Smrt pastorjeve žene – film, ki pretresa svet

Vir: Netflix/Mica Miller pred hišo, v kateri se je skrivala po tem, ko je zapustila svojega moža

Te dni se je na Netflixu pojavil film, ki je pretresel ZDA in celoten svet: Smrt pastorjeve žene. Gre za tridelno dokumentarno serijo, posneto po resničnih dogodkih, ki prikazuje življenje mladega dekleta (Mice), ki v svoji domači (nedenominacijski) cerkvi prevzame vodenje petja oz. slavljenja, se kot mlada poroči z mladeničem iz iste skupnosti in nato postane del tesnejše pastorjeve ekipe.

V zelo kratkem času se vanjo zaljubi isti, takrat še poročeni pastor John Paul Miller in oba zakona kmalu razpadeta. Mica in JP Miller postaneta par in po nekaj letih se poročita. Na prvi pogled je vse videti “lepo in prav” – vse dokler ne izvemo, kaj se je med njima v resnici dogajalo za zaprtimi vrati. Aprila 2024 Mico najdejo mrtvo v narodnem parku, ki je od njenega doma bil oddaljen približno 100 km. Vzrok smrti naj bi bil samomor.

Toda še preden nadaljujemo, si oglejmo njuno sliko.

Kaj si o njej mislite? Da gre za srečen par? Če bi vedeli, da je pastor do svoje žene nasilen, bi temu verjeli?

Temna plat “lepih obrazov”

V filmu spoznamo pastorja JP Millerje kot nekoga, ki ima vsako nedeljo polno dvorano ljudi, ki je odličen glasbenik, govornik in “prava faca”. Iz majhne skupnosti je zgradil občestvo, ki mu sledi in ga priznava kot karizmatično avtoriteto. Njegova žena Mica s svojim izjemnim glasom vodi petje, mladinsko skupino in skupino za ženske ter je med tistimi, ki človeka preko glasbe popelje v molitev in v tesnejši odnos z Bogom. Pred cerkvenim občestvom sta videti kot idealen par. Toda v zatišju doma JP Miller pokaže svoj drugi obraz. Ženo Mico ima sistematično pod nadzorom in od nje zahteva, da je tiho, sicer jo bo okrivil za uničenje cerkvene skupnosti, ki jo je vrsto let gradil. Mica sprejme to svojo naloženo odgovornost nase in ostaja tiho. Dokler jo življenje ne pripelje do roba.

V dokumentarcu se nam mnogokrat naježi koža, a najbolj v situacijah, ko prepoznamo, da je bila Mica lastnemu možu spolna sužnja: z njim je morala imeti spolne odnose vsaki dan po 4x ali 5x. Če je šla v posteljo pred njim in zaspala, ji je ves čas prižigal in ugašal luči, dokler se ni popolnoma zbudila. Večkrat po cele noči ni spala. Njegova obsedenost s spolnostjo je šla do takšne meje, da je nekajkrat celo plačal brezdomcem, da so jo v njegovi prisotnosti spolno zlorabili. Da bi lahko sledila moževi spolni sli, je Mica bila primorana jemati testosteron, kar je posledično poškodovalo njen glas in tako ni več mogla voditi slavljenja, kar je počela najraje.

Svoja dejanja je pastor JP Miller opravičeval z izbranimi besedili iz Svetega pisma, kar pomeni, da so njegove pridige postale orodje nadzora. Prižnico, ki naj bi bila prostor duhovnega zaupanja in avtoritete, je uporabil za javno poniževanje, manipulacijo in duhovno zlorabo. Neštetokrat je ponavljal, kako mora biti žena možu pokorna in če spolnost odklanja je to greh takšne vrste kot so prešuštvo, homoseksualnost in podobno. Povrh pa še trdil, da ženino odklanjanje spolnosti daje njihovim možem priložnost, da jim bo Satan še isti dan ponudil “20 različnih možnosti”, da bodo nezvesti.

In ljudje v občestvu so to sprejemali kot resnico in sveti nauk.

“Pa saj on že ni tak”

Kako je mogoče, da člani cerkve tega niso opazili? Nekaj si moramo priznati: ljudje, ki delujejo prek narcistične manipulacije, ne ravnajo z vsemi enako. Kdor je nasilen, ni nasilen do vseh. Nasprotno. Lahko je do velike večine ljudi izjemno naklonjen in ljubeč, pozoren, zanesljiv in poln dobrodelnosti, kar ga dela spoštovanja vrednega.

Človekovega značaja ne spoznaš po tem, kako ravna z ljudmi, ki ga opazujejo, temveč se razkriva po tem, kako ravna z ljudmi, ki so mu najbližji.

