»Hvaležna sem biološki mami, da me je rodila, in posvojiteljski mami, da me je spremljala pri vzponih in padcih«

Foto: Shutterstock

Iva Nežič Glavica je danes žena in mati trem otrokom. Zaposlena je na Teološki fakulteti, kjer je asistentka na Katedri za oznanjevalno in pastoralno teologijo, kot geštalt trenerka pa je aktivna tudi pri izobraževanju iz geštalt pedagogike. Njena zanimiva življenjska zgodba se je začela na Hrvaškem, a je bila pri treh letih in pol posvojena v Slovenijo. V intervjuju smo jo prosili, če podeli z nami svojo zgodbo in izkušnjo posvojenosti.

Kako se je odvijalo vaše otroštvo? Kakšna je zgodba vaše posvojitve?

Ker sem bila posvojena pri treh in pol letih, se spominjam teh dogodkov. Dogodke, ki so me pripeljali do posvojitve, pa sem odkrivala in sestavljala kot sliko iz puzzel, in to kar 38 let.

Kot majhna deklica nisem vedela veliko o moji biološki družini. Vedela sem le, da me moj oče ni nikoli priznal in da je mojo mamo zapustil še pred mojim rojstvom. Kljub temu da je ostala mama sama, me je donosila in rodila. Nato pa me je kot dojenčico dala v zavod.

Po treh letih in pol mojega bivanja v zavodu je prišla gospa iz Slovenije, ki je želela enemu otroku omogočiti poletne počitnice. Ko je tako stala pred skupinico otrok, so ji v zavodu rekli: »Gospa, sad možete, da birate.« (»Gospa, zdaj lahko izbirate.«)

Vendar jim je ta gospa, ki me je pozneje posvojila, diplomatsko odgovorila: »Vi sami zagotovo veste, kateri otrok te počitnice najbolj potrebuje.« In tako so izbrali mene. Potem so me umili in lepo uredili. Tako sem se z njo podala na pot, o kateri si takrat še sploh nisem upala sanjati.

Počitnice v Sloveniji so hitro minile. Ko se je bližal dan odhoda, sem odločno rekla: »Necu (neću), da se vratim!« (»Nočem se vrniti!«) In hvala Bogu je bilo tako! Gospa je sprožila postopek rejništva in po štirih letih me je lahko posvojila.

Tako sem dobila nov priimek, na katerega sem bila zelo ponosna. Končno sem pripadala družini, ki me je v celoti sprejela in vzela za svojo … Po določenem času sem gospo tudi vprašala, če jo lahko kličem mama … te stvari me še danes ganejo do solz.

Kako ste vi osebno doživljali svoje otroštvo in posvojitev? So se vam v zvezi s tem porajala kakšna vprašanja? Kako ste iskali odgovore?

Če pogledam nazaj na svoje otroštvo, lahko rečem, da je bilo lepo. Že od vsega začetka sem vedela, da sem posvojena. Moja nova družina je bila drugačna od drugih, saj se moja mama ni nikoli poročila. Tako sem odraščala samo z njo in se kot otrok velikokrat spraševala, kako pa bi bilo, če bi imela še očeta. Ta lik varnega in zanesljivega očeta sem na svoj način iskala celo življenje.

Veliko vprašanj o moji posvojitvi se mi je zlasti porajalo v času pubertete. Še posebej za rojstne dneve sem se spraševala, ali se moja biološka mama in oče na ta dan spomnita name. Ali se kdaj vprašata, kako živim, kaj delam? A za njiju še sploh obstajam? Ta vprašanja so se prepletala z bolečino, žalostjo, grenkobo in z elementarnim občutkom zavrženosti.

Končno sem pripadala družini, ki me je v celoti vzela za svojo. Čez čas sem gospo tudi vprašala, če jo lahko kličem mama … te stvari me še danes ganejo do solz.

Navkljub vsem občutkom, ki so me takrat navdajali, pa sem čutila, da moji biološki mami ni vseeno zame, saj me je v času rejništva prišla tudi nekajkrat obiskat. V času osamosvojitvene vojne pa me je celo poklicala. Globoko v sebi sem čutila, da me ima rada, pa vendar me je vedno znova razjedalo vprašanje, zakaj me ni obdržala.

S svojo življenjsko zgodbo sem se v celoti pomirila šele, ko sem se udeležila programa izpopolnjevanja iz geštalt pedagogike. Preko osebne rasti sem v tem izpopolnjevanju pričela na svoje življenje gledati iz drugega zornega kota.

Pri izpopolnjevanju sem se še posebej identificirala s starozaveznim Mojzesom, ki je bil prav tako posvojen. Preko njegove zgodbe sem spoznala, kako so me moje življenjske izkušnje zaznamovale in me v mnogih ozirih okrepile in v meni prebudile čut za šibke.

Tudi meni je bila dana priložnost, da iz svojega življenja nekaj naredim. Zato sem neizmerno hvaležna svoji biološki mami, da me je rodila, in moji drugi mami, da me je vzgajala in spremljala pri mojih vzponih in padcih.

Kako vam je mama, ki vas je posvojila, pomagala se soočati s temi vprašanji?

Pri nama ta tema ni bila nikoli tabu. V mojem otroškem albumu se na prvih straneh nahajajo slike moje biološke mame in otrok, s katerimi sem živela v zavodu. To življenjsko obdobje je del mene. O njem sva se veliko pogovarjali, nisva ga skrivali. Velikokrat sva se nasmejali na račun izjav ljudi, ki so mi dejali: »Ti pa si izrezana mama.«

Svoji mami sem hvaležna, da sva po posvojitvi skupaj obiskali zavod in tako začeli skupaj počasi odkrivati moje korenine. Ko me je po 38 letih pričel iskati moj polbrat, je bila ravno ona tista, ki mu je posredovala moj naslov.

