Kaj bi si želela vedeti o najstnikih in motnjah hranjenja, pa nisem …

Foto: Canva

Mama najstnice z anoreksijo je delila svoje izkušnje in spoznanja, da bi drugim staršem pomagala opaziti opozorilne znake.

Zadnjih šest mesecev je bilo za našo družino pravi pekel. A moja najstniška hči je tiho trpela že dolgo pred tem, ko je anoreksija prevzela njen um in telo. Z možem na žalost tega nisva vedela. Danes je na srečo hči na poti okrevanja. Ko gledam nazaj, se zavedam, koliko opozorilnih znakov je bilo, a smo jih spregledali. Tako kot marsikateri drugi starši, ki tudi niso vedeli, na kaj morajo biti pozorni, kako nevarne so motnje hranjenja in kako težka je lahko pot do okrevanja. Zato delim našo zgodbo — a brez razkritja naše identitete, zaradi stigme, ki te bolezni še vedno spremlja.

Dobrodošli v svetu motenj hranjenja

Pred šestimi meseci nam je hči razkrila, da že mesece namerno bruha, da v šoli ne je in da skuša z vadbo »izničiti« zaužite kalorije. Anoreksija je prevzela nadzor nad njenim umom in jo prepričevala, da si ne zasluži sreče, prijateljev ali ljubezni, da se mora skrivati pred javnostjo, in da je edina stvar, ki je pomembna, oblika in teža njenega telesa. Tako se je počutila leta. Želela si je umreti, ker ji je glas v glavi govoril, da je debela. Vse to je tako dobro skrivala, da smo mislili, da gre le za blago depresijo, in smo jo zaradi tega tudi zdravili. Potem je resnica privrela na dan, med krizo, v katero je padla v začetku šolskega leta. Naša družina se je nenadoma znašla v svetu motenj hranjenja. To je zmeden in težak svet, ki ga vsako leto na boleč način spozna tisoče družin.

Kaj bi si želela vedeti o motnjah hranjenja

Po šestih izjemno bolečih mesecih se še nismo izvlekli. Toda hči je na poti okrevanja — telesno in duševno. In ker vem, da po isti poti stopajo tudi številni starši, ki so morda tako zmedeni, kot smo bili mi, ali slutijo, da nekaj ni v redu, pa tega ne znajo opredeliti, delim nekaj naših spoznanj.

1. Motnje hranjenja so resnična duševna bolezen, ne vprašanje nadzora, volje ali slabega starševstva.
Motnja hranjenja je terorist, ki ugrabi možgane vašega otroka. Ta terorist jim lahko govori, naj prenehajo jesti, naj kompulzivno telovadijo, naj se izogibajo vsemu razen nekaj ‘varnim’ živilom, naj izbruhajo pravkar zaužito hrano, naj se skrivaj prenajedajo z visoko kalorično hrano, naj obupujejo nad svojim odsevom v ogledalu ali številko na tehtnici ali naj vsak dan zaužijejo izjemno malo kalorij.

Včasih jim glas govori, naj se poškodujejo. Lahko jim celo namiguje, da bi bilo bolje, če bi umrli. To je močan glas, ki se mu je brez pomoči skoraj nemogoče upreti.

Motnje hranjenja pogosto vključujejo tudi druge duševne težave, kot so depresija, tesnoba ali obsesivno-kompulzivna motnja.

2. Motnje hranjenja nimajo enega samega vzroka, vendar lahko številni dejavniki povečajo tveganje.
Genetika, stres, osebnostne lastnosti, socialne izkušnje, kot so zbadanje in ustrahovanje, popularna kultura in družbena omrežja — vse to se lahko preplete.

V našem primeru je šlo verjetno za kombinacijo družinske nagnjenosti k tesnobi in močnejši telesni postavi, stresa in vseh težav, ki so nastale zaradi pandemije (vključno s smrtjo bližnjih in izolacijo od šole in prijateljev). Drugi dejavniki so bili perfekcionizem, zbadanje glede telesne teže s strani sošolcev in neovrednotene informacije, ki jih je videla na televiziji in družbenih medijih o tem, katera telesa so privlačna, cenjena in “zdrava”.

Želela bi si, da bi vse to vedeli, da bi bili lahko bolj pozorni. Da bi vedeli, da lahko stres in travma sprožijo duševne bolezni. Želela bi si, da bi vedeli za vsa mesta na spletu in družbenih omrežjih, kjer ‘vplivneži’ z motnjami hranjenja otrokom dajejo nasvete o tem, kako stradati, skrivati težave ali se samopoškodovati, ali pa preprosto razkazujejo svoja sestradana telesa. Prav tako si želim, da naša družba ne bi tolerirala sramotenja in šal o ljudeh s prekomerno težo. Šele sedaj se zavedam, kako zelo razširjeno je to v naši kulturi.

3. Ne zaupajte stereotipom.
Če bi me pred sedmimi meseci vprašali, kako je videti nekdo z motnjo hranjenja, bi rekla, da je to bogata bela najstnica, suha kot okostnjak. Res je, da je anoreksija pogostejša pri najstnicah, vendar se motnje hranjenja lahko razvijejo pri ljudeh vseh ras, telesnih oblik in starosti. Druga velika skupina so otroci in najstniki, ki se ukvarjajo z visoko intenzivnimi športi ali plesom. Prav poudarek na telesni teži ali videzu lahko pripomore k nastanku motnje hranjenja. Potem pa so tu še otroci, kot je moja hči, katerih razmerje med težo in višino ostane v normalnem območju, pa čeprav oseba izgublja težo z omejevanjem vnosa hrane in/ali prisilnim bruhanjem. To je atipična anoreksija, ki jo je nemogoče prepoznati le po zunanjem videzu osebe.

