Foto: ShutterstockV desetletjih življenja neke rodbine so poleg lepih dni in let možna, celo pogosta, tudi obdobja, ki burijo duhove, povzročajo prepire, razdore, slabo voljo in nezadovoljstvo. Skoraj vsaka družina ima kakšno grdo zgodbo, povezano z dedovanjem. V zgodovini je bilo po navadi tako, da se je matična družina trudila, da je lahko čim več od s trudom ustvarjenega prenesla na potomce. In ti so se spet trudili dalje. A potomec je redko samo eden in ko se dediščina deli, je pošteno, da vsak dobi pravičen delež, tukaj pa se prepogosto zaplete in zgledna družina se spre za več let, celo rodov. Kako se temu izogniti?
Pravi čas – ko je zapustnik še pri mentalnih močeh, dediči pa odrasli
Pogovor o dediščini je pogovor o tem, da nekega dne odidemo s tega sveta. O smrti pa je večinoma neprijetno razmišljati in se pogovarjati z osebami, s katerimi smo si čustveno blizu. A če se temi še tako izogibamo, pride čas, ko se dotakne tudi nas. Ne pomaga, če jo dojemamo kot tabu ali če se ji izmikamo, ker nas je strah, da bo zaradi dedovanja v družini prišlo do konfliktnih situacij.
Kot mama in oče si želiva, da bi se najini otroci, ko odideva s tega sveta, razumeli in si bili v podporo. Če bodo sprti, če se bodo počutili oškodovane, prikrajšane ali ogoljufane, potem se bodo v najboljšem primeru izogibali drug drugega, v najslabšem pa si nagajali in grenili življenje na mnogotere načine, kot pač ljudje v svoji zaslepljenosti znamo. Če torej življenje teče, kot si želimo, gre najpogosteje tako, da se starši naravno postaramo, otroci pa odrastejo. Prav je, da v tem obdobju (ne čakajmo predolgo!) sprožimo resen pogovor, kjer smo prisotni starši in vsi otroci. O dediščini se odprto pogovorimo, ugotovimo, kakšni so interesi vsakega posebej in kako si dediči zamišljajo svoje življenje. Sledi skupno iskanje za vse zadovoljivega načina delitve. Koristno je, da si damo nekaj časa za premislek in se dokončno dogovorimo šele tedaj, ko so zadeve prespane, želje izrečene, kompromisi sklenjeni. Izredno blagodejno je tudi, da molimo za dobro in za vse zadovoljujočo rešitev. Nazadnje dajmo dogovor na papir in zadevo uredimo tudi pravno.
O dediščini se odprto pogovorimo, ugotovimo, kakšni so interesi vsakega posebej in kako si dediči zamišljajo svoje življenje. Sledi skupno iskanje za vse zadovoljivega načina delitve.
Kdo naj sproži pogovor?
Najbolje je, če pogovor sprožita starša, ni pa nič narobe, če iskreno in taktno pogovor prične nekdo od otrok. Velikokrat so čustva ob tem izjemno močna in boleča.
»Mama in oče vendar še ne bosta umrla!«
»Radi bi naju izrinili iz najinega težko prigaranega ‘kraljestva’!«
»Ne bomo delili tega, kar občutimo kot celoto, kot naš dom!«
Zrelost in poštenost zapustnika in dedičev
Kaj, koliko in kdo podeduje, je treba doreči, preden prvi dedič recimo od staršev prejme kos zemlje, na katerem bo zidal, ali večji znesek denarja, ki bo dopolnil polog za kredit. Pošteno je, da vsi prejmejo približno enako. Seveda pa deleži lahko nekoliko nihajo tudi glede na to, da nekdo recimo skrbi za ostarela starša, pomaga pri težjih domačih opravilih staršev, vloži v obnovo hiše ipd. In se tudi vsak tak doprinos nekako ovrednoti. Pogosto je premoženje težko razdeliti, ker je po naravi nedeljivo. Takrat je treba biti z delitvijo še posebej previden. Nujno potrebno je upoštevati tudi darila, ki so bila podarjena še za časa zapustnikovega življenja. Odlično bi bilo, če bi si starša beležila kaj in koliko sta kateremu otroku podarila. Še več, pazljiv je treba biti že pri rojstnodnevnih in drugih darilih – da so vrednostno približno enaka. Otrokom tako bistveno olajšamo odraslo življenje. Vsakršno kasnejše sodno vmešavanje je namreč praviloma drago in povzroča še več negativnih čustev.
