Ko staršem umre otrok, ostanite predvsem človek

Foto: Canva

Pretresljiva izpoved mlade mamice o izgubi otroka in odnosu zdravnika odpira vprašanje, ki presega en sam primer: kaj človek v najtežjih trenutkih svojega življenja potrebuje od tistih, ki stojijo ob njem? Včasih ne veliko. Predvsem to, da ostanejo ljudje.

V javnosti je v minulih dneh zaokrožila pretresljiva izpoved Nike Vlahović, ki je javno spregovorila o svoji izkušnji spontanega splava ter ravnanju enega izmed ginekologov v celjski bolnišnici.

Kot je sama zapisala, se je njena kalvarija začela, ko se je v drugi nosečnosti zaradi krvavitev najprej odpravila na urgenco, nato pa je bila zaradi poslabšanja stanja sprejeta v bolnišnico. Odnos, ki ga je tam doživela, opisuje zelo podrobno. Če povzamem njene besede, je bilo ravnanje ginekologa vsaj popolnoma nestrokovno, nehumano in predvsem nečloveško do mlade ženske, ki se je znašla v eni najtežjih situacij svojega življenja.

Na tem mestu želim poudariti, da druge plati zgodbe ne poznam. Celjska bolnišnica se je na opis dogodkov odzvala s pojasnilom, da konkretnih zadev ne sme komentirati, da pa način komunikacije, ki ga Nika Vlahović opisuje, ni v skladu s pričakovanji in zahtevami, ki jih imajo do svojih zaposlenih.

Zato ostajam pri tem, kar je razvidno iz zapisa mlade mamice. Ne želim soditi o nikomer. Toda nekaj stvari iz te zgodbe preprosto tako zelo izstopa, da je skoraj nemogoče le zamahniti z roko in se obrniti stran.

Konec

Iz lastne izkušnje vem, kako je, ko se ti svet podre, ko se nosečnost nepričakovano konča. In na tem mestu ni pomembno, ali gre za spontani splav ali za druge okoliščine, ki pripeljejo do tega, da se življenje, ki si se ga veselil, po katerem si hrepenel in z njim sanjal skupne trenutke, konča.

Tema, strah, obup … Konec je nečesa, kar je bilo še trenutek prej del tebe, del tvoje družine. To je trenutek, ko se življenje popolnoma ustavi.

Meni kot moškemu – in verjamem, da mame in žene to doživljajo še bolj intenzivno – se je ob izgubi otroka v drugi nosečnosti svet sesul na drobne koščke. Niti dobro ne dojameš, kaj se je zgodilo, ko se že moraš soočiti z dejstvom, da otroka, ki si se ga tako zelo veselil, nikoli ne boš objel.

Kaj sva naredila narobe? Kaj bi lahko spremenila? Bi morala mamica več počivati? Bi moral oče bolj skrbeti zanjo? Sva spregledala kakšen opozorilni znak, pa ga ne bi smela?

Zato so ti trenutki tako zelo pomembni. Zdravnik ali medicinsko osebje, ki je ob starših takrat, ko se takšna izguba zgodi, se mora zavedati, da so to verjetno eni najtežjih trenutkov v njunem življenju. Umrl jima je otrok. Razblinile so se sanje. Razbilo se je veselo pričakovanje.

Ni recepta, kako morajo zdravniki v takšnem trenutku ravnati. Pravzaprav pa obstaja en zelo preprost nasvet: ostanite človek.

Bodite sočutni. Potolažite, če začutite, da je to potrebno. Včasih samo bodite tiho. Predvsem pa ne komentirajte na način, ki boli, in ne zbujajte občutka krivde staršem, ki so pravkar izgubili otroka.

Občutek krivde, ki zareže v srce

Tudi če zdravnik pove, da ni bilo mogoče storiti ničesar, bo občutek krivde ostal.

Kaj sva naredila narobe? Kaj bi lahko spremenila? Bi morala mamica več počivati? Bi moral oče bolj skrbeti zanjo? Sva spregledala kakšen opozorilni znak, pa ga ne bi smela?

To so vprašanja, ki si jih starši postavljamo tudi brez neprimernih komentarjev ali ravnanja zdravnika. Ker smo te otroke imeli radi. In jih bomo vedno imeli radi. Ker so bili in vedno bodo del naše družine.

Nasveti, da je nekdo še mlad, da se to dogaja številnim parom, da bosta že zmogla čez to preizkušnjo, v tistem trenutku ne pomagajo. Izgubila sta otroka. In ni nasveta, ki bi ju lahko v tistem trenutku zares potolažil.

S krivdo se nato spopada vsak par sam. In to je bitka, ki ostane še dolgo za tem, ko zdravnik zapre vrata ordinacije. Še preden se posuši črnilo na odpustnem pismu, se mama in oče začneta spraševati, kako bosta preživela to izgubo.

To so ljudje, ki svoje poslanstvo v medicini živijo na polno. Ki se razdajajo za svoje paciente. Za naše otroke. Ki se zavedajo, kako pomembno je sočutno pristopiti k staršem, ki se soočijo z izgubo otroka ali z neozdravljivo boleznijo svojega otroka.

Ko se za njima zaprejo vrata porodnišnice, kjer sta pustila svoje sanje in hrepenenje, se pogosto šele začne pravi boj. Boj s sabo. Boj z vprašanji. In boj z občutkom krivde, da bi morda vendarle lahko za svojega otroka naredila še kaj.

Ne mečimo vseh v isti koš

V knjigi Ta otrok BO živel opisujem tako izgubo otroka v drugi nosečnosti kot tudi komentar zdravnika ob Klemnovem rojstvu, ko je dejal, da bi se lahko »tega problema že zdavnaj rešili«. Z očitnim namigovanjem na prekinitev nosečnosti.

To je izkušnja, ki jo lahko primerjam s tem, kar je Nika opisala v svoji zgodbi.

Sam sem se odločil, da temu zdravniku odpustim. Pa ne samo zaradi njega. Tudi zaradi vseh drugih zdravnikov, medicinskih sester in zdravstvenega osebja, ki so nam v vseh teh letih prišli naproti.

To so ljudje, ki svoje poslanstvo v medicini živijo na polno. Ki se razdajajo za svoje paciente. Za naše otroke. Ki se zavedajo, kako pomembno je sočutno pristopiti k staršem, ki se soočijo z izgubo otroka ali z neozdravljivo boleznijo svojega otroka.

Brez vseh teh čudovitih ljudi bi bila pot naše družine neprimerno težja.

V solzah se jim večkrat zahvalim za njihovo delo. Ne samo zato, ker svojo službo opravljajo dobro in strokovno. Predvsem zato, ker so v svojem poklicu najprej ljudje. Naši sopotniki. Naši angeli.

Ljudje, brez katerih bi bilo življenje našega Klemna in naše celotne družine nepredstavljivo težje.

Zato hvala vsem vam, ki se trudite, da je življenje naših otrok in naših družin kljub bolezni, izgubi, strahu in negotovosti napolnjeno tudi z ljubeznijo.

In želim si, da bi se v medijih večkrat znašle tudi njihove zgodbe. Zgodbe srčnih, človeških in predanih ljudi, ki morda ne morejo vedno odvzeti bolečine, znajo pa poskrbeti, da človek v njej ne ostane sam.

Kajti v trenutku, ko staršem razpade svet, včasih ne potrebujejo velikih besed.

Potrebujejo človeka.