Mislite, da morate osrečevati vse okoli sebe? Morda ste soodvisni.

Foto: Envato

Mislite, da je vaša naloga osrečevati ljudi okoli sebe? Se počutite manj vredne, kadar vam to spodleti? Ste jezni, kadar drugi ne opazijo vašega truda? Se vam zdi, da bi bilo vaše življenje boljše, če bi bili le vi bolj »popolni«? Če ste na katero od vprašanj odgovorili pritrdilno, ste mogoče soodvisni.

Soodvisnost je bolezen oz. motnja ljudi, ki zaradi travmatičnih izkušenj v otroštvu niso sposobni živeti polnega in smiselnega življenja kot zrele osebnosti. Tudi Pia Mellody, vodilna strokovnjakinja na tem področju in avtorica knjige Soočanje s soodvisnostjo, je trpela za to boleznijo. Ker pri zdravnikih in terapevtih ni našla ustreznega zdravljenja, se je dela lotila sama. Pomagala si je z izkušnjami ljudi, s katerimi je delala v centru za zasvojenost The Meadows. V svoji knjižni uspešnici bralcem razloži, kaj so simptomi soodvisnosti ter kako se lotiti zdravljenja.

Vse se začne v primarni družini

Pia Mellody trdi, da soodvisne odrasle ustvarja »disfunkcionalna, manj kot ljubeča in zlorabljajoča družina«. Pod besedo zloraba si verjetno predstavljamo predvsem fizično ali spolno nasilje, a pojem zajema veliko več kot le to. Avtorica zlorabo definira kot »sleherni dogodek v otroštvu (od rojstva do sedemnajstega leta), ki je manj kot ljubeč«. Kadar se starši do svojih otrok ne vedejo ljubeče, morajo le-ti razviti preživitvene strategije, ki se kasneje razvijejo v simptome soodvisnosti.

Na primer, starši, ki se na otrokova čustva odzivajo nasilno (»Briga me, če nočeš v posteljo – šel boš, ker je to dobro zate!«) ali sploh ne, otroku sporočajo, da ni dovolj dober tak kot je. Otrok ne ve, da se starši do njega ne vedejo funkcionalno. V njegovih očeh imajo starši vedno prav, zato pride do sklepa, da je nekaj narobe z njim.

Mellody razkriva, da jedro soodvisnosti tvori petero simptomov. Soodvisniki imajo težave:

1. z doživljanjem primerne ravni samospoštovanja,
2. s postavljanjem funkcionalnih meja,
3. s sprejemanjem in izražanjem svoje lastne realnosti,
4. s skrbjo za svoje potrebe in hotenja kot odraslega ter
5. z zmernostjo doživljanja in izražanja svoje realnosti.

Mnogi soodvisniki svojo vrednost črpajo iz mnenj drugih ljudi ali iz dosežkov.

1. Prenizko ali previsoko samospoštovanje

Soodvisniki imajo lahko prenizko ali previsoko samospoštovanje, ali pa nihajo od ene skrajnosti do druge. Zdravo samospoštovanje je »notranje doživljanje lastne dragocenosti in vrednosti kot osebe«. Mnogi soodvisniki svojo vrednost črpajo iz mnenj drugih ljudi ali iz dosežkov. Tako »samospoštovanje« je krhko in nam je lahko v vsakem trenutku odvzeto, saj ne moremo vedno nadzorovati zunanjih okoliščin.

Na drugi strani spektra pa so ljudje, ki so ošabni in domišljavi. Take ljudi so starši učili, da so pomembnejši od drugih. Kot odrasli ti soodvisniki svoje samospoštovanje črpajo iz občutka, da so »nekaj več«.

2. Postavljanje meja

Obstajajo zunanje in notranje meje. Zunanje meje preprečujejo, da bi se kdo dotikal nas ali naše lastnine brez dovoljenja. Naše notranje meje pa varujejo naša čustva in vedenja. Pomagajo nam, da prevzemamo odgovornost za svoja dejanja ter drugih ne krivimo za to, kar čutimo, mislimo ali delamo mi.

Soodvisniki imajo poškodovane meje oz. se jih nikoli niso naučili postavljati (ker so imeli tudi njihovi starši poškodovane meje). Zato pustijo, da drugi prestopajo njihove (neobstoječe) meje in tudi sami prestopajo meje drugih ljudi. Tega se niti ne zavedajo. Žena na primer prevzema odgovornost za čustva svojega moža (ko on nekoga užali, občuti sram namesto njega) ali pa njemu nalaga svojo odgovornost (kadar mož pozabi iti v trgovino, jo to razjezi in za svojo jezo krivi njega).