Prav tako ni nujno, da nasilneži kot je bil JP Miller na zunaj delujejo agresivno. Lahko so zelo mirni, prijazni in duhoviti. Tudi oseba, ki doživlja nasilje, morda ne zgleda tako, kot bi ljudje pričakovali. Lahko je nasmejana, odkrita, polna idej, ima svoje mnenje, svojo službo, je samostojna in prijetna. Le kakšno stvar pri njej ne razumejo. Kot kakšno od njih niso razumele Micine prijateljice.

In zato, ko žrtev končno spregovori, ljudje rečejo: “Ampak on je tako prijeten” ali “Z njim nikoli nisem imel/a takšne izkušnje.” Seveda je nisi. Ker nisi bil/a del njegovega najožjega kroga. Človekovega značaja ne spoznaš po tem, kako ravna z ljudmi, ki ga opazujejo, temveč se razkriva po tem, kako ravna z ljudmi, ki so mu najbližji, kadar nihče drug ne gleda.

Opozorilni znaki, ki so bili spregledani

V filmu vidimo, da je šlo za celo paleto takšnih znakov. Eden takih je bila fiksacija. Ko pastor znova in znova pridiga isto sporočilo. JP Miller je imel fiksacijo na spolnost in na ženino pokorščino.

Drugi opozorilni znak, ki ga opazimo, je bil ta, da je pastor Miller imel nadzor nad pripovedjo. Režiserka Julia Willoughby Nason to eksplicitno pojasni kot vzorec: “Običajno oseba, ki zlorablja, zelo odkrito pove, kako grozna je in kaj vse je storila … da bi s tem prehitela lastno zgodbo in jo obdržala pod nadzorom.” JP Miller je s prižnice govoril o lastnih napakah in “moralnih spodrsljajih”. In prav ta netipičen, “brezobzirno odkrit” slog je občestvo pritegnil, namesto da bi ga odbil. Postal je njegova “blagovna znamka”. Nihče pa mu dejansko ni verjel, da je res tak. Najbrž so si mislili, da pretirava ali da je do sebe preveč strog.

Še en opozorilni znak, ki pa so ga najbolj poznale Micine tesne prijateljice, je bila kontrola. Nobena od njenih prijateljic je ni smela poklicati pred 11.00 uro dopoldan, ker je bil njen mož takrat še “v postelji”. Oziroma, do tiste ure v dnevu je bila samo njegova. Kontrolo je imel nad njenim telesom (ena od njenih tetovaž je bil njegov podpis, zaradi njega si je Mica tudi povečala prsi, itd.), kontrolo je imel nad njeno zdravstveno oskrbo in zdravili, ki jih je jemala, kontrolo je imel nad njenimi financami, saj je bila hkrati tudi njegova sodelavka.

Kako bi cerkev morala ravnati

Kako se cerkveni voditelji odzovejo, bo bodisi povečalo travmo v žrtvinem življenju bodisi jo začelo zmanjševati.

Je za pastorjevo početje kdo iz cerkve sploh vedel? Da. To je bila pastorka Pam Muise, ki je po naključju prejela sms sporočila med pastorjem in njegovim najboljšim prijateljem, ki sta se dogovarjala, da bo neka mlada ženska pripeljana k pastorju in mu ponudila svoje spolne usluge. Pam Muise je JP Millerja s tem takoj soočila in mu dala 24 ur, da to pove starešinam cerkve. Če ne, bo to storila sama. Ko je naslednji dan sklicala cerkveni odbor in starešine, so ti verjeli, da je njihova naloga podpirati pastorja, ne pa ga nadzorovati. Po tistem je ugotovila, da ima pastor JP nadzor še nad njimi.

Toda če vsi okoli vodje odgovarjajo ali “kimajo” samo vodji, potem tak sistem nima odgovornosti. Ima le videz odgovornosti. In kako se cerkveni voditelji na zlorabe odzovejo, bo bodisi povečalo travmo v žrtvinem življenju bodisi jo začelo zmanjševati. Nevtralnega odziva ni.

Česa nas film še nauči?

Poleg tega, da nam trije deli razkrijejo dinamiko partnerskega nasilja in kako se možu “odpelje”, ko ga žena zapusti, pa nas dokumentarec nauči še eno pomembno lekcijo: da ima nekdo karizmo, še ne pomeni, da ima avtomatsko dober značaj. Lahko dobro pridiga. Lahko zgradi veliko cerkveno skupnost. Lahko govori samozavestno, navaja Sveto pismo, privlači množice, pa vseeno skriva resne težave za zaprtimi vrati.

Zato bodimo pozorni na sadove in ne samo na darove. Sad pastorjeve “ljubezni” je bila izčrpana in uničena žena.