Včasih si ne izbereš sam posta, ampak post izbere tebe

Foto: Canva

Post se bliža koncu in velika noč že trka na vrata. Mnogi, ki ste si zadali različne postne izzive, pridno delate kljukice in štejete, kaj od zastavljenega vam je uspelo. Ne dobesedno seveda. Ko se nečemu odpoveš, ko si zastaviš nek cilj, ko se potrudiš in v svojo rutino uvedeš nekaj novega, nekaj, kar te pripelje bliže k Bogu, to prinaša zadovoljstvo in uspeh, na katerega si lahko ponosen.

Kaj pa če si med tistimi, ki jim to ni uspelo? Ker si si morda postavil cilje, ki jih nisi uspel realizirati. Ali pa si jih morda sploh nisi postavil, ker bi bila to zate le še ena dodatna obremenitev. Boš zato kaj slabše pripravljen na veliko noč?

Post je namenjen naši notranji preobrazbi in je priložnost za spremembo. Pomaga nam, da se umirimo in spreobrnemo, hkrati pa nas uči samodiscipline in obvladovanja želja.
Nekateri si zastavijo zelo konkretne izzive: odpoved sladkarijam, družbenim omrežjem, alkoholu, kavi ali drugim razvadam. Drugi si naložijo še več: vsakodnevno molitev, zgodnje vstajanje, tuširanje z mrzlo vodo, več discipline in dobrih del. Takšni postni sklepi so lahko lepi koraki pri osebni rasti in poglabljanju odnosa z Bogom.

Morda si nisi zadala dodatnih izzivov, ker je življenje že samo po sebi zahtevno.

Si tudi ti eden izmed tistih, ki se ni šel postnih izzivov?

Obstajajo pa tudi takšni, ki si sami ne zadajo posebnih izzivov. Tudi sama si jih nisem.

Je zato moj post drugačen?

Gotovo. In ni prvi tak.

Pred leti se je moj post začel povsem drugače kot sem pričakovala. Prav na pepelnično sredo nas je kot strela z neba zadela nova diagnoza. Postni izziv se je pojavil kar sam od sebe: soočenje z boleznijo in iskanje moči, da bom v tej težki borbi kot mama lahko stala ob strani otroku. Kakšnega dodatnega izziva takrat nisem ne zmogla, še manj pa potrebovala. V post sem zakorakala povsem nepripravljena na to, kaj me čaka.

Post, ki se ne konča

Se je moj post končal po 40 dneh? Nikakor ne. V tem času smo bili bitke z zdravljenjem. Velika noč ni prinesla olajšanja, prinesla je spoznanje, da nam (še) ni uspelo. Bil je obup, bil je strah, bila je agonija. Bili so dnevi, tedni, ko niti moliti nisem zmogla. Takrat sem nekje prebrala, da so takrat,  ko je najhuje in ko ne zmoreš moliti, solze najlepša molitev. In solze so bile takrat tudi moja edina molitev.

Morda je tudi tvoj post drugačen.

Morda si nisi zadala dodatnih izzivov, ker je življenje že samo po sebi zahtevno.

Morda si ti tisti, ki si ravno v tem času izvedel, da si hudo, morda celo neozdravljivo bolan. Biješ svoje bitke, ki jih nihče ne vidi. Morda si mama otroku, ki je tako bolan, da se ne zmore boriti, in si ti tista, ki se boriš zanj. Morda skrbiš za ostarelo mamo, ki potrebuje pomoč, ti pa se razdajaš med službo, lastno družino in skrbjo zanjo, pri tem pa samo upaš, da boš zdržala, ker si ne moreš vzeti prosto. Ali pa si pod pritiskom, kako zaslužiti dovolj in poskrbeti za družino, da boste splavali iz finančnih dolgov. Morda si ravno v tem času postavljen pred težko življenjsko preizkušnjo. Morda moraš sprejeti odločitev, ki te bo zaznamovala za celo življenje. Morda se je tvoja partnerska zveza nesrečno končala ali pa se ti je življenje sesulo na koščke. Morda biješ svoje notranje boje, predeluješ travme in krivice, ki so se ti zgodile, ali pa preprosto nosiš težo vsakodnevnih naporov, ki jih drugi ne vidijo. Medtem ko življenje teče dalje, ko drugi kofetkajo ter se veselijo prazničnega vzdušja in druženja, se tebi podira svet. Zate je vsak dan že sam po sebi post.

Gotovo je odpoved alkoholu ali visenju na netu dobra stvar. A je včasih to, da vztrajaš in ne obupaš, pa čeprav “le v vsakodnevnih preizkušnjah”, veliko večja daritev.

Tudi tvoj post je dragocen

Zato ne imej slabe vesti, da delaš premalo ali da tvoj post ni dovolj dober, ker si nisi zadal/a še nekega dodatnega izziva. Post ni tekmovanje in ni zbiranje kljukic pri opravljenih nalogah. Njegova vrednost ni v tem, koliko stvari smo dodali ali črtali s seznama, ampak v tem, koliko prostora smo dali Bogu.

Gotovo je odpoved alkoholu ali visenju na netu dobra stvar. A je včasih to, da vztrajaš in ne obupaš, pa čeprav “le v vsakodnevnih preizkušnjah”, veliko večja daritev.

Post je tudi:

• ko uspeš ostati potrpežljiv tudi takrat, ko te zadeve mečejo iz tira,
• ko si raje tiho kot pa da bi s svojimi besedami prizadel,
• ko vztrajaš, čeprav bi lahko odnehal,
• ko še naprej ljubiš, čeprav si bil že tolikokrat ranjen.

Bog ni zunanji ocenjevalec, ki hodi z beležko v roki in šteje, koliko dni smo zdržali brez nečesa. On gleda v srce in opazi naš trud, našo iskrenost in naše drobne korake, ki jih pogosto ne opazi nihče drug. Četudi tvoj post ni tako viden navzven, je pa resničen in izjemno dragocen. In čeprav se z veliko nočjo morda ne bo končal, vedi, da za velikim petkom nekoč zagotovo pride tudi velika noč.