ne, absolutno je ne izpostavljam. Obraz še ni bil izpostavljen in nikoli ne bo, ker menim, da je to njena osnovna pravica. Če se bo kdaj želela izpostaviti, se bo sama odločila, tako kot sem se jaz, ko sem imela to možnost. Svet je preprosto preveč prežet z raznimi zlorabami, da bi otroka izpostavljala. To je moja meja. Tudi jaz si želim imeti svojo zasebnost. Če pa vem, da lahko s svojim mnenjem ali izkušnjo prispevam k nečemu, naredim svet lepši ali nekomu pomagam, potem to seveda delim. Ampak, ko gre za nekatere male momente, ki se dogajajo meni in mojim bližnjim, jih obdržim zase.

Enostavno imam v sebi nek vgrajen filter, kaj želim delit in česa ne. Če pa nekdo čuti potrebo po tem, da deli vse, to ni moja stvar. Ne obsojam, ampak meni to ni blizu …

Ne razumem ljudi, ki gredo narazen in potem bijejo svoje vojne, maščevanja in podobno, kar se odraža na plečih otroka. Otrok nosi to breme s seboj in je zaznamovan za vse življenje.

Hčerko vzgajata skupaj z bivšim partnerjem. Kako to funkcionira v praksi in s kakšnimi izzivi se soočata?

Z bivšim partnerjem se zelo podpirava in se res dobro dopolnjujeva. Sva zelo organizirana, ko gre za hčerko. Usklajujeva se, si priskočiva na pomoč, kadar kdo zboli ali ima kakšno obveznost. To imava res dobro urejeno.

Gotovo sta v tem marsikomu lahko dober zgled …

Noben razhod ni enostaven, to je dejstvo. Zelo malo ljudi poznam, ki so šli narazen in je bilo vse lepo in brez težav. Tudi midva sva potrebovala čas, da sva to sprejela in zgradila novo realnost. Že od začetka sva se odločila, da bo najin fokus najina hčerka in da ji bova dala največ, kar lahko, vključno s kvalitetno preživetim časom. Imava deljeno starševstvo. Vedno sva imela dogovorjena pravila in se podpirava pri njihovi vzpostavitvi, kar je ključnega pomena.

Nikoli si ne nasprotujeva. Od samega začetka sva vedela, kaj želiva in kaj je prav za otroka. Ne želiva ji povzročati zmede. Obožuje oba in naju posluša ter uboga. Vedno se trudiva čim več pogovarjati z njo. Že ko je bila majhna, ko je začela dojemati svet okoli sebe, sva ji razlagala, zakaj nečesa ne more imeti, zakaj nekam ne more iti, zakaj so določene stvari pomembne. Na kratko, trudila sva se ji že zelo zgodaj razložiti osnovna življenjska pravila, primerna za njen razvoj.

Kako je pa ona doživela vajin razhod?

Bila je še majhna, ampak nekako ve, da smo v neki točki živeli skupaj in bili družina. Zdaj, ko vsak živi v svojem stanovanju, se ji tudi to zdi povsem normalno – tako je pač bilo in tako je. Dejstvo pa je, da se bodo, ko bo starejša, pojavila vprašanja. Takrat bo prišel ključni trenutek, ko bomo morali vse razložiti. Na to še čakamo in ko bo dovolj stara, da bo lahko dojela in razumela, se bomo pogovorili z njo.

Kljub temu, da se je razhod zgodil in nismo več družina pod isto streho, se mi zdi, da sva ji dala tudi pomemben vpogled: čeprav nisi skupaj, lahko še vedno ohranjaš zelo dobre odnose in da je vse lahko v redu. Ne opažam, da bi razhod negativno vplival na njeno življenje ali obnašanje. Učiva jo, da se pogovarja o svojih občutkih, naj gre za težave ali veselje. Zakaj si vesela, zakaj nisi, kaj je bilo narobe, kaj se je zgodilo – vse to so vprašanja, o katerih se odprto pogovarjamo, ker je vsak problem rešljiv.

Menim, da če zdaj postavimo trdne temelje in ustvarimo odprt prostor za pogovor, bo vse veliko lažje tudi v prihodnosti, ko se bodo pojavile nove težave.

Pri vzgoji je ključna doslednost, pa tudi ljubezen.

Zelo dragoceno, da sta to tako zastavila in da vama je to uspelo. Pri razhodu malokateri par postavi otroka v ospredje in se zaradi njega odpove svojim morebitnim spontanim reakcijam.

Ja, to je bila zavestna odločitev. To se mi zdi osnova, če želiš imeti otroka. Najprej se moraš pomeniti sam s seboj. Midva sva želela imeti otroka in sva vedela, kaj to pomeni. Seveda tisto pravo zavedanje pride šele takrat, ko otrok res pride na svet. Saj si lahko ustvariš načrte, ampak ko otrok pride, ima svoj urnik, svoje potrebe in svoje življenje in ti se moraš prilagoditi njemu. To je pač dejstvo, vsaj dokler je majhen.

