Posvojitelja in rejnika Laura in Klemen: »Neverjetno je, kako se otroci v ljubečem okolju hitro spremenijo.«

Foto: osebni arhiv

Na kmetiji, od koder razgled sega daleč v dolino, sta si dom ustvarila Laura in Klemen. Ko sta izvedela, da ne bosta nikoli imela svojih otrok, sta morala preoblikovati svojo vizijo družine in prihodnosti.

Laura je zaključila študij kemije in na delovnem mestu z ekipo skrbi za varnost in okolje. Služba je naporna in čeprav ji pobere veliko energije, je dobre volje in aktivna na mnogih področjih. Rada bere, skrbi za dom in vrt, pomaga pri krašenju cerkve in veseli jo, če lahko komu ponudi pomoč.

Klemen je goreč kristjan, neprestano v iskanju, kje bi lahko dal še več. Po izobrazbi je geodet, samozaposlen. Bogu je hvaležen za poklic in delo, ki mu prinaša veselje. Poleg geodeta se ima še za kmeta in uživa v skrbi za živali in pripravi drv. Za Klemna je na prvem mestu Bog. Trudi se izpolnjevati Pavlovo spodbudo »neprenehoma molite« (1 Tes 5,17) tako, da je z mislimi vedno pri Njem. Za vero in življenje po evangeliju si želi navdušiti še druge, predvsem mlade – zato se je pred kratkim pridružil animatorjem birmanskih skupin.

Laura in Klemen, kje se je začela vajina skupna pot?

Laura: Pri šestnajstih letih sem se začela ozirati po cerkvi in iskala, kateri od fantov bi lahko bil tisti pravi. Zdelo se mi je, da bi to lahko bil Klemen, vendar je bil pet let starejši. Oba sva domačina, torej iz iste župnije in najprej sem ga poznala le na videz. Moja najboljša prijateljica iz osnovne šole je bila njegova sestrična. Pobliže sva se spoznala pri skavtih. Klemen se je na začetku upiral. Zanj sem bila še otrok. Meni pa je bilo fajn, da je bil starejši in da je že prebrodil otročarije (smeh).

Klemen: Že ko sem bil majhen sem molil za svojo ženo. V moji glavi je bil načrt tak: ko bom spoznal primerno punco se bom takoj poročil in imel družino. Laura se mi je zdela primerna, ampak res premlada – imela je šele šestnajst let! Zato sem se najprej upiral. Potem pa sem se odločil in rekel ja. Spomnim se tega trenutka. V cerkvi sem pomagal pri postavljanju jaslic. Poslal sem ji sporočilo, da je to – to in tako sva začela.

Kakšna so bila prva leta zakona?

Laura: Ko sva se poročila sem imela 21 let in zaključila drugi letnik faksa. Klemen je delal, jaz pa pridno študirala. Dogovorila sva se, da z otroci počakava vsaj do sredine mojega četrtega letnika. Izbrala sva naravno metodo načrtovanja družine in vesela sva bila, ker nama je tako dobro šlo (smeh).

Klemen: Zdi se mi pomembno, da se mlad poročiš, ker se lažje prilagajaš. V odnos je potrebno vedno vlagati. Bilo nama je lepo, sedaj nama je pa še lepše! Sedaj sva poročena šestnajst let.

Zdi se mi pomembno, da se mlad poročiš, ker se lažje prilagajaš.

Kdaj in kako sta spoznala, da ne bo otrok?

Laura: Uspešno sem prišla do sredine četrtega letnika in čas se nama je zdel primeren. Čakala sva na otroka, ki ga pa ni in ni bilo. Po enem letu sva bila usmerjena na pregled v ambulanto za neplodnost. Pregledi so bili mučni. Še danes, ko se peljem tam mimo, se obračam stran in težko zdržim v stavbi, ki spominja na tisti kraj … Dejstvo, da nikoli nič ne bo, nama je bilo predstavljeno na surov, krut način. Bilo je hudo, ampak danes sem hvaležna, da so to povedali jasno. Neplodnost je na Klemnovi strani in težko mi je bilo. Nisem želela, da bi se Klemen zato slabo počutil. Iz tega nisem hotela delati drame. Rekla sem si: bomo pa katerega posvojili.

