Foto: osebni arhivVlatka Kalinić je bivša novinarka, žena in mama treh otrok, ki živi in dela v Zagrebu. V zadnjem času se v hrvaški javnosti pojavlja v novi vlogi – kot konzervativni ženski glas, ki mu prisluhnejo tako tisti, ki se z njo strinjajo, kot tudi tisti, ki se z njenimi stališči ne. “Rojena sem, da gorim, ne da tlim,” je zapisala lani, ko je zapuščala novinarske vode.
Njen ‘ogenj’ velikokrat razjezi feministke, nam pove v šali. A njen namen pisanja ni izzivanje ali iskanje konfliktov, še manj pa moraliziranje, temveč preko argumentov povabiti k razmisleku.
V intervjuju za portal Iskreni spregovori o tem, kako se je po letih novinarskega dela končno “našla” in se odločila, da v medijski prostor vnese drugačne poglede, ki jih skoraj nihče ne zagovarja. V pogovoru se dotakne tudi kulture priložnostnih zvez, vpliva pornografije, objektivizacije žensk in sodobnega feminizma, ki po njenem mnenju zanemarja realne želje žensk. Ob tem opozori na izgorelost ter pozove k ponovnemu premisleku prioritet in spoštovanju različnih ženskih izbir.
Vlatka, kako bi se predstavili slovenski javnosti?
Sem strokovnjakinja za komuniciranje. Delam kot svetovalka za več politikov, ki jim svetujem glede javne podobe, javnega nastopanja ter načina, kako se predstavljajo tako v živo kot na spletu. Prav tako sem tedenska kolumnistka za Večernji list in Vjerujem. Ker se teme, ki jih obravnavam, pogosto osredotočajo na etična in moralna vprašanja, ki se pojavljajo v vsakdanjem življenju, politiki in družbi, me je javnost začela dojemati kot katoliško aktivistko.
A vendar ste nekako to postali, kajne?! Po 17 letih dela kot novinarka na HRT ste postali pomemben ženski (krščanski) glas oziroma odmev. Kako je v vas rasla ta odločitev?
To je bil dolg proces. HRT je res velika hiša, ki ponuja veliko priložnosti, zato lahko ljudje preizkusijo različne vloge in pokrivajo različne teme. Pred 17 leti sem začela na Radiu Sljeme, ki je prav tako del HRT. Pokrivala sem teme s področja znanosti, izobraževanja in mladih – in to še preden sem sploh zaključila študij novinarstva in komunikacije.
Nato sem bila premeščena na versko uredništvo, pozneje pa še na zunanjepolitično. Hkrati je Hrvaška radiotelevizija skušala združevati vloge, tako da so morali radijski in televizijski novinarji pokrivati vsebine na obeh platformah. Bila sem nekakšna pionirka tega pristopa, saj sem hkrati delala za radio in televizijo. Takrat sem dobila tudi svojo prvo televizijsko oddajo kot voditeljica dokumentarnega programa, ki je obravnaval družbena omrežja in vprašanja vsakdanjega življenja.
Kasneje, ko sem se v celoti preselila na televizijo, deset let sem vodila tekoče novice, o katerih smo poročali vsako uro. V nekem obdobju pa sem vodila osrednji Dnevnik, glavno informativno oddajo, in bila celo urednica. V tem času sem rodila tri otroke, tako da sem na TV bila večino časa noseča. (smeh) To je bila čudovita, a zelo zahtevna služba, ki pa je sčasoma postala rutina.
Kaj ste pri tem delu najbolj pogrešali?
Sčasoma ugotoviš, da imaš več povedati kot vprašati.
Začela sem opazovati vzorce: intervjuvaš ljudi o temah, o katerih imaš enako ali celo več znanja kot oni, že vnaprej veš, kako bodo predstavili svoja stališča, in sčasoma ugotoviš, da imaš več povedati kot vprašati. (smeh) Novice so zelo specifičen format, ne zahtevajo tvoje osebnosti, tvojega znanja ali tvojih mnenj. Morajo biti objektivne. Sama pa sem čutila, da imam ponuditi veliko več, kot mi je ta format dopuščal.
Kako ste zbrali pogum, da ste to stabilno službo zapustili?
V tistem času je bil HRT v fazi presežka zaposlenih in so poskušali ljudi, predvsem tiste pred upokojitvijo, spodbuditi k odhodu z odpravninami. Čeprav to zame formalno ni veljalo, mi je uspelo doseči tak dogovor.
Takrat nisem imela konkretnega načrta. Dobila sem ponudbo za delo v odnosih z javnostmi na eni visoki šoli in sem jo resno razmišljala sprejeti, saj sem hkrati razmišljala tudi o doktorskem študiju. V istem času so na Hrvaškem potekale lokalne volilne kampanje, in povabili so me, naj se pridružim svetovalni ekipi, ki je vodila komunikacijske strategije za več političnih strank in kandidatov. Ker je ta angažma trajal le približno dva meseca, sem se odločila izkoristiti priložnost. Ta odločitev me je nepričakovano povsem potegnila v svet komunikacijskega svetovanja in na koncu oblikovala vse, kar je sledilo.
Hkrati pa sem bila že deset let trenerka debatiranja in retorike. Do takrat sem to znanje uporabljala predvsem zase in zelo dobro sem vedela, kako zelo me to delo veseli. Potem pa sem dobila priložnost delati s politiki, jim pomagati oblikovati ideje, izostriti razmišljanje ter prispevati k temu, kako komunicirajo in razvijajo politike. Ta del dela se mi je zdel izjemno izpolnjujoč, zato sem se odločila ostati kot samostojna svetovalka za komuniciranje.
