Ko je v življenju najteže, od nekod zasije najsvetleje.
Klic iz bolnišnice sredi noči pomeni samo eno. Da je resno – in da je morda prišel trenutek slovesa. Nobeni starši se ne bi smeli tako poslavljati od svojega otroka. Lucija in Dušan se na ta trenutek pripravljata že od Klemnovega rojstva.
Po vseh statistikah Klemen ne bi smel niti preživeti. A ta otrok živi. In opravlja neverjetno svetlo poslanstvo, polno navdiha in ljubezni.
O knjigi Ta otrok bo živel:
Pretresljiva, prostodušno iskrena in mestoma vsemu navkljub humorna očetovska zgodba o preizkušanem starševstvu in milostih, ki jih življenje podarja takrat, ko se zdi vse izgubljeno.
Lucija in Dušan se razveselita prve nosečnosti; prvorojenec se rodi brez posebnosti. V drugo pa se jima svet začne podirati. Otrok ima težko razvojno anomalijo – semilobarno holoprozencefalijo – in nosečnost se konča v 21. tednu. Tretja nosečnost je videti povsem običajna, dokler se v 26. tednu deklica ne rodi kot ekstremno nedonošen otrok, za čigar življenje trepetajo dolge tedne in mesece. Malčica zmaga, a izčrpavajoče bitke v očetovi duši puščajo sledi.
Četrti plus na nosečniškem testu znova prinese veselje in toplo pričakovanje – vse dokler ultrazvok ne potrdi usodne diagnoze. Možnost, da starša zadeneta na taki »loteriji«, je zelo majhna; da se jima to zgodi dvakrat, je povsem nedoumljivo. A žal je dokončno: tudi Klemen ima semilobarno holoprozencefalijo.
Kako se starši soočijo s tako težko novico? Kako z njo živijo in kako se spopadajo z vrsto nemogočih vprašanj in še bolj nemogočih odločitev? Kaj sploh preostane očetu in materi, ki imata svojega otroka rada do neba in nazaj, a kljub temu ne moreta zanj skrbeti štiriindvajset ur na dan vse dni v tednu? Se mora življenje dokončno ustaviti – se je treba za vedno odpovedati »normalnosti«, običajnim radostim, drug drugemu?
In čisto na koncu pride beseda s tisočerimi odtenki – paliativa. A kar najbolj preseneti: vdaje v usodo in čakanja na konec med njima ni.
Odlomek iz knjige:
Zato sem si želel, da bi v tistem junijskem popoldnevu vožnja trajala čim dlje. Veliko dlje. Da bi se ovinki, ki sem jih moral prevoziti, podaljšali v neskončnost. Toda vedel sem, da bo pot v vsakem primeru prekratka, da bi zbral dovolj poguma in moči za soočenje z otrokoma. Kako naj jima zrušim predstavo veselega pričakovanja novega družinskega člana?
V hišo mi je uspelo priti, ne da bi me opazila. V stanovanju sem objel Lucijo, besed nisva zmogla. Počasi, kot se je le dalo, sem se preoblekel in odšel ven. Na poti čez verando sem srečal očeta.
»Ni vse v redu, kajne?«
Nisem vedel, kaj naj rečem. Samo odkimal sem in komaj zadrževal solze. Nisem želel, da me otroka vidita objokanega, zato sem samo zmajal z glavo in odšel iz hiše.
S koliko veselja sta takrat pritekla k meni … Ne vem, ali sta čutila, da to potrebujem, spominjam pa se, da mi je šinilo skozi misli, kako srečna delujeta. Objel sem ju in začutil, da ni stvari, ki bi jima lahko to srečo odvzela. Takrat pa solz nisem mogel več zadržati, zato sem se obrnil stran. Otroka sta nadaljevala igro in popoldne je počasi minilo. Zelo počasi. Z Lucijo sva sklenila, da počakava na večer.
Kot običajno smo se po večernem ritualu zbrali ob naši kuhinjski mizi pri molitvi. Navajeni smo, da se ob večerni molitvi zahvalimo za vse tisto, za kar smo hvaležni v tistem dnevu, in obenem v prošnji Bogu izročimo naše želje.
Tistikrat pa je bilo drugače. Lagal bi, če bi rekel, da se spomnim, kako sva otrokoma povedala, da z njunim bratcem oziroma sestrico (takrat še nisva vedela spola) ne bo vse v redu. Vsekakor je bilo to nekaj najtežjega. In potem se je vsulo. »Zakaj ne bo vse v redu? Kaj je narobe? Kaj to pomeni za našo družino?« Tako veliko vprašanj, na katera nisva imela nobenih pravih odgovorov.
Otroka tudi potem v ničemer nista spremenila odnosa do Lucije in njenega trebuščka, po katerem sta še naprej božala dojenčka. Neizmerno sem jima hvaležen za to. Želel sem si, da bi to zmogel tudi jaz. Tistega večera sva z Lucijo v solzah in molitvi izročila nosečnost Bogu. Prosila sva za to, da bi znali prav stopiti na to negotovo pot in na njej vztrajati. Sam sem takrat začel Boga prositi za čudež. Naj bo otrok zdrav! Prosim, naj se zdravniki motijo! Toliko zgodb je mogoče prebrati, ko se zdravniki zmotijo, naj se motijo tudi pri najinem otroku. Prosim, Bog, če kdo, lahko ti čudežno posreduješ, da bo ta otrok zdrav!
Moje prošnje se niso uresničile, a čudež se je zgodil. Le da drugačen od tistega, za katerega sem prosil.
(Str. 53)
O avtorju:
Dušan Poslek (1986) je mož, oče štirih otrok in po poklicu zasebni detektiv. Vrsto let svoje izkušnje in spoznanja iz vloge očeta deli na različnih spletnih portalih, med drugim tudi na našem portalu iskreni.net. Preizkušnje, ki jih z ženo Lucijo nosita skupaj, skuša obrniti v dobro tistim, ki danes najbolj potrebujejo pomoč.
Knjiga Ta otrok bo živel je nastala iz njegove želje, da pokaže, kako tudi na smrt bolni otroci spremenijo naš pogled na svet. Posebno poslanstvo ozaveščanja o otroški paliativni oskrbi udejanja v istoimenskem dobrodelnem zavodu, katerega namen je razbiti stereotipe o tem, kaj paliativa v resnici pomeni.
Ocene
Trenutno še ni ocen.