Kolikor jih bo Bog dal …

Foto: Shutterstock

“Kolikor jih bo Bog dal,” je stavek, ki mi zadnje čase kar naprej odzvanja v glavi, pa v resnici ne vem čisto, zakaj.

Stavek, ki se v pogovoru velikokrat sliši, največkrat takrat, ko se pogovarjamo o paru z veliko otroki, ki je trenutno v pričakovanju še enega. Rekoč, ta dva pa sproščeno uživata in se ne obremenjujeta, koliko otrok bosta imela. Ob pogledu na velike družine se najpogosteje pojavlja še vprašanje, kako par finančno zmore skrbeti za toliko otrok. Potem pa sledi še ta vsem dobro poznani “Jah, onadva jih bosta pa imela kolikor bo Bog dal!”

Tak način komunikacije me zdaj, ko sem tudi sama mama, zbode.

Družbeno zakoreninjena prepričanja

Če še niste dobili občutka kam pes taco moli s temle zapisom, vam iskreno povem, da me tak način komunikacije zdaj, ko sem tudi sama mama, zbode. Dobro se zavedam, da je takšno izražanje zgolj pogovorne narave, kulturno zakoreninjeno, oziroma po domače povedano “tako se pač reče”. In ravno v takih primerih se velja zamisliti, kakšno prepričanje je tukaj družbeno zakoreninjeno. Ali mogoče s takšnim izražanjem namigujemo, da par z veliko otroki družine ne planira odgovorno, ampak se samo predaja užitkom ljubezni, odgovornost pa prenaša na Boga, češ, bo že On poskrbel zanje?

Sliši se že tako. Tisti hec o “nogometni ekipi” je še nedolžen komentar. Začutiti je namigovanje na neko neodgovornost in pretirano brezskrbnost.

Kot da načrtovanje družine ne bi smelo biti takšno, sproščeno in brezskrbno.

Zaupanje in  odgovorno starševstvo

Nisem še spoznala starša, ki bi tako razmišljal in skrb za otroka prepuščal naključju. Verjamem, da so tisti starši, ki so bolj sproščeni z načrtovanjem družine, zgolj tisti, ki si že tako želijo veliko družino in bodo veseli novega življenja, kadarkoli se jim bo pridružilo. In to se mi zdi izredno plemenito. Ker verjamem tudi, da je želja po otroku kot seme, ki nam ga Bog položi v srce. In potem ta želja tiho raste, dokler ne napoči čas, da se novo življenje rodi v družino. Ne pa da se otroci kot po tekočem traku rojevajo in potem bo, kar bo.

Želja po otroku je kot seme, ki nam ga Bog položi v srce.

Ko se hrepenenje po otroku vseli v naše srce, je potrebno tudi veliko zaupanja. Zaupanja Bogu. Spomnim se, kako me je stisnilo pri srcu, ko še nisem zagotovo vedela, da v meni raste novo življenje, ampak mi je močan notranji glas govoril, da že nisva več sama. Bova zmogla? Bom zmogla jaz? Kaj pa, če bo nosečnost naporna? Kaj, če otrok ne bo spal in bom ves čas utrujena? Sem dovolj zdrava in močna, da skrbim za otroka? Tako zelo si želiva otroka, je ta čas res že tukaj? Toliko vprašanj se je vrtelo v moji glavi.

Hvaležnost za novo življenje

Po potrjeni nosečnosti pa me je obdal val topline in občutek hvaležnosti – hvala Ti za to življenje, zgodi se Tvoja volja! Verjamem in zaupam, da bo vse v redu. Da naju bo Bog blagoslovil z zdravjem in močjo, da bova zmogla za otroka skrbeti, ga ohranjati zdravega in ga v ljubezni tudi vzgajati. Veselim se izkušnje življenja v vlogi mame in vsega, kar starševstvo prinese na pot. Hvaležna, da mi je bila ta naloga zaupana.

Konec koncev pa, mar nimamo vsi toliko otrok, kolikor je po Božji volji? Pa tudi če je to zgolj eden, mogoče trije, pet, sedem… ali pa je naša družina brez otrok. Bog da in Bog vzame, vsako stvar v življenju. Je veselje in žalost, hrepenenje in trpljenje. Lepo mi je ob misli, da je nekje nad mano nekdo, ki name čuva in me varuje, ki me ima neskončno rad in ima za moje življenje poseben načrt. Kar ne pomeni, da do svojega življenja nisem odgovorna in skrbna, temveč zgolj to, da sem mirna in zaupam, da se vse dogaja po Njegovi volji. Tako kot piše v Svetem pismu, naj zaključim tudi ta zapis:

“Vem za načrte, ki jih imam z vami, govori Gospod: načrte blaginje in ne nesreče, da vam dam prihodnost in upanje.” (Jer 29,11)