Na pomoč! Hčerka vsako jutro pred šolo joka.

Foto: Canva

Imam tretješolko. Šola se je komaj dobro začela, mi pa imamo že vsako jutro in že večer prej jok in borbe, da noče v šolo. V prvem in drugem razredu je bilo še kar ok, sedaj pa je druga učiteljica in tudi njena prijateljica se je preselila, in ima resnično krizo. Jasno mi je, da v šolo mora, učiteljici sem včeraj omenila njeno stisko, pa je rekla, da bo pozorna in da so spremembe del življenja in da se bo navadila. To vem, ampak mene zanima, kako naj sedaj, v tem prehodu pomagam hčerki … vsak večer jo boli trebušček, joka doma, joka pred razredom … Mož pravi, da moje pretirano sočutje in tolažba še spodbujata njeno agonijo. Sedaj sva na bojni nogi še midva …  Kako naj pomagam hčerki in sebi? 

Prehodi iz dolgih počitnic v novo rutino šole in službe so za vsako družino izziv, pri vas pa je ta izziv še toliko večji, ker je več novosti: po dolgem času se je začela šola, v kateri je nova učiteljica in kjer ni več dobre prijateljice. Hči je tako v stiski, kar komunicira tako z besedami, kot preko telesa. Kaj lahko storite, da pomagate hčerki?

Prepoznanje in normalizacija občutkov

Velik korak je že, da ste prepoznali stisko pri hčerki. S tem, ko imajo ta čustva besede, razbremenijo telo. Ali bolj konkretno: bolj kot se lahko pogovarjamo o čustvih in spremembah ter iščemo neke načine, da jih predelamo, manj bo trebušček bolel.

Sicer bi si marsikdo želel, da bi hči enostavno sprejela to dejstvo in se navadila na novo resničnost, ampak telo in čustva ne delujejo na ukaz. Lahko se “odreže” čustva, a bo potem moralo telo bolj “govoriti” preko bolečin, glavobolov, slabosti. Toda veliko težje se je ukvarjati z bolečinami v trebuhu, če “ni nič narobe”, kot pa če vsi prepoznavamo zahtevnost situacije.

Zato je dobro, da pomagate hčerki ubesediti vsa občutja, ki jo prevevajo: žalost, strah, negotovost, morda tudi nesprejetost. Lahko ji rečete: “Vidim, da te boli trebušček. Vem, da ti je težko, ker je v šoli zdaj drugače, pogrešaš prijateljico in staro učiteljico, veliko je novega.” Če se bo počutila slišana, bo lažje prepoznala, kaj vse jo teži in tudi lažje to ubesedila, kar bo sprostilo telo. Pomembno je tudi, da ji date vedeti, da je normalno, da se počuti žalostna, prestrašena ali osamljena, ko pride do sprememb.

Lahko se “odreže” čustva, a bo potem moralo telo bolj “govoriti” preko bolečin, glavobolov, slabosti.

Sočutje, ki je usmerjeno v akcijo

Če z otrokom le “so-čutimo”, torej ostanemo le pri čustvih in tesnobi ob vsem dogajanju, se lahko ujamemo v past. Ko je otrok tesnoben in v stiski, smo tudi mi pogosto v stiski, kar otrok vidi in lahko zaključi, da je pa njegov problem res velik in da še starš ne ve, kaj naj, kar še poglobi stisko. Tako da ima na nek način tudi mož prav, ko reče, da pretirano sočutje le podaljšuje agonijo.

V tem smislu je pomembno, da potem, ko ste slišali hči, da ji s konkretnimi načini pomagate, kako bi lahko speljala večere in jutra ter šla v šolo. Kot bi ji rekli (z besedami in svojim vedenjem): “Čutim, da ti je težko sedaj, ampak vem tudi, da boš to zmogla speljati in jaz ti bom pri tem stala ob strani.”

Skrb zase in vloga partnerskega odnosa

Preden boste tolažili hčer (zvečer, zjutraj, po šoli), je pomembno, da ste tudi vi “potolaženi” in čustveno stabilni. Poskrbite zase: npr. pojdite na sprehod, morda začnite z dihalnimi vajami, ki vam bodo pomagale umiriti se v najbolj stresnih situacijah (npr. tik pred poslovitvijo pred šolo). Bolj kot boste vi v sebi zaupali, bolj se bo tudi hči lahko naslonila na vas in vam zaupala.