Zavedava se, da bova – kljub razhodu – vedno povezana. Ne razumem ljudi, ki gredo narazen in potem bijejo svoje vojne, maščevanja in podobno, kar se odraža na plečih otroka. Otrok nosi to breme s seboj in je zaznamovan za vse življenje. Konec koncev verjame, da je to prav, da so slabi odnosi normalni. In to je tisto, kar me res boli. Žal je takih primerov preveč.

Veliko tega izhaja iz človeškega ega, ki se noče spustiti na realna tla ali priznati svojih napak. To je težko. Moraš resnično najprej sam pri sebi razčistiti in se soočiti z resnico. Naliti si čistega vina, kot pravijo.

Kaj se vam zdi najbolj pomembno pri vzgoji?

Mislim, da je treba začeti že pri zelo zgodnji vzgoji. Tukaj je že pomembno postaviti temelje in to potem dosledno ohranjati naprej. Doslednost se mi zdi ključna. Prav tako je ključen zdrav odnos med otrokom in staršem. Midva z otrokom nisva prijatelja v klasičnem smislu, ampak sem jaz starš, ki ima avtoriteto. Otrok mora čutiti, da sem tukaj, da je on v varnem okolju, da sem tista oseba, ki mu bo pomagala in stala ob strani. Seveda ga imam rada, a hkrati lahko postavim meje in ga tudi okaram, če je to potrebno. Pravila so pomembna, da mu pokažem, kako svet deluje, in da se določenih stvari moramo držati.

Pomembno je tudi, da ni popuščanja pri osnovnih stvareh, kot je rutina. Ni prav, da gremo enkrat spat ob sedmih, drugič ob desetih, tretjič ob enajstih. Pravila morajo obstajati. Otrok mora vedeti, da sem starš in da me mora poslušati in upoštevati.

To, da poskušam prepričati otroka, naj poje tisti paradižnik ali popije kozarec mleka, ne pomeni, da si želim “vsiljevati” svojo voljo, ampak da mu želim dobro. Doslednost je tukaj ključna, pa tudi ljubezen. Topline pri vzgoji ne sme manjkati.

Pomembno je tudi, da otroka učimo, da izrazi svoje občutke. Če mu nekaj ni všeč ali se z nečim ne strinja, naj to pove. Tako bo tudi njemu lažje, ker se lahko stvari popravijo. Starši ne bi smeli slediti preživetim vzgojnim načelom, kot je “fantki ne jokajo”. Takšna vzgoja je bila značilna za naše starše in generacije pred njimi, a dolgoročno to samo vodi v potlačena čustva, ki lahko izbruhnejo, ko smo najmanj pripravljeni – in v najslabši možni obliki.

Z očetom moje hčerke se zavedava, da bova – kljub razhodu – vedno povezana.

Kakšne načrte imate za prihodnost?

Načrtov imam veliko, ampak sem zelo spontana oseba in se rada prepustim toku. Življenje mi je na srečo prineslo veliko spontanih trenutkov, ki sem jih enostavno izkoristila oziroma sem se odločila, da preizkusim, ali so mi blizu in mi ustrezajo.

Tako se je zgodilo z vsem do zdaj – radio, televizija in veliko manjših stranskih projektov. Če začutim, da so mi ti projekti všeč, da lahko dodam nekaj sebe in me tudi obogatijo, potem vztrajam v njih. Če pa ugotovim, da je cena previsoka ali da se ne počutim več kot jaz, potem omejim sodelovanje ali projekt prekinem.

Mislim, da bo moja prihodnost povezana z glasbo, in tukaj vidim priložnost, da ustvarim nekaj novega v slovenskem glasbenem prostoru. To je tudi moja želja – prispevati nekaj, kar je morda majhno, a iz malih stvari lahko zrastejo velike.

Še zelo osebno vprašanje. Ste verni?

Zelo zanimivo vprašanje in redko kdo me to vpraša. Vzgojena sem bila v krščanski veri in sem opravila zakramente. Bila sem krščena, prejela sem sveto obhajilo in sveto birmo. Vendar priznam, da že dolgo nisem bila v cerkvi – mislim, da nazadnje na pogrebu. Sčasoma sem začela drugače dojemati cerkev in vero. Cerkev kot institucija me ne prepriča več, ker je bilo preveč slabih dejanj, še posebej, ko gre za otroke. Zelo težko to sprejmem oziroma ne morem iti preko tega. Sama vera pa seveda ni slaba. Če pogledamo vse vere, so načeloma zelo pozitivne na papirju, v teoriji. Kar pa se dogaja v praksi, je velikokrat nekaj povsem drugega. Žal je tako povsod po svetu. Verjetno je pa lažje, če v nekaj verjameš, še posebej v težkih trenutkih. Zelo verni narodi, kot na primer v Latinski Ameriki, lažje prebrodijo življenjske težave, saj svoje trpljenje preložijo na Boga.