Kaj, koliko in kdo podeduje, je treba doreči, preden prvi dedič recimo od staršev prejme kos zemlje, na katerem bo zidal, ali večji znesek denarja, ki bo dopolnil polog za kredit.
Razumljivost oporoke
Vsi poznamo zgodbe, vsaj iz literature in filmov, ko so zapustniki ob branju oporoke ugotovili, da ta ni taka, kot so pričakovali. Po navadi vseeno spoštujejo voljo zapustnika, a lahko se počutijo prikrajšane in vse skupaj kvarno vpliva na medsebojne odnose. Lahko zelo boli, če ne razumejo, zakaj se je zapustnik odločil, kot se je, ali se s pojasnili v oporoki ne strinjajo. Zapustniki oporoko na samem sestavijo pogosto zaradi tega, ker se želijo v času svojega življenja konfliktom v družini izogniti. A s tem dosežejo le to, da se morebitna jeza na pokojnika preusmeri med sodediče. Resnično ljubeča in pravična rešitev je torej vedno skrita v iskrenem pravočasnem pogovoru. Le tako bomo razumeli besede, želje, potrebe, čustva in dejstva drug drugega. Pravilen način dobrohotne komunikacije lahko razreši prenekatero morebitno zamero in odnose.
Zakaj ne bi v našo dediščinsko maso spravili tudi zgleda, kako pravočasno in pošteno ravnati ob delitvi dediščine?
Preberi še:
Dedovanje: 5 stvari, ki bi jih morali vedeti vsi
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Prav, da pišete o tem. To je izredno pomembna problematika. O tem, kaj bo dobil kateri od otrok, se je treba že prej pogovoriti in zmeniti. Pri tem je pomembno tudi to, kdo je skrbel za ostarele starše, kdo je bedel ob njih dan in noč, kdo je skrbel za zdravila, jih vozil h zdravniku, jim kuhal, pospravljal, jim pomagal pri osnovni higieni. Včasih je tako – eden od otrok (običajno je to hči, ali pa snaha) skrbi za ostarele starše, na koncu pa je ravno toliko vreden kot tisti, ki pride enkrat mesečno na obisk in prinese 10 dag kave.
Vseeno pa ne razumem in ne morem razumeti, kako se lahko bratje in sestre na smrt skregajo zaradi enega kosa zemlje ali za 500 eurov. In to se skregajo na smrt! Niti v trenutkih hude bolezni ali smrti ne popustijo in se ne pobotajo. Poznam kar nekaj takih primerov.
Osebno si ne predstavljam kaj takega, da je kaj takega sploh možno. Mislim pa, da so ljudje izredno trmasti, nihče ne popusti niti za milimeter. Včasih je treba za dobre odnose tudi kaj potrpeti, se čemu odreči, se kdaj tudi malo ponižati.
Odvetnik v našem kraju je menda dejal, da ko vidi, kako se bratje in sestre kregajo zaradi dediščine, da še dobro, da je edinec.
