“Otrokove torbe se dotaknemo samo takrat, ko iz nje nekaj smrdi ali iz nje lezejo hrošči”

Vir: Envato.com

Morda ste se ob zgornjem stavku nasmejali. Tudi mi starši smo se, ko smo letos spomladi na eni izmed osnovnih šol poslušali predavanje socialne pedagoginje in delovne terapevtke Damjane Šmid. Ta nam je preko humorja razkrivala, česa starši naj (več) ne počnemo, če želimo imeti samostojne in odgovorne otroke.

Čeprav otrokova torba na zunaj izgleda nepomembna stvar, nas je gostja posvarila: “Torba je otrokova stvar. Tudi ne odpiramo mape, ki je v njej, da bi preverjali, kaj moramo podpisati. Šola je otrokova dolžnost. On mora sam poskrbeti, da ve, katera naloga ga čaka in kaj mora prinesti v podpis. Če to počnemo namesto njega, bo odgovornost prenesel na nas in vedno samo čakal.”

Nas mika, da bi vseeno preverili, kaj je v torbi?

Ampak bodimo iskreni: mar nas kdaj pa kdaj ne zamika, da bi vseeno pokukali vanjo? Ne zato, da bi mu pomagali, ampak bolj iz radovednosti, da bi na hitro ocenili, “kako riše” ali “piše”, koliko žigov je že dobil za dobro opravljeno nalogo, katero snov so že jemali in podobno.

Bi pričakovali, da to počnejo le starši prvošolčkov, ko je vse še novo? Pa vendar to ni tako redko, pravi Šmidova, ko tudi starši drugošolcev ali tretješolcev listajo po zvezkih in sprašujejo: “Kaj pa ste to počeli?” ali “Kaj pa imava midva danes za nalogo?”

Tako se mimogrede lahko pripetijo situacije kot je pričujoča zgodba, ki mi jo je pred leti zaupala neka mama. Bila je na kavi z mamo hčerkine sošolke, ki jo je zanimalo, kako je njena hči pisala narek pri slovenščini. Mamo, ki je za to prvič slišala, je spreletelo, da je morda spregledala nekaj zelo pomembnega, kar ji je hčerka pozabila povedati. Doma je na skrivaj pogledala v hčerin zvezek in ugotovila, da je šlo le za eno izmed vaj. Pri tem preverjanju jo je sedemletna hči zalotila in se upravičeno nanjo jezila: “Kaj mi brskaš po zvezkih?” In imela je prav. Torba je bila navsezadnje njena.

So naši starši sploh vedeli, v kateri razred hodimo?

Če se spomnimo svojih staršev, so torbo preverili le v izjemnih primerih – kadar se je iz nje cedil jogurt ali ko je začela smrdeti po pozabljenem sendviču. Organizacija domačih nalog, priprava na športni dan ali bralno značko? To smo urejali sami. Če smo pozabili copate, smo bili v nogavicah. Če športno opremo, smo sedeli na klopi. Boleč spomin? Ne, naslednjič smo jo zagotovo vzeli s sabo.

Tako vidi stvari tudi dr. Wendy Mogel, priznana ameriška klinična psihologinja in avtorica več knjižnih uspešnic. V enem izmed nagovorov je povedala, da njeni starši niso vedeli niti, ali hodi v 4. ali v 5. razred. Danes bi marsikdo to razumel kot zanemarjanje otroka, a Mogelova v resnici opozarja na nekaj drugega: “Imamo starše, ki se bojijo, da njihovi otroci ne bodo uspeli v svetu, in druge, ki se v resnici bojijo lastnih otrok. Oboji pa jih imajo za “invalidne kraljeviče” ali “male diktatorje”. Ali neko kombinacijo obeh.

Gre za povsem običajne starše s čisto sposobnimi otroki, a jih kljub temu vidijo kot bitja brez prihodnosti.

To svojo tezo ponazori z eno od neštetih zgodb, ki so se ji pripetile: “Delala sem z mamo 13-letnega sina. Povedala mi je, da mu vsako večer dve uri pomaga pri domačih nalogah. Ko sem jo vprašala, zakaj to počne, je rekla: ‘Ni ravno učenec po duši, če mu ne bi toliko pomagala, nikoli ne bi imel samih petic.'”

To je klasičen primer starša, ki iz ljubezni in skrbi otroku vzame odgovornost in z njo možnost, da raste. Dr. Mogelova poudarja, da gre za povsem običajne starše s čisto sposobnimi otroki, a jih kljub temu vidijo kot bitja brez prihodnosti.

Skupaj z učitelji, ne proti njim

Učitelji od prvega dne učijo otroke, da skrbijo za svoje stvari. Nikoli ne rečejo: “Poklicali bomo vaše starše, ker si vi tega in tega ne boste zapomnili.” Zakaj bi torej mi rušili njihov trud in jemali odgovornost iz otrokovega nahrbtnika – dobesedno in v prenesenem pomenu?

Če pa nas skrbi, da bo otrok pozabil na obveznosti, ga preprosto vprašajmo: ‘Kaj imaš za šolo?’ Nikakor pa ne: ‘Kaj imava midva za domačo nalogo?’ Beseda midva v kontekstu šole nima kaj iskati, še poudarja Šmidova.

Zato, ko vas bo naslednjič zamikalo, da bi “na hitro preverili” otrokovo torbo ali listke za podpis, se spomnite zgornjega naslova. Vaši otroci vam bodo nekega dne zelo hvaležni, da ste jim pustili, da so svojo torbo nosili sami.