Vključite v reševanje situacije tudi moža. Pomembno je, da najdeta skupen jezik, saj konflikt med vama gotovo ne deluje pomirjujoče za hčerko, pa tudi vajino ravnanje jo lahko zmede (oče bi jo raje soočil z realnostjo in pustil, vi bi jo raje zaščitili – naj se joče ali bolje, da požre solze?). Kot rečeno, je pot nekje vmes, torej sočutne meje: “Tvoj trebušček te opozarja, da si žalostna in zaskrbljena. Ampak vem, da zmoreš iti v šolo in da boš tam našla nekaj lepega.”

Starši otrokom otežimo situacijo, ker se tako nalezemo njihove stiske, da postane tudi nam težko “spustiti otroka v ta kruti svet”, kar otrok začuti in postane še bolj tesnoben.

V veliko podporo bo hčerki, da sta kot starša enotna, saj to otrokom zmanjšuje tesnobo. Naslednje aktivnosti lahko hčerko še dodatno podprejo.

Predvidljiva rutina in rituali

Rutina vedno daje varnost, ker je predvidljiva. Pomembno je, da so večeri čim bolj podobni, lahko vsebujejo tudi nekaj težjih stvari, predvsem pa dosti lepih. Npr. večerja, priprava šolske torbe za naslednji dan in oblačil za šolo (kar bo izziv), umivanje zob ter pravljica in stiskanje v postelji (kar bo prijetna stvar).

Izdelajte si tudi jutranjo rutino, v katero sodi tudi to, kdo jo kdaj pelje (že prejšnji dan se dogovorite, kdo jo bo zjutraj peljal). Prevoz v šolo naj bo prijeten, morda je lahko v tem času kaj zmolita, če sta verni, lahko poslušata kakšno njej ljubo pravljico, lahko se igrata kakšno igrico (npr. kaj opaziš na določeno črko). Naj bo nekaj, kar jo zamoti s prijetnimi aktivnostmi. Tudi sam prihod v šolo in poslavljanje naj bo del rituala. En objem, križek, morda poseben pozdrav ali kakšna vajina posebna beseda. Potem pa pojdite.

Tu starši otrokom otežimo situacijo, ker se tako nalezemo njihove stiske, da postane tudi nam težko “spustiti otroka v ta kruti svet”, kar otrok začuti in postane še bolj tesnoben. Več koristi mu bomo naredili, če se bomo na hitro poslovili z zaupanjem, da bo zmogel speljati navkljub solzam in stiski.

Morda lahko tudi skupaj najdeta “poseben predmet”, ki ji bo dal nek občutek varnosti (npr. verižica, ki jo polovico dobi otrok, polovico imate vi in ki pomeni neko fizično zagotovilo, da ste v mislih z njo).

V veliko podporo bo hčerki, da sta kot starša enotna, saj to otrokom zmanjšuje tesnobo.

Popoldanski skupni čas

Pomembno je, da ste ji popoldne na voljo. Lahko njeno pozornost že zjutraj usmerite na to, kaj lepega se bo zgodilo v šoli in kaj novega se je naučila, popoldne pa naj vam kaj od tega pove.

Lahko vam pove tudi kakšno težko stvar; pogosto imajo otroci potrebo, da “se potožijo” nad vsem hudim. Poslušajte jo, sprejmite njeno doživljanje, poskusite usmeriti na pozitivni vidik. Vsekakor pa ne rabite vsega razrešiti in tudi ne posvetiti popoldnevov analiziranju šole in dogajanja. Predvsem si popoldne vzemita čas za aktivnosti, ki so vama prijetne (igra, skupno gospodinjsko opravilo). Nekaj, kjer ne bo šola v ospredju in kar bo hči sprostilo.

Vključiti ljudi izven družine

Veliko ste storili, ko ste obvestili učiteljico. Včasih je dovolj, da jo zjutraj ogovori in pozdravi, da se hči počuti videno in sprejeto. Morda bo potrebno kaj več. Vsekakor je smiselno, da vi vzpostavite dober odnos z učiteljico: če boste zaupali učiteljici, boste tudi (nehote) sporočali hčerki, da je razredničarka zaupanja vredna oseba. Poleg tega boste dobili sprotne informacije, kaj se dogaja in boste lažje podprli hči v popoldanskem času. Včasih so otroci vznemirjeni ob našem odhodu, pa se potem hitro vključijo – to vam bo najbolje znala povedati učiteljica.

Hčeri lahko tudi pomagate, da povabite katero od sošolk, s katerimi se dobro razume. Poiščite načine, da se v popoldanskem času poveže s katero od sošolk in ustvari bolj zaupno vez, ki bo zapolnila praznino po selitvi prijateljice.

Vam želim, da bi zmogli skupaj najti načine, kako se povezati in podpreti hči pri novih izzivih.