Klemen: Že ko sva se odpravljala tja, mi je bilo jasno, da mi bodo rekli, da nič ne bo. Nisem si predstavljal življenja brez otrok. Umetno oploditev sva takoj odklonila. Nikoli ne bi sprejela, da bi zarodki umirali. To za naju ni bilo sprejemljivo.

Kaj je dejstvo, da bosta brez otrok, v vaju prebujalo?

Klemen: Nisem takoj pomislil na posvojitev. Nikamor nisem hitel. Potem pa je prišel božič. Postavljal sem jaslice in pomislil: glej, nobenega nimam, da bi jih videl. Zelo težko je bilo tudi za vsak materinski dan, ko so vsi hodili okrog s tistimi rožami …

Laura: Tudi zame je bil materinski dan najtežji trenutek. Če bi se dalo, bi ga vsako leto preskočila … in spomnim se, kako so mi pritekle solze, ko je rodila svakinja. Vendar naju je ta skupna stiska, bolečina, še bolj povezala.

Dejstvo, da nikoli nič ne bo, nama je bilo predstavljeno na surov, krut način. Bilo je hudo, ampak danes sem hvaležna, da so to povedali jasno.

Kdaj sta dozorela in se oglasila na CSD-ju? Kako je bilo, ko sta izvedela, da na vaju čaka otrok?

Klemen: Najprej nad idejo nisem bil preveč navdušen.

Laura: Jaz pa sem ga spodbujala. Prepričana sem bila, da nam bo fajn (smeh). Veliko sva se pogovarjala in se nato na CSD-ju končno postavila v vrsto za posvojitev. Tekom srečanj pa naju je svetovalka spodbudila, da poskusiva z rejništvom, saj je bilo čakanje za posvojitev lahko neskončno dolgo. Do rejništva sva bila zadržana, ker sva se bala, da bi ti otroci odšli tako kot so prišli …

Klemen: Ko pa je svetovalka rekla, da 98% otrok ostane trajno v rejniških družinah, sva rekla OK. Zakaj bi otroku rekel ne? Ker bo enkrat odšel? Saj tudi biološki otroci enkrat odidejo …

Laura: Po privolitvi se je vse odvilo zelo hitro. Še preden sva dobila licenco za rejnika, sva dobila klic. Ko sem se oglasila, sem slišala samo, da naju v porodnišnici čaka trimesečni deček, vsega ostalega, kar so govorili, sploh nisem več slišala. Poklicala sem Klemna in mu povedala, kar sem slišala. In mu rekla: “Rada bi rekla JA.”

Klemen: Klic je prišel na god sv. Ane. Kasneje sva izvedela, da je moja teta vso to najino zadevo priporočila prav sv. Ani. To ni bilo kot da otroka nosiš in devet mesecev čakaš, da se bo rodil. To se je zgodilo iz danes na jutri. Odpovedala sva planiran dopust in čez vikend od sorodnikov in znancev dobila vse, kar sva potrebovala. Kupila sva le mleko in plenice. Starši, sorodniki, prijatelji – vsi naju podpirajo in nam stojijo ob strani. Zelo sva hvaležna zanje.

Ko sem se oglasila, sem slišala samo, da naju v porodnišnici čaka trimesečni deček, vsega ostalega, kar so govorili, sploh nisem več slišala.

Kakšna je realnost rejništva?

Klemen: Rejništvo ni pravljica. Imeti moraš stike z otrokovimi biološkimi straši, sestanki na CSD-ju, sodišču. V začetku nama je bilo bedno, ampak je vredno. Otroci prihajajo iz težkih družinskih razmer, s seboj nosijo bremena, tudi če so k nama prišli že kot dojenčki.

Laura: Strah me je bilo sodišča, postopkov in da bi biološki starši imeli za naju nesprejemljive zahteve, da bi nama oteževali vzgojo ali preveč posegali. Sčasoma sva si naredila trdo kožo, da naju ni iztiril vsak komentar. Vseskozi moraš imeti v mislih, da si tam za otroka in je nujno iti skozi to.

Klemen: Bogu hvala sva s starši, s katerimi imava stike, ustvarili krasne odnose. Otroci to čutijo, veliko jim pomeni, da smo v prijateljskih odnosih. Vsi smo bolj sproščeni.

Bogu hvala sva s starši, s katerimi imava stike, ustvarili krasne odnose. Otroci to čutijo, veliko jim pomeni, da smo v prijateljskih odnosih.

Kako otroci doživljajo, da imajo dve družini, dvojne starše?