Imam 3 otroke. Želela sem biti pravična in sem se z otroki zmenila, da jim že za časa mojega življenja pomagam. Hči se je odločila urediti v nadstropju domače hiše stanovanje z lastnim vhodom, mi po potrebi v starosti pomagati in postati lastnica hiše, v kateri sem obdržala pritlično stanovanje. Nikoli nisem nepovabljena hodila v njihovo stanovanje, ali se vmešavala v njihovo življenje, zato smo se dobro razumeli. Sinu sem kupila v Ljubljani manjše stanovanje in mu plačala šolanje v tujini , drugi sin pa naj bi dobil po moji smrti vikend stanovanje ob morju, ki smo ga sicer vsi uporabljali. Otroci so bili zadovoljni. Ko pa se je hči ločila, sta me z novim partnerjem prepričala, da je naša hiša prevelika in potratna, da bi jo zamenjali za manjšo. V njej bi imela jaz sicer manj prostora, vendar bi se v penziji več časa zadrževala v stanovanju na Obali. Hišo sta prodala, mi dala dobrih 10 % kupnine in rekla, da nimata zame prostora v novi hiši. Tako sem obtičala v manjšem počitniškem stanovanju, ki sem ga obnovila in ohranila nekaj prihrankov za stara leta. A sem odrezana od otrok in vnukov, od svojih hribov, prijateljev in živim med tujimi ljudmi. Če hočem videti svoja sinova in vnuke, se moram peljati z avtom 100 km daleč. Hči me po enem letu še ni povabila na ogled nove hiše, kupljene s prodajo moje hiše.
Moja dobronamernost se je torej obrnila proti meni. Žal sem prepozno spoznala, da naši odrasli otroci nimajo nujno vrednot, v katerih smo jih vzgojili.
Razočarana mati
Sočustvujem z vami! Na žalost je hči naredila z vami tako, kot je naredil jež z lisico. Vašim otrokom ste dali ogromno, verjetno sta se z možem celo življenje odrekala. Pregovor pravi, da kdor je predober, je oslu podoben! Zakaj ste si dovolili to, da je hči hišo prodala in vas dobesedno vrgla ven? Dala vam je samo 10 % kupnine, kar pomeni, da vas je osleparila! Zdaj je, kar je, škoda je že narejena.
Pišete, da živite ob morju, med tujimi ljudmi.
Na vašem mestu bi počitniško stanovanje ob Obali prodala in si kupila manjše stanovanje v domačem kraju. To stanovanje bi potem prepisala na najmlajšega sina. Z vašo odločitvijo verjetno otroci ne bodo zadovoljni, ampak bi vsaj enkrat malo gledala tudi nase. Želim vam vse dobro!
Ne vem, kaj žene ljudi v delitev svojega premoženja dedičem, že za čas njihovega življenja. Živiš in upravljaš svoje premoženje v svojo korist in užitek. Ko te ni več, obstaja rimsko pravo! Pika, fertig, amen!
Se sreča,da bo v prihodnosti čedalje manj lastnikov stanovanj. Ker si jih ljudje tudi ne bodo mogli privoščit. Mladi tudi niso vec tako bolestno navezani na lastnino.
Kopičenje materialnega se nikoli ni prineslo sreče,vprašajte malo na sodiščih.
Ko bom umrla,ne bom ničesar odnesla v grob. Jaz z družino živim v najemu ker nisem mogla do kredita. Tudi sin upam da bo negoval odnose bolj kot navezanost na materialno.
Sej večinoma v postsocialisticnih državah je veliko težav z navezanostjo na hiše,in to velike hiše.
Ce se zmenis za casa zivljenja in ta dogovor spostujes iz spostovanja do starsev, ce ne zaradi drugega, ni nobenih tezav… na zapuscino sva z bratm cakala pol leta, tam sva bila gotova v 10 min… delitev je postena in z dogovorom sva se oba strinjala… ker nihce ne bo nic odnesel s sabo na drugo stran… kaj bo sin z mojo lastnino natredi, ko me vec ne bo, je pa njegova odlocitev… z drugim enakovrednim delezem pa bodo lahko razpolagali bratovi dedici…
Ne razumem folka, da se zarad dediscine na smrt skrega, res ne… se manj, da z lopato mecejo dnar stran ta odvetnike zarad tega…
Raje nimam nic in se vsemu odpovem, kot pa da se v ozji druzini na smrt skregam.
Pri nas se starši nocejo niti pogovarjati bratu so pomagali postaviti hišo in še vedno mu pomagajo možu ki je doma in vse ritha pa nič.