4. Prej kot poiščete pomoč, boljše bo.
Motnje hranjenja imajo izvor v možganih, vendar močno prizadenejo celotno telo. Zgodnje ukrepanje je ključno. Navsezadnje je hrana gorivo, in to še posebej v telesu, ki naj bi še raslo. Zato je tako pomembno, da otrokom in najstnikom čimprej pomagamo, preden utrpijo dolgoročne fizične poškodbe organov, tkiv in presnove, in preden se vedenje, povezano s hrano, preveč utrdi.

Pomanjkanje hranil lahko vodi do fizičnih simptomov, ki jih je težko opredeliti. V primeru moje hčerke se je to kazalo z glavoboli, šibkostjo, hitro utrujenostjo, nejasnimi bolečinami in prebavnimi težavami. Vendar pregledi in krvne preiskave niso pokazali vzroka. V šoli je začela popuščati in je zaspala ob nenavadnih urah. Pri nekaterih se ustavi rast, kar lahko opazijo na sistematskih pregledih.

Moja hči je nosila zelo široka oblačila, želela je jesti sama in se je začela izogibati dejavnostim in določenim dogodkom. To je enostavno pripisati najstniškemu uporu, spreminjanju interesov ali depresiji. Vendar je bil vzrok v tem, da ni želela biti vidna, ker se je slabo počutila v svojem telesu, hkrati pa je tako prikrivala izgubo teže.

Motnje hranjenja lahko povzročijo, da otroka nenehno skrbi, da ga sošolci ocenjujejo po izgledu, podhranjeni možgani pa se ne morejo osredotočiti na šolsko delo in domače naloge.

5. Zdravljenje pomaga, vendar zahteva strokovno oskrbo in močno podporo družine.
Zdravljenje je timsko delo, ki zahteva multidisciplinaren pristop: terapijo z usposobljenim strokovnjakom za duševno zdravje (pedopsihiater, psiholog) in svetovanje o prehrani s specializiranim dietetikom. Zelo dobrodošla je tudi psihoterapija. Vse skupaj je maraton, ne šprint.

Hrana je v procesu okrevanja zdravilo, a ker je to tudi tisto, okoli česar so se ogradili, čemur se izogibajo, kar omejujejo, se prenajedajo ali se odrečejo, je to pogosto najtežje zdravilo. Priporočeni ‘odmerek’ v obdobju okrevanja so trije obroki in dva do trije prigrizki na dan, po rednem urniku. Poudarek je na tem, da vnesejo dovolj kalorij, da lahko ponovno pridobijo izgubljeno težo. Prav tako si prizadevajo premagati strahove ali omejitve glede določenih živil, ki so si jih sami zadali. Vse to je ključnega pomena za okrevanje. Omeniti velja tudi to, da se oboleli zdravljenju upirajo, saj jim terorist govori, da ga ne potrebujejo.

6. Možnosti zdravljenja se razlikujejo po intenzivnosti in dostopnosti.
Problem je dostop kakovostne psihiatrične in psihološke oskrbe, saj so čakalne dobe dolge. Izjema so zelo hudi primeri, ki so obravnavani urgentno.

V Sloveniji je prvi korak obisk otrokovega pediatra, ki bo glede na stopnjo bolezni otroka usmeril na napadaljno obravnavo, ki je lahko v lokalnem centru za duševno zdravje ali pa na pediatrični kliniki. V hujših primerih je potrebna hospitalizacija.

7. Pot je težka tudi za družine, vendar je pomembno, da vztrajamo.
To je izjemno zahtevna izkušnja, vendar ljubezen in podpora ostajata temelj okrevanja.

V mnogih pogledih se sama počutim srečno. Hčerino težavo smo odkrili, preden je povzročila resne telesne poškodbe. Moja družina ima srečo, da imamo dostop do ustreznih storitev in zavarovanje, ki je krilo velik del njene oskrbe (op. v Sloveniji oskrbo v celoti krije zavarovanje). Z možem imava fleksibilno delo od doma in službo s plačanim dopustom. Dandanes jo peljemo na preglede in lahko ostanemo doma z njo v dneh, ko še vedno ne more hoditi v šolo. Številne družine teh ugodnosti nimajo. Nekateri starši morajo vzeti neplačan dopust ali pustiti službo, da bi skrbeli za najstnico z napredovano motnjo hranjenja. Kar je še en razlog, zakaj je zgodnje odkrivanje ključnega pomena.

Kljub temu je bil to neverjetno težak čas, ki je motil najino delovno življenje in hčerino izobraževanje. Odpovedali smo skoraj vse dejavnosti na prostem, druženja in potovanja. Zaklenili smo gospodinjske predmete, s katerimi bi se lahko poškodovala, če bi ji terorist v njeni glavi rekel, naj se kaznuje zaradi prehranjevanja. Kar je tudi poskušal storiti.

Ena stvar, za katero bi si želela vedeti, je občutek osamljenosti – občutek, da nikomur ne moreš povedati, kaj se dogaja, ker so motnje hranjenja tako nerazumljene in stigmatizirane. Zaupali smo le nekaj družinskim članom in prijateljem, njeni šoli in našim nadrejenim. Zelo sem hvaležna za skupnost staršev z motnjami hranjenja, ki sem jo našla na spletu. Brez njihove podpore ne vem, kje bi bili. Ta osamljenost povečuje stisko in skrb, ki pestita vsakega starša s hudo bolnim otrokom. In vemo, da se bova s ​​hčerko morda še leta borili s to boleznijo. Vendar jo imamo tako radi, da bomo storili vse, kar je potrebno.

Povzeto po: Michiganmedicine.org