Biti doma ni izgubljen čas

Foto: Canva

Ko se začne novo šolsko leto, mnogo ljudi takoj naštudira, kako je s prazničnimi dnevi. Ali se bo dalo kakšen vikend podaljšati, morda žrtvovati kak dopustniški dan ali dva, da nastanejo kratke počitnice. Vse to seveda razumem brez velikih težav. (Letos je glede tega res nesrečno leto; vse pade na vikend!)

Dnevi, ko se končno lahko umirim

Zame so počitnice dnevi, ko se končno lahko umirim. Ko delam vse kot navadno, le več lahko počnem počasi, premišljeno, bolj se posvetim odnosom, pogovorom, tudi kakšnemu skupnemu delu. Ko po kosilu lahko posedimo ob nepospravljeni mizi in klepetamo, pa četudi do mraka. Ko se lahko zabavamo z dolgotrajnim postopkom izdelave nekoliko bolj prefinjenih domačih testenin. Ko lahko skupaj pogledamo kak film (pri nas doma znamo kak deževen dan pogledati kar celo nadaljevanko, če le ni predolga in se jo da stisniti v ure enega dneva). Ko izbrskamo morda že pozabljene dobrote iz hladilnika in omar, si skuhamo čaj in vse skupaj v nahrbtniku nesemo nekam v naravo, kjer potem ležimo na dekci in štejemo oblake ali pa zvezde, ko se dan prevesi. Ko lahko sprejmemo ali gremo na kakšen dolgo odlašan obisk, ko lahko koga pokličem in ga zares poslušam. Zadnja leta pa imam občutek, da je v sodobni družbi škoda vsakega prostega dne, ki bi ga preživeli doma. Kot da je »biti doma« neizkoriščen in zapravljen čas.

Zame so počitnice dnevi, ko se končno lahko umirim.

Zakaj si urejamo domove, če ne zato, da bi v njih živeli. Zares živeli.

Med delovniki prihajamo iz služb pozno, utrujeni, se za silo »poservisiramo«, ves čas se pritožujemo nad pomanjkanjem časa, da smo utrujeni, premalo spimo, da marsičesa ne uspemo, smo zanemarili … Ko pa pridejo prosti dnevi, »zviznemo« kamorkoli že, samo da nismo doma.

Uredimo si hiše, udobne dnevne sobe in kuhinje in vrtove in okolico hiš in zimske vrtove in verande in kaj vem kaj še vse. Ampak če so le trije dnevi v kosu prosti, je škoda, da bi jih zapravili v svoji prelepi dnevi sobi, kaj šele v kuhinji.

Jaz pa sem tako rada doma

Res imam rada jutra, ko me ne budi budilka. Všeč mi je, ko lahko v miru pozajtrkujem, kaj preberem, grem na kratek poživljajoč sprehod. Všeč mi je, ko se lotimo kakšne zapletene priprave hrane, všeč mi je, ko se domača mladina loti peke potice ali pa česa povsem eksotičnega, česar nismo še nikoli jedli. Všeč mi je, ko se ugnezdimo med blazinami in po preprogi v dnevni sobi in si končno kaj povemo. Kako smo, kaj smo razmišljali, s kom smo se srečali in kako smo drug drugega obogatili. Tudi kakšen konstruktivni prepir je vmes ali strastno zagovarjanje svojega mnenja. Včasih se zasvetijo tudi solze.

Dragoceno mi je, ko gremo na pohod tu, okoli našega doma, po gozdu, opazovat spremembe v naravi, velikopotezne zamahe s čopičem, ki liste barva v čisto veselje, in zdaj ko pod koraki pričenja prijetno šumeti. Rada svojim kaj preberem. Kaj kratkega, a nagovarjajočega. Izjemno mi je všeč celo, ko se lahko lotimo kakšnega podrobnejšega pospravljanja ali čiščenja in preurejanja, ki zahteva več časa v kosu. Tudi kakšen večji nakup lažje in bolj premišljeno opravimo, ko imamo čas.

Imeti dom je privilegij. In biti doma je dar.

Dom je privilegij

Pa da se razumemo, tudi mi nadvse radi kdaj kam gremo, tudi na kakšno potovanje, romanje, daljši izlet. Ampak ne vsakič, ko dva ali več dni ni treba v službo ali šolo. Doma je naše družinsko svetišče. Doma rastemo, doma smo pristni, doma se lahko smejemo vsaki neumnosti, se lahko skregamo in objemamo, lahko smo pristni, lahko smo tečni … vse tisto, česar sicer med letom v delovnih okoljih ne pokažemo ali vsaj ne pokažemo povsem. Ker najlepše, najglobje, najbolj ranljivo v nas pač ni za vsakega in za povsod. Imeti dom je privilegij. In biti doma je dar.