Meje moramo imeti, vendar naj bi bile te meje prožne. Nekateri zaradi izkušenj v otroštvu izoblikujejo izredno močne, neprebojne meje. Iz strahu, da bodo prizadeti, druge ljudi odbijajo stran in nikogar ne spustijo blizu. To pa ovira razvoj intimnosti, po čemer vsi, tudi soodvisniki, hrepenimo.

Nesposobnost biti zmeren je verjetno najbolj viden simptom soodvisnosti.

3. Sprejemanje svoje stvarnosti

Soodvisniki imajo težave s sprejemanjem in doživljanjem svoje stvarnosti, zaradi česar pogosto ne vedo, kdo zares so. Človekova stvarnost je sestavljena iz štirih sestavin: iz telesa (kakšni smo videti in kako deluje naše telo), mišljenja (kako dajemo pomen podatkom, ki jih dobivamo), občutij (naša čustva) in vedenja (kaj delamo in česa ne). Soodvisniki se lahko zavedajo svoje stvarnosti, vendar je ne želijo deliti z drugimi, ali pa se je niti ne zavedajo. Primer tega je anoreksična ženska, ki se ne zaveda stvarnosti svojega telesa in meni, da je debela, kljub temu, da je na robu izstradanosti.

»Otroci, ki živijo v družinskem sistemu, ki se ne meni za njihovo stvarnost, se naučijo, da je ni primerno ali varno izražati,« pravi Mellody. Kadar se jokajoč otrok zateče k mami po tolažbo, ta pa ga zavrne, češ, naj ne bo taka cmera, je stvarnost tega otroka zanikana. Ko bo ta otrok odrasel, bo težko sebi ali komu drugemu priznal, da mu je hudo.

4. Zadovoljevanje lastnih potreb

»Vsi imamo osnovne potrebe in vsak ima svoje želje, odgovornost, da jih zadovoljimo, pa je naša.« Soodvisniki se včasih ne zavedajo svojih najbolj osnovnih potreb (potrebe po redni hrani, zdravstveni oskrbi, skrbi za dobro čustveno počutje, …), včasih pa se jih zavedajo, a pričakujejo, da bodo zanje poskrbeli drugi. Taki ljudje so v otroštvu imeli starše, ki so izpolnili vsako njihovo željo, zato se niso nikoli naučili skrbeti sami zase.

Na drugi strani pa so otroci, ki so jih starši oštevali, ko so izrazili svoje potrebe in želje. Taki otroci odrasejo v ljudi, ki težko prosijo za pomoč in skušajo svoje potrebe vedno zadovoljiti sami. Čeprav so naša odgovornost, pa lahko nekatere potrebe zadovoljimo le v sodelovanju z drugo osebo. Sami sebe na primer ne moremo objeti ali se pozorno poslušati.

»Objemite svoje demone ali pa vas bodo ugriznili v rit. Če ne sprejmete, kar je v vas disfunkcionalnega, ste obsojeni, da boste to ponavljali in vas bo bolelo še naprej.«

5. Zmerno doživljanje stvarnosti

Nesposobnost biti zmeren je verjetno najbolj viden simptom soodvisnosti. Mnoge soodvisne osebe delujejo na eni ali drugi skrajnosti: oblačijo se izredno vpadljivo ali pa skrajno nevpadljivo, razmišljajo črno-belo, brez vmesnih sivih območij, čustva jih povsem preplavijo ali pa ne čutijo ničesar. »Soodvisnik je prepričan, da zmeren odziv na situacijo ‘ni dovolj’.«

Ko se srečajo s težavami, velikokrat pridejo do skrajnih rešitev. Avtorica navede primer iz svojega življenja. Ko ji je mož po poroki rekel, da ga moti, če pomije njegovo skodelico preden do konca popije kavo, je bila njena prav misel: »Kdaj se bova ločila?«. Razlog za reakcije, ki so nesorazmerne z dano situacijo, so lahko zamrznjena čustva (čustva, ki jih kot otroci nismo smeli izraziti, zdaj pa se »odtajajo« in bruhnejo iz nas) ali pa prenesena čustva (čustva, ki si jih starši ne priznajo, zato jih otrok posrka in vzame za svoja).

Objemite svoje demone

Pia Mellody bralcu na zelo konkreten način oriše težave, ki jih soodvisnost prinaša v naše odnose. Če vas ta tema zanima, vas vabim, da v roke vzamete njeno knjigo Soočanje s soodvisnostjo in jo preberete. Knjiga je zelo poljudno napisana, tako da jo lahko razume prav vsak. Avtorica nas, kljub težki realnosti, ves čas tudi spodbuja, da se z boleznijo spopademo: »Objemite svoje demone ali pa vas bodo ugriznili v rit. Če ne sprejmete, kar je v vas disfunkcionalnega, ste obsojeni, da boste to ponavljali in vas bo bolelo še naprej.«