Ste imeli z biološko mamo še pozneje kakšne stike? Kako danes vidite svojo biološko mamo, kakšen odnos imate do nje?

Pred štirimi leti je stopil v stik z mano moj polbrat. To je bilo ravno v času, ko sem pričakovala tretjega otroka. Takrat mi je povedal, da je najina mama v bolnici, kjer umira. Ker ji je bilo zelo težko in je veliko spraševala po meni, se je odločil, da me poišče. Tako sem lahko do konca sestavila puzzle svojega otroštva.

Biološka mama me ni nikoli pozabila. Pri sebi je vedno imela mojo sliko, še celo na svoji smrtni postelji.Polbrat mi je povedal, da je mama v času nosečnosti in po mojem rojstvu doživljala velike stiske. Ker je bila prepuščena sama sebi (doma ni imela nobene podpore), je doživela več živčnih zlomov. Zato ni bila sposobna skrbeti zase, kaj šele zame. Po nekaj letih se je nato znova poročila in rodila njega. Name ni nikoli pozabila. Pri sebi je vedno imela mojo sliko, še celo na svoji smrtni postelji.

Zaradi visoke nosečnosti se takrat nisem podala na pot k njej v bolnico. Hvaležna sem polbratu, da ji je posredoval moje besede, da ji je povedal, da sem dobro, da sem pomirjena z vsem in da ji odpuščam. In kot da bi mama samo še čakala na te besede, je nato naslednji dan umrla. V tistem trenutku sem bila žalostna, po eni strani pa zelo hvaležna polbratu, da me je našel še pravi trenutek.

Takrat sem bila v devetem mesecu nosečnosti. Svoji mami sem neizmerno hvaležna, da me je rodila in mi s tem dala priložnost, da živim in da postanem nekdo. Dala mi je namreč največ, kar je lahko v tisti situaciji dala.

Danes ste tudi sama mama. Kako izkušnja posvojenosti vpliva na vaše materinstvo? Kako otroke soočate s tem delom vaše zgodovine?

Zelo sem hvaležna možu, da nama je skupaj uspelo preseči vzorec obnašanja, ki se je v moji biološki družini prenašal iz generacijo v generacijo. Moj polbrat mi je namreč povedal, da je tudi mojo biološko mamo vzgajala njena babica in ne mama. Hvaležna sem, da sem lahko v varnem okolju rodila tri otroke in jim s tem dala drugačno izhodišče za življenje.

Z rojstvom vsakega otroka sem na različne načine podoživljala svojo življenjsko zgodbo. Prvemu otroku sem želela posredovati občutek zaželenosti in sprejetosti. Ob tem pa sem v sebi objokovala svojo zavrženost. Pri drugem otroku sem se veliko spraševala, kako se je počutila po porodu moja mama. Kako je prenašala in osmislila vse te bolečine ob porodu in po njem? Kdo je takrat tolažil njeno razbolelo srce in telo? Ob tretjem otroku pa mi je uspelo se z mojo biološko mamo dokončno pomiriti in se ji globoko prikloniti v znak zahvale, saj sem tudi z njeno pomočjo lahko postala trikrat mama.

O svoji življenjski zgodbi se pogovarjam s svojimi otroki. O tem me sprašujejo in so obdobja, ko jih te stvari bolj zanimajo. Prav je, da spoznajo korenine, iz katerih črpa naše družinsko drevo.

Vam je izkušnja posvojenosti dala kakšna posebna življenjska spoznanja, ki se vam zdijo dragocena?

Ob takih izkušnjah spoznaš, da je življenje velik dar. V sebi nosim globoko hvaležnost, da živim, in obenem odgovornost, da iz tega življenja nekaj dobrega naredim. Veliko stvari v življenju, ki so nam dane po naravni poti, ne dojemam kot nekaj samoumevnega, in ravno zato jih znam še bolj ceniti.

Ker se je v mojem primeru izkušnja posvojenosti odvila v pozitivno stran, me ni zagrenila, temveč nasprotno. Na podlagi teh izkušenj sem optimist. Izostrila sem svoj socialni čut. Odločila sem se za študij teologije in za delo geštalt trenerke. S pomočjo svojih izkušenj sem postala bolj senzibilna, zato se lahko lažje vživim v druge, jih razumem ter jim pomagam pri iskanju njihovih virov moči za življenje.

Kaj bi vi kot otrok, ki je bil oddan v posvojitev, svetovali mamicam, ki se same soočajo z nezaželeno nosečnostjo?

Najprej bi jih spodbudila, da se v svoji stiski in bolečini ne zaprejo vase, ampak da si poiščejo pomoč, nekoga, ki jih bo znal poslušati, jih umiriti in sprejemati v vsem, kar trenutno doživljajo. Prav tako jim želim, da si vzamejo čas za premislek in si ne dovolijo, da bi jim trenutna stiska »zameglila« pogled.

Kot posvojen otrok pa jim na podlagi lastnih izkušenj želim predvsem pogum, da se odločijo za življenje. Da otroku omogočijo, da zaživi svojo pot – kajti za to priložnost sem neizmerno hvaležna svoji mami.

Naslovna fotografija je ilustrativna.