Prazniki mi grejo na živce

Foto: Envato

Moja težava najbrž ni prav običajna, a mene vseeno teži. Ne maram praznikov. Ne teh božično-novoletnih ne velikonočnih, ne rojstnodnevnih … sploh nobenih. Vse to je zame en velik stres, ki stane veliko denarja in energije. Pa ne mi začeti, da ni treba vsega tega, da to ni bistvo praznikov, naj se umirimo kot družina … Vsi se najavijo na obisk – tisti, ki jih hočeš in tisti, ki jih malo manj hočeš. Ne, ne morem jim zapreti vrat. Tudi mi “moramo” iti na obisk tja in tja. In tam jesti do onemoglosti. Nabaviti moraš cel kup hrane, daril in predvsem nakloniti cel kup časa -ne vem čemu. 

Tri četrt vsega, kar me zagotovo čaka v prihodnjih dneh bi najraje odrezala. Pa ne morem. Prav ujeta se počutim in komaj čakam, da preživim praznike. 

Vsaj za kakšno spodbudno besedo se priporočam, da bom z malo manj grenkim nasmeškom zvozila vse skupaj in se januarja malo bolj posvetila sebi. 

Bralka

Draga gospa,

najprej: niste edini. Daleč od tega. Veliko žensk ima zelo podobne misli in občutke, le da jih večinoma zadržijo zase, ker se jim zdi, da »se ne spodobi«, da bi jih izrekle na glas. Prazniki naj bi bili lepi, topli, družinski … in ko jih tako ne doživljamo, se hitro pridruži še občutek krivde. Pa ni treba, da je tako.

Čutim, da ste ujeti in preobremenjeni. Tri četrt vsega, kar vas čaka, bi najraje odrezali. Vse tisto »moram« – moram jesti do onemoglosti, moram sprejeti tudi tiste, s katerimi težko shajam, moram iti na obisk tudi, če sem utrujena … je ogromna teža. Vaši močni občutki so dragocena informacija: da je za vas res preveč.

Ko prazniki postanejo breme

December je naporen že ob sami misli nanj. Ne zaradi enega dogodka, ampak zaradi cele gore obveznosti: kaj vse moramo pripraviti, kupiti, organizirati, komu vse ustreči, koliko bo to stalo, kako bomo vse zmogli. Nad tem se pogosto pojavi še seznam pričakovanj okolice glede tega, kako bi morali prazniki izgledati. Vaša utrujenost in stres sta popolnoma razumljiva.

Pogosto nas v tem pogonu držijo tudi strahovi in pričakovanja drugih. Strah pred mamo, taščo ali drugimi sorodniki, občutek, da moramo pojesti vse, kar je na krožniku, ali da moramo vzdržati dolge pogovore o težkih temah. Vse to lahko povzroča občutek ujetosti in pritiska.

Zato je zdaj pravi čas, da pogledate, kaj si vi zares želite in kaj vaša družina:

• Kaj si letos res želim?
• Kaj v tem obdobju moja družina res potrebuje in česa ne?
• Kaj delam zato, ker si to želim, in kaj zato, ker »tako pač je«?

Prav je, da si med prazniki dovolite nekaj lahkotnosti in nekaj nadzora. Že majhne spremembe lahko naredijo razliko:

• Omejite količino hrane, ki jo pripravljate. Ni treba, da se vsi najedo do onemoglosti.
• Namesto dolgih pogovorov o težkih temah dodajte prijetne dejavnosti: ogled filma, družabno igro, pregled fotografij ali deljenje najljubših spominov na božič.
• Če je preveč ljudi na kupu in zelo glasno in vas to utrudi, si dovolite skrajšati obisk.
• Razdelite delo med družinske člane: kdo pripravi sladico, sadje ali narezek, kdo pomaga pri pripravi ali pospravljanju.

Včasih je treba omejiti tudi obiske

Obiski so pogosto stvar dolgoletnih navad. Prejšnje generacije se niso spraševale, ampak le nadaljevale tradicijo, mlajše pa si že več upamo in ocenimo, kaj nam služi in kaj ne. Majhni koraki, ki jih uvedete letos, bodo morda naslednje leto že sprejeti.

Pomembno je tudi, da niste dolžni biti ves čas nasmejani ali popolnoma razpoloženi. Poslušajte tudi svoje telo in čustva ter si ustvarite drobne trenutke zase. Kratek sprehod, tišina, skodelica kave ali igranje družabnih iger z družino. Tudi vaše telo in duh potrebujeta, da malo zadihata.

Januar, kot pravite, je lahko čas, ko boste bolj zavestno poskrbeli zase. A tudi zdaj potrebujete razumevanje in majhne trenutke olajšanja. Vaši občutki niso znak slabosti, ampak opomnik, da upočasnite vaš tempo in postavite meje.

Želim vam, da bi praznike preživeli z mirom in pogumom, da spregovorite o tem, kaj si želite spremeniti in kako naj prazniki izgledajo. Ko boste uvedli male spremembe in popustili tempo, ne boste le zadihali vi, ampak tudi ostali družinski člani.

Toplo vas pozdravljam,
Nada Zupančič, družinska terapevtka