Dr. Andreja Poljanec: “Strastna, lepa spolnost je možna samo v globokem, varnem odnosu, kjer ni pravil”

Foto: Oskar Šušterišič

 Je lahko spolnost z leti res lepša? Zakaj pari včasih obtičijo v “stari zavezi” pristopa k spolnosti? In kaj pomeni ljubezen do same sebe za žensko v tem življenjskem obdobju?

V podkastu Pozdravljeno, novo obdobje ženskosti z dr. Andrejo Poljanec, psihologinjo in specialistko zakonske in družinske terapije, se dotaknemo teme, ki je marsikdaj potisnjena na rob – spolnost in intima po petdesetem letu.

V nadaljevanju objavljamo nekaj izsekov iz tega navdihujočega pogovora.

Dr. Andreja Poljanec, dr. Andrej Perko je v eni od naših oddaj nekoč dejal, da je spolnost z leti lepša. Se tudi strinjate s tem?

Zelo dragoceno je, če se preko lastne izkušnje lahko s tem strinjaš. To govori o tem, da je odnos nekaj naredil, da sta zakonca ali partnerja v odnosu nekaj zgradila, da zmoreš sebi bolj prisluhniti, kaj si želiš, kaj pogrešaš, kaj ti pripada, kaj zate pomeni bližina, odzivnost, spoštljivost, celostna obravnava.

Najbolj naravno, najlepše in najbolj zrelo je, če je spolnost pri petdesetih lahko spet dograjena, bogatejša – čeprav je ne moremo primerjati s tem, čemur je bila namenjena pri dvajsetih ali tridesetih, ko je bilo okno priložnosti za družino. V tem obdobju spolnost dobi nove izraze, globljo bližino, malo bolj duhoven, presežen vidik – neko širšo intimo in povezanost. Včasih drugega kar zaznaš, ne da bi morala vse debatirati; drugič pa se je treba veliko pogovarjati, da se začutiš, razumeš, da si empatičen in pozoren. To je bogatejša, zrelejša oblika, če je odnos ves čas tako rasel.

Ni pa to nujno. Nobenih kriterijev ni, ki bi rekli, da je pri tej starosti spolnost avtomatično lepša. Lahko je zelo klavrna, lahko je skoraj ni, lahko so tu globoke zamere, občutki izdajstva. Spolnost lahko obtiči na ravni prilagajanja, uslug, urnika, zahtev, občutka, da si dolžan nekaj dati – kar je pri ženskah tudi kulturno obarvano, da moraš biti na razpolago, da moškemu to pripada. Tu je lahko veliko nedograjenega, instrumentalnega, bolj na ravni vedenja kakor na ravni globine, bližine, prave, spoštljive, sočutne intime.

Omenjate, da pari včasih obtičijo pri “stari zavezi” pristopa k spolnosti. Kaj mislite s tem?

Spolnost ni češnja na torti.

Prav pri spolnosti, pa tudi pri vzgoji, pari pogosto obtičijo – malo karikirano rečeno – v stari zavezi: če bom vse prav naredil, imam pravila, sicer jih je tisoč, ampak važno, da so, potem bo vse v redu. Potem je spolnost kot češnja na torti. Ampak mi tega ne moremo tako razumeti – ni nobena češnja, to je preveč instrumentalno gledano. Spolnost je del odnosa in del tega, da ga skupaj gradita.

Pri spolnosti resnično nimaš šans, če ni tu globokega občutka svobode in občutljivosti. Ta globoka občutljivost dela sproščenost – globoko zavedanje, da karkoli se boš zmislil, kadarkoli v procesu, imaš pravico to izraziti, biti to, kar si, v trenutku, ko to začutiš. Ta širina svobode pa je bistvo krščanske ljubezni, zakonske in partnerske ljubezni. Svoboda je tisto, kar dela globoko sproščenost, in edino tam se lahko rojeva res pristna, lepa spolnost.

Žalosti me, celo jezna sem, kadar začutim prezir do te teme, kadar se govori o urnikih, kadar se jamra, koliko je tega premalo. To je krivično in nikakor ne pripelje do koraka naprej.

