Sin moj, kako se ti naj poklonim?

Foto: osebni arhiv

Marec 2025. Torkov večer je. Najin klepet v avtomobilu zmoti zvonjenje mojega mobilnega telefona. Na drugi strani je sestra iz Bolnišnice za otroke Šentvid pri Stični (BoŠ). Pove mi, da se je sinu Klemnu stanje zelo poslabšalo in da se dežurna zdravnica vrača od doma v bolnišnico, da bi pri njem preživela noč.

To pomeni samo eno – stanje je zelo resno. Klemen lahko umre.

Takrat me prešine vprašanje: kako se lahko poklonim Klemnovemu življenju, če bo zares umrl? Pa tudi, če ne bo. Kaj lahko kot oče na smrt bolnega otroka naredim, da mu izrazim hvaležnost za vse, kar mi je dal?

Življenje, prelito v knjigo

Odgovor je bil na dlani.

Napisal bom knjigo.

Ideja, ki je v meni zorela že nekaj mesecev, je tisto noč, v strahu za njegovo življenje, dokončno dozorela. Napisal bom knjigo, ki bo pričevanje o njegovem življenju. O ljubezni, razdajanju in brezpogojni podpori. Pa tudi o bolečini, strahu in negotovosti.

Nastajala je osem mesecev. Beseda za besedo. Poglavje za poglavjem. Od prvotne zamisli, da bo izšla v samozaložbi, do popolne podpore Celjske Mohorjeve družbe, kjer je urednica Saška Ocvirk prepoznala, sprejela in za svojo vzela Klemnovo ter našo zgodbo.

Osem mesecev. Vmes pa solze, smeh, bolečina in hvaležnost.

Klemnova ali moja pot?

Želel sem, da bi bila to Klemnova zgodba. A z vsako napisano stranjo sem spoznaval, da je to predvsem moja zgodba. Moja pot.

Pot sprejemanja nečesa, na kar nimam vpliva. Pot sprejemanja življenja, ki si ga pred Klemnovim rojstvom nisem znal niti predstavljati. Zgodba o oklepanju nemogočih želja, molitev in prošenj. Zgodba o hrepenenju po čudežu.

Čudežu, ki se nikoli ni zgodil. Vsaj ne v obliki, po kateri sem sam tako neizmerno hrepenel.

Pisal sem tudi o vseh najinih otrocih. Sprva sem jim namenil le nekaj odstavkov, potem pa sem začutil, da si vsak zasluži svoje poglavje. Ker so najini vsi štirje otroci čudeži.

Filip. Ema. Rebeka. In Klemen.

Filip me je učil zaupanja. Ema me je zaznamovala z bolečino izgube že med nosečnostjo. Rebeka je s svojim tri mesece prezgodnjim rojstvom pokazala, kako krhko in hkrati neverjetno močno je življenje.

Pisal sem tudi o vseh najinih otrocih. Sprva sem jim namenil le nekaj odstavkov, potem pa sem začutil, da si vsak zasluži svoje poglavje. Ker so vsi štirje najini otroci čudeži.

Vedno znova sem se vračal k njihovim zgodbam. K popolni nosečnosti s Filipom, k smrti med nosečnostjo pri Emi in k prezgodnjemu rojstvu Rebeke. Zaslužijo si, da so del te knjige. Brez njih namreč ni naše zgodbe. In brez naše zgodbe ni niti Klemnove.

Prav oni imajo neizbrisen pečat pri tem, da lahko z ženo Lucijo danes sprejemava Klemnovo pot.

Jok in smeh

Največ strani je nastalo zvečer. Ko se je dan umiril. Ko so se misli zbrale in so čustva lahko privrela na dan. Ta knjiga ni zgolj opis dogodkov. Če bi bila, moj namen ne bi bil dosežen. Ta knjiga so moje osebne duhovne vaje. Moja psihoterapija.

Velikokrat se mi je zgodilo, da sem napisal le nekaj stavkov, potem pa so mi pogled zameglile solze. Nisem mogel nadaljevati. Občutki so bili premočni. Besede so bile v meni, roke pa jih niso zmogle preliti na papir. Sproti sem odkrival, koliko stvari sem v petnajstih letih zakona z Lucijo zakopal globoko vase. Potisnil nekam, kjer sem upal, da jih ne bo treba nikoli več odpirati.

Toda vsaka beseda, ki je sledila solzam, je bila korak na novi poti. Na poti hvaležnosti za vse, kar se nama je v teh letih zgodilo. Na poti, da najine preizkušnje dobijo smisel.

Morda zato lažje razumete – če ste knjigo že prebrali – zakaj sem lahko kakšno stran začinil tudi z duhovito anekdoto. Spoznal sem namreč, da je življenje ob Luciji in otrocih veliko lažje, če znamo na kakšno preizkušnjo pogledati tudi skozi humor. Morda ne v trenutku, ko najbolj boli, zagotovo pa kasneje.

Zakaj moški piše takšno knjigo?

»Zakaj pa si se kot moški lotil takšne tematike?« To je eno od vprašanj, ki jih slišim najpogosteje.

In veste kaj? Prav vesel sem ga.

Ker lahko odgovorim takole: Na nas moških, očetih in možeh, je odgovornost, da najprej svojim ženam, potem pa otrokom pokažemo, da imamo čustva. Da nismo slabiči, če nas življenje pripelje do točke, ko klecnemo, pademo ali v joku obležimo pod težo vsakdana.

Kako naj o tem pričujem v javnosti, če tega najprej ne pokažem svoji ženi in otrokom? Kako naj bom najboljši oče umirajočemu otroku, če si ne priznam, da sem jezen, žalosten, strt od bolečine in nemoči?

Moški nismo slabiči, če nas življenje pripelje do točke, ko klecnemo, pademo ali v joku obležimo pod težo vsakdana.

In kako naj pokažem, da ima Klemnovo življenje smisel, če ne zmorem biti hvaležen za vsak njegov pogled, dotik ali trenutek tišine, v katerem se brez besed pogovarjava? Moški nismo roboti. Nismo stroji. Čutimo. Hrepenimo. Ljubimo. In tudi trpimo. Vsak se s tem sooča na svoj način. Ali imam samo jaz prav? Nikakor. Ali bi lahko marsikaj naredil drugače ali bolje? Zagotovo.

Toda če bo en sam moški ali ena sama družina ob branju moje knjige spoznala, da je življenje dragocen dar, da smo moški poklicani biti opora svojim družinam tako v bolečini kot v sreči ter da se krize rešujejo drugače kot z odtujevanjem ali – Bog ne daj – z nasiljem, potem je ta knjiga dosegla svoj namen.

Zato sem jo napisal. Zanj, ki je tisto noč preživel. Zanj, ki me v tišini objame in mi brez besed daje vedeti, da zanj delam največ, kar lahko. Zanj, ki me je vsega tega naučil skozi smeh in solze.

Hvala ti, moj učitelj življenja.

Hvala, Klemen.