Klemen: Vsakemu od najinih petih otrok sva tako razložila: “Tvoja ati in mami ne moreta skrbeti zate, ker imata težave. Vsi skupaj smo ocenili, da ja zate mnogo bolje, da si pri nas, na varnem. Mi te imamo radi, kot da si naš.”

Laura: Spodbujava stike z biološkimi starši, če so urejeni. Tako gredo lahko na obisk in smo vsi mirni. Lepo je, ker smo ena velika družina: vsi otroci poznajo vse starše in babice in dedke. Ena od babic vedno vzame k sebi na obisk svojega vnuka, pa še našega mlajšega, ki sploh ni v sorodu z njo (smeh).

Vsako leto za naše naročnike pripravimo adventno akcijo. Letos bo nekaj posebnega. Izjemen človek z izjemno življenjsko zgodbo. Z globokim smislom za duhovnost in humor. Z nami bo duhovnik in glasbenik Pavel Kodelja, ki se sooča s hudo boleznijo in z Bogom. Vabljeni vsi, ki čutite, da vas srce kliče k globljemu in bolj pristnemu življenju. Začnemo to nedeljo in veselimo se vaše prijave!

Več informacij ⇒ Adventna akcija 2025: Moje življenje je kot črna komedija z upanjem na srečen konec

Kako ste otroke vključili v vajino molitveno življenje?

Klemen: Midva moliva skupaj od prvega večera po poroki, vsak dan, brez izjeme. Ko je prvi otrok prišel k nama, sva se vprašala, kako bomo sedaj molili. Ampak ni bilo težave, ker prvi trije so k nama prišli kot dojenčki, zadnja dva pa nekoliko starejša. Tudi ona dva sta po nekaj tednih molitev lepo sprejela. Vesel sem, da sem jima lahko približal Jezusa. Z otroki v molitev vključujemo tudi njihove biološke starše. Skupaj prosimo, da bi bili otroci tam, kjer bi bilo zanje najbolje. In upamo, da jim bo bolje pri naju (smeh).

Laura: Večkrat se v molitvi zahvaljujemo, da so bili rojeni. Lahko jih ne bi bilo. Lahko bi bili splavljeni.

Klemen: Splav ni rešitev. Vse otroke bomo posvojili, nobenega otroka ni potrebno ubit!

Večkrat se v molitvi zahvaljujemo, da so bili rojeni. Lahko jih ne bi bilo. Lahko bi bili splavljeni.

Naslednji korak, da bi se otroci počutili resnično varne in sprejete, je bila posvojitev.

Klemen: Na CSD-ju sva že na začetku rekla, da čim bodo izpolnjeni pogoji in takoj ko bo mogoče, želiva otroke posvojiti. Ne glede na stike s starši. Ker veva, da otroci čutijo in vejo, kakšna je razlika med rejništvom in posvojitvijo. Želijo biti najini, varni, za vedno z nama.

Laura: Komaj so čakali, da bodo zares najini, dobili najin priimek … in ko se je to zgodilo za prve tri, so bili presrečni in ponosni.

Zadnja dva sta se vam pridružila po šestih letih ustaljenega življenja petčlanske družine. Kaj vaju je spodbudilo, da sta še enkrat odprla srce in vrata vašega doma?

Klemen: V nekem trenutku sem rekel Bogu: “Glej, kako lepo nam je, vendar meni to še ni dovolj. Še več bi rad naredil za otroke.” Ne morem evangelij samo tiščat k sebi. Če bi se apostoli tiščali doma, danes nas (kristjanov) ne bi bilo. Bogu sem res težil, naj mi da znamenje …

Laura: Potem pa smo šli na romanje v Medžugorje. Ko smo se odpravljali domov, smo šli še zadnjič v cerkev pozdravit Marijo. Najmlajši se je upiral, godrnjal in spodbudila sem ga, naj na kratko Marijo nekaj prosi ali pa naj se z njo kaj pogovori.

Klemen: Ko smo prišli iz cerkve, sem ga vprašal, za kaj je prosil. In je rekel, da je prosil še za enega dojenčka in pojasnil, da mu Marija ni obljubila enega, ampak tri! To je bilo v soboto. V ponedeljek sva iz CSD-ja dobila klic, da imajo za naju dva, nekaj let stara otroka, sorojenca!