Rekli ste tudi: “Mi moramo imeti sebe radi, ker sicer smo popuščali v ljubezni do drugih.” Kaj to pomeni za žensko pri petdesetih?

Če veš, kdo si, če veš, kaj hočeš, če veš, kaj se dogaja v tvojem telesu iz trenutka v trenutek, če veš, kaj je tvoja vizija, kaj ti pripada, kaj je krivično – potem imaš svoje jedro čvrsto, močno in lepo. Šele takrat je ljubezen do sebe res izpolnjena. In mi moramo imeti sebe radi, ker sicer popuščamo v ljubezni do drugih.

To obdobje – če ženska čuti, da je določene vidike sebe spregledala, iz kakršnihkoli razlogov – je zelo dragocen čas za iskanje tega stika s sabo. To velja tudi za samsko žensko, tudi za žensko brez otrok: to je priložnost, ki nam je dana hormonsko in nevrološko, da se umirimo in ta stik s sabo res začnemo iskati.

Veliko žensk se pri iskanju lepote v tem obdobju sooča z vprašanjem videza. Kaj menite o kirurških posegih?

Meni je hudo za ženske, ki se s tem zelo močno ukvarjajo, ki gredo na različne umetne, kirurške ali druge invazivne posege. Raziskave namreč kažejo, da so to prav ženske, ki so v svojih partnerskih odnosih – pa tudi same s sabo – nezadovoljne. Predvsem partnerski odnos je tisti, kjer se ne počutijo primerno videne kot lepe, dragocene – enostavno lepe, brez potrebe, da bi se ukvarjale z zunanjim videzom kot ohranjanjem mladostniške lepote. To je pravzaprav žalostno. Zdi se mi krivično.

Lepota ni last mladosti. Mladost ima svojo lepoto – vsak otrok, vsak mladiček je najbolj “cotkana” stvar na svetu, in prav zato je ustvarjen tako, da se vanj zaljubimo. A skozi različna razvojna obdobja lepota preprosto dobiva drugačno podobo. Ni zdaj lepša ali manj lepa. Je le drugačna.

Naše gubice, oblikovanost obraza – to je resnična lepota. In zaslužimo si, da jo pustimo takšno, kot je: da je ne izumetničimo, ne zarežemo, ne pretiravamo z uravnavanjem zunanje podobe.

Kje je pri tem vloga moža oziroma partnerja?

Zelo velika. Koliko si v odnosu zadovoljna, koliko se počutiš sprejeto, povezano, koliko globoko bližino in intimo imaš, koliko se počutiš vredna, dragocena, “luškana” – ne v smislu, kako zgledaš, ampak v smislu izraznosti tega, kdo si. Ta zaljubljenost v zrelejših letih je dragoceno hranilo in varovalka za oba v odnosu.

Ne moremo hrepeneti po tistem, kar smo čutili pri sedemnajstih, ko smo se “zatreskali do lune”. Zaljubljenost dobi le drugačen izraz, v marsičem bogatejši. Ne moremo reči, da je ena lepša od druge; obe sta bili, ko sta bili, najlepši.

Zanimivo je tudi, da pri moških, ko je partnerka noseča, pride do upada testosterona, po rojstvu otroka pa se sprostijo vazopresin in drugi hormoni, ki moškega naredijo bolj “priklopljenega”, nežnejšega in bolj ljubečega v odnosu – testosteron je namreč sam po sebi bolj “gajšten”. Prav posrečeno je, da smo ustvarjeni tako, da lahko vedno znova, v miru, nadaljujemo po svoji življenjski poti.

Kaj bi sporočili ženskam, ki se približujejo petdesetim?

Petdeseta so klic k iskanju nove sebe, novega “kdo sem jaz”, nove integracije …

In prav to vprašanje – kdo sem, ko otroci odrastejo, telo se spreminja in vloge, ki sem jih živela, ne veljajo več – je tisto, ob katerem se pogovor z dr. Andrejo Poljanec šele resnično odpre. Kako sprejeti telo, ki je ne uboga več v vsem, kot je nekoč? In zakaj lahko celo kriza zakona v tem obdobju postane največje darilo za odnos?