Ali bi se sploh poročil, če bi vedel, kaj me v zakonu čaka?

zakonski odnos-partnerski odnos-nasveti-moško razmišljanje-poroka-pričakovanja

Vprašanje je namenoma nekoliko provokativno. Ali bi se sploh poročil, če bi pred petnajstimi leti vedel, kaj me v zakonu zares čaka?

Ne mislim na to, ali bi se poročil z isto žensko. Odgovor na to je zame jasen. Sprašujem se, kaj bi storil, če bi takrat natančno vedel, koliko neprespanih noči, skrbi, dvomov, napornih odločitev, prizadetosti in trenutkov, ko se bom moral odpovedati sebi, me čaka. Kolikokrat se bom počutil nerazumljenega. Kolikokrat bom sam povzročil, da se bo nekdo ob meni počutil nerazumljenega.

Morda je za vse nas vendarle bolje, da v življenje ne vstopamo z vnaprej napisanim scenarijem. Če bi bilo vse jasno, bi bile naše odločitve verjetno precej drugačne. In marsikdo med nami bi morda pobegnil pred nečim, kar se je kasneje izkazalo kot najtežje – pa hkrati najlepše in najbolj dragoceno obdobje njegovega življenja.

Kaj sem se naučil v šoli za zakon?

Ko se spomnim časa priprav na zakon in šole za zakon, vem, da smo obravnavali mnogo pomembnih stvari. Govorili smo o komunikaciji, vzgoji otrok, financah, spolnosti, veri, odnosih s širšo družino in številnih drugih temah. Vse to je pomembno. A danes, po petnajstih letih zakona, vem tudi nekaj drugega: na zakon te v resnici ne more nič povsem pripraviti.

Nič te ne more pripraviti na odnos, ki ne ostaja nikoli enak. Na človeka ob tebi, ki se spreminja. Na otroke, ki ti odpirajo čisto nove svetove veselja, strahu, odgovornosti in nemoči. Na preizkušnje, za katere si prej mislil, da se dogajajo drugim. Pa tudi ne na lepoto, ki jo človek zares prepozna šele, ko jo je moral nekaj časa iskati, zanjo delati in jo varovati.

Če bi se danes lahko vrnil v tisto šolo za zakon – seveda z vedenjem, ki ga imam zdaj –, si ne bi želel še ene teorije. Želel bi si, da bi mi nekdo povedal nekaj zelo konkretnega.

Da boš nekoč z besedo, pripombo, pogledom ali odzivom prizadel svojo ženo ali otroke. Ne zato, ker jih ne bi imel rad. Ampak zato, ker boš utrujen, pod pritiskom, jezen, prepričan, da imaš prav, ali pa preprosto premalo pozoren. Vprašanje ne bo, ali se bo to zgodilo. Vprašanje bo, kaj boš naredil potem.

Boš vztrajal v svojem prav? Boš molčal in čakal, da se stvari same umirijo? Boš postavil še višji zid? Ali pa boš zbral pogum, stopil nazaj, priznal svojo napako in skušal popraviti, kar si porušil?

Danes, po petnajstih letih zakona, vem, da te na zakon v resnici ne more nič povsem pripraviti.

Zakaj mi ni nihče povedal, da …

Želel bi si, da bi mi nekdo povedal, kako težko je včasih podreti zid ločenosti, ki ga zgradiš v enem samem trenutku. In kako zelo pomembno je, da ga ne nehaš podirati, četudi se ti zdi, da druga stran tvojega poskusa še ni pripravljena sprejeti.

Želel bi si tudi, da bi mi nekdo povedal, da bom kot oče moral sprejemati odločitve, ki bodo v nasprotju s tem, kar si bo otrok želel. Da ga včasih ne bom mogel podpreti pri nečem, kar mu bo pomenilo vse na svetu – pri treningu, dejavnosti, družbi, želji ali poti, za katero bom sam presodil, da zanj ni prava.

Takrat mi bo morda rekel, da ga ne razumem. Da mi ni mar. Da ne vem, kako se počuti. In to bo bolelo. Ne zato, ker bi imel nujno prav, ampak ker noben oče ne želi slišati, da njegovemu otroku ni mar zanj.