Laura: Tretji pa je še v zraku. Upava, da je Marijo slabo razumel. Sedaj vem, da najmlajšega ne peljemo več v Medžugorje (smeh). Je pa res velika razlika, če v družino sprejmeš dojenčka, ki ga takoj začutiš ali pa večjega otroka. Starejši prinesejo v družino svoje navade, vzorce, odzive … naš ustaljeni ritem se je po prihodu zadnjih dveh kmalu sesul. Bilo je res težko, naporno. Bila sem na koncu z močmi. Nekega dne sva šla na Kurešček in tam sem ozdravela, se zacelila. Potem je vse šlo samo še na bolje.

Klemen: Zbala sva se, da bova prvim trem naredila škodo. Molil sem in prosil, naj nam Bog pomaga, ker je bilo res hudo. Sedaj nam je pa fino. Neverjetno je, kako se otroci v ljubečem okolju hitro spremenijo.

Tako mi je bilo lepo, ko je eden kmalu po selitvi k nama rekel: “Jaz bi za zmeraj vaš ostal.”

Torej je med tem, ali sprejmeš dojenčka ali večjega otroka velika razlika?

Klemen: Vsi potrebujejo varnost in bližino. Ne glede na starost. Prednost pri starejših je, da hitro vidiš spremembo. Tako mi je bilo lepo, ko je eden kmalu po selitvi k nama rekel: “Jaz bi za zmeraj vaš ostal.” Dojenček tega ne more reči.

Laura: Vidiš lahko, kako se nemiren, neobvladljiv otrok naenkrat umiri.

Klemen: To ni samo najino delo. Midva sva povezana z Bogom in sadovi so tudi božja zasluga. Pri vzgoji se ne smeš zanašati samo na svoje super talente, ampak na Boga. Brez Boga tale najina zadeva ne bi šla skozi. Zgodilo se je tako, kot je hotel Bog, zato me nima kaj skrbeti. Iz svojih moči ne morem nič.

So tudi otroci vključeni v življenje cerkvene skupnosti?

Klemen: Seveda. Najprej sem trpel, ker niso bili krščeni, potem pa se je tudi to lahko uredilo. Sedaj ministrirajo, so skavti in obiskujejo Katehezo dobrega pastirja.

Pri vzgoji se ne smeš zanašati samo na svoje super talente, ampak na Boga. Brez Boga tale najina zadeva ne bi šla skozi.

Imata kmetijo. Kako izgleda vaš dan? Kako jo doživljajo otroci?

Klemen: Imamo zajce, kokoši, dvanajst ovc in dva prašiča. No, ta dva ne bosta več dolgo (smeh). Otroke vključujeva v delo, zaupava jim njim primerno delo in oni radi pomagajo. Vedno so za akcijo. Uživajo v naravi in z živalmi.

Laura: Kmetija močno vpliva na razvoj otrok in na dinamiko v naši družini. Živeti v naravi je velik blagoslov.

Kako poleg službe, kmetije in petih otrok ohranjata odnos?

Laura: Od vedno si rada vzameva veliko časa za naju. Večkrat kam pobegneva. Zvečer pa kartava, ob remiju si poveva vse živo. To je za naju res dragocen čas. Tako se umiriva – oba imava naporne službe, veliko odnosov, popoldne smo z otroki, vožnje na popoldanske obveznosti, delo na kmetiji …

Klemen: Vključena sva tudi v DIŽ-evo zakonsko skupino. Spoznal sem, da morava v odnos vlagati vedno, ne samo na začetku. Da bi pridobila še nekaj dragocenega časa, se zbujava 10 minut pred otroki in si v miru privoščiva jutranjo kavico.

Vesela bi bila, če bi se še kdo opogumil, ker potrebe po ljubečih družinah so res velike.

Spodbudna misel za konec …

Klemen: Vsi, ki imate težave z neplodnostjo – odprite se Svetemu Duhu. Bodite brez strahu. Je ni preizkušnje, da je z Bogom ne bi zmogli prestati.

Laura: Vesela bi bila, če bi se več parov odločilo za to pot, ker otrok, ki nas potrebujejo, je veliko. Mnogi otroci rabijo družine. Če greš v starševstvo s pravim namenom, ni razlike ali je otrok tvoj ali je prišel od drugod. Škoda mi je vsakega para, ki se muči z neplodnostjo, ko imajo pa na voljo tudi drugo možnost. Vesela bi bila, če bi se še kdo opogumil, ker potrebe po ljubečih družinah so res velike.