A starševstvo ni samo v tem, da otroku omogočiš vse, kar si želi. Včasih je ljubezen tudi v tem, da vzdržiš njegovo razočaranje. Da si pripravljen nositi vlogo tistega, ki je trenutno nerazumljen, ker verjameš, da delaš za otrokovo dobro. Seveda pa to ne pomeni, da mu ni treba nič razlagati, ga poslušati ali ga jemati resno. Nasprotno. Prav takrat mora čutiti, da ga vidiš, slišiš in ljubiš – tudi če njegovemu predlogu ne moreš pritrditi.

Želel bi si, da bi mi nekdo iskreno povedal tudi, kako je, ko se skregaš. Ko se počutiš prizadetega, ponižanega, preslišanega ali nerazumljenega.

Želel bi si, da bi mi nekdo povedal, kako se je treba vsak dan znova boriti za to, da si dober mož in dober oče. Ne v velikih potezah, ampak v čisto običajnem dnevu. V svetu, ki našo pozornost vleče na vse strani: v službo, telefon, obveznosti, denar, skrbi, elektronsko pošto, načrte in stvari, ki se zdijo nujne.

Najlažje je misliti, da za družino delaš že zato, ker zanjo garaš. In seveda tudi to šteje. A žena in otroci pogosto ne potrebujejo le naše učinkovitosti. Potrebujejo našo navzočnost. Da smo res tam. Da poslušamo brez pogleda na telefon. Da opazimo. Da vprašamo. Da ostanemo, tudi ko bi se najraje umaknili.

Želel bi si, da bi mi nekdo iskreno povedal tudi, kako je, ko se skregaš. Ko se počutiš prizadetega, ponižanega, preslišanega ali nerazumljenega. Ko imaš občutek, da ti je bila odvzeta avtoriteta. Ko se v tebi nabere toliko napetosti, da bi najraje zarjovel, udaril z besedami, vrnil pripombo ali pa vse skupaj kaznoval z molkom.

In da prav takrat takšne reakcije niso prave. Da vpitje, poniževanje, nasilje in ostre pripombe morda za trenutek dajo občutek moči, v resnici pa samo poglobijo rano. Veliko težje je ustaviti samega sebe. Poskusiti razumeti. Vprašati, kaj se skriva za besedami drugega. Povedati, kaj te boli, ne da bi pri tem ranil še bolj.

Zame je to težko. Še vedno. Morda je prav zato vredno.

Še dobro, da vsega ne vemo

Ker je na drugi strani vsega tega tudi nekaj zelo lepega. Trenutki, ko vidiš, da v življenju nekaj delaš prav. Ko si ponosen na svoje otroke. Ko z občudovanjem gledaš svojo ženo. Ko se ozreš na pot, ki ste jo kot družina že prehodili, in se zaveš, koliko je bilo preizkušenj, koliko lepih trenutkov in koliko milosti, ki je nisi mogel načrtovati.

Da vpitje, poniževanje, nasilje in ostre pripombe morda za trenutek dajo občutek moči, v resnici pa samo poglobijo rano. Veliko težje je ustaviti samega sebe.

Takrat veš, da zakon ni recept za življenje brez težav. Je prostor, kjer se človek ob drugem lahko uči ljubiti bolj zrelo, bolj potrpežljivo in manj sebično. In kjer se vedno znova uči, da ne more živeti samo po svoje.

Če bi se danes vrnil v šolo za zakon, bi si želel, da bi mi nekdo dal recept, kako v vsakdanjem hitenju ne pozabiti na tisto, kar je res pomembno: na odnos do žene in otrok. Predvsem pa, kako ne pozabiti biti dober mož. Ker verjamem, da lahko moški, ki se vsak dan trudi biti dober mož, lažje postaja tudi dober in zgleden oče.

Toda če sem čisto iskren: ne vem, ali bi takrat, če bi mi kdo v roke dal recept za mojih petnajst let zakona, ta recept sploh obdržal. Morda bi ga raztrgal in začel iskati drugega – lažjega, hitrejšega, bolj udobnega.

In kam bi me to pripeljalo?

Tega ne vem. Vem pa, da sem hvaležen, da sem ostal na poti. Da na njej še vedno delam napake. Da se še vedno učim. In da bi se kljub vsemu – z vedenjem, ki ga imam danes – ponovno poročil.