Končno imam svobodo pisati tako, kot vidim svet, in to naredi ogromno razliko.
Imela sem tudi srečo, da sem lahko tesno sodelovala z mentorjem, ki je ena najbolj spoštovanih osebnosti na tem področju na Hrvaškem. Učenje od njega je bilo neprecenljivo in najino sodelovanje traja še danes.
Obenem pišem za prej omenjene portale, kjer imam popolno svobodo raziskovati teme v svojem lastnem glasu. Odzivi so zelo pozitivni, čeprav z zapisanimi stališči pogosto tudi razburim kar nekaj ljudi. Na to sem bila pripravljena, ko sem zapustila HRT, saj je bila tam moja vloga bistveno drugačna. Kot novinarji smo morali ves čas ostajati nevtralni in se izogibati izražanju osebnih mnenj. Zdaj pa imam končno svobodo pisati tako, kot vidim svet, in to naredi ogromno razliko.
Ne bojite se pisati o občutljivih temah, kot so spolna vzgoja in teorija spola v šolah, splav in ugovor vesti, demografski upad, rane v Cerkvi, stigme duševnega zdravja, javni škandali … Ali čutite tudi dolžnost, da morate pisati o tem, ker o tem ne govori nihče drug? Še posebej ne ženske?
Da, to so teme, ki so v osrednjih medijih redko zastopane. To je tudi del razloga, zakaj imam danes prostor v hrvaških osrednjih medijih, ki so večinoma levo usmerjeni, z zelo malo konservativnimi glasovi in med njimi ni niti ene ženske. To je seveda sprožilo veliko kritik s strani feministk, saj imajo katoliške ženske pogosto drugačen pogled na to, kaj pomeni biti ženska, kako naj živi in kakšna je njena vloga v svetu.
Verjamem v pravilno razumevanje prioritet: konec koncev, ne obstajamo le zase, ampak tudi za druge.
Nikakor nisem povsem tradicionalna. Popolnoma podpiram izobraževanje žensk in njihove poklicne poti. Verjamem pa tudi v pravilno razumevanje prioritet: konec koncev, ne obstajamo le zase, ampak tudi za druge. Ta pogled je v nasprotju z izrazito individualistično kulturo, v kateri živimo, ki pogosto spodbuja idejo, da so osebni cilji in ambicije najpomembnejši.
Menim, da je prav ta kulturna miselnost prispevala k temu, da mnogi ljudje, zlasti ženske, niso več pripravljene, da bi naredile kakšno žrtev, kar pa je nujno za zdrave odnose. Ko govorim o odnosih, ne mislim na zlorabe ali toksične situacije, te so seveda nesprejemljive, temveč na to, kaj sploh pomeni dober odnos ali trden zakon. Zdi se mi, da mnogi ne vidijo več vrednosti v kompromisu ali žrtvovanju, naša kultura pa vse bolj normalizira zavestno samskost ter postavlja pod vprašaj pomen zakona in družine.
V svojih besedilih se poglobljeno ukvarjam z nasprotnimi pogledi, pojasnjujem, zakaj so določeni miselni vzorci problematični, in opozarjam na njihove posledice za družbo.
S svojim pisanjem sledim dvema glavnima ciljema. Prvič, zagovarjam to, kar razumemo kot naše državljanske pravice kot katoličani. In drugič, branim vrednote, ki predstavljajo jedro naše resnice – Boga, družino in zakon kot središče življenja. To so teme, o katerih pišem, in povsem naravno je, da izzovejo močne odzive, saj nasprotno stran zelo dobro poznam, razumem njihove argumente, in se z njimi skušam soočati konstruktivno. V svojih besedilih se poglobljeno ukvarjam z nasprotnimi pogledi, pojasnjujem, zakaj so določeni miselni vzorci problematični, in opozarjam na njihove posledice za družbo.
Rekli ste, da drugo stran zelo dobro poznate. Je to zato, ker ste tako dolgo delali v novinarstvu, ali gre za kaj drugega?
Mislim, da je to del mojega osebnega razvoja, saj sem na nek način spreobrnjenka. Vedno sem verjela v Boga, vendar do mojega popolnega spreobrnjenja, torej do tega, da sem postala praktična katoličanka, ni prišlo vse do zgodnjih oziroma srednjih dvajsetih let. Do takrat sem bila zelo aktivna v nevladnem sektorju in sem tesno sodelovala z levo usmerjenimi aktivisti. Bila sem ena izmed njih, zato razumem, kako razmišljajo in kako utemeljujejo svoja stališča. In res je, številni njihovi argumenti so logični in odpirajo pomembna vprašanja.
Vendar kot katoličanka prepoznavam, da logika in resničnost nista vedno ena ista stvar. Mnogi argumenti, ki jih danes slišim z druge strani, so racionalizacije. Razum uporabljajo kot ščit, da se jim ne bi bilo treba soočiti z resnico in odgovornostjo. V bistvu se tako varujejo pred izzivom, da bi si prizadevali postati boljši, kar pa je odgovornost vsakega katoličana in pravzaprav vsakega vernega človeka.
Kot katoličanka prepoznavam, da logika in resničnost nista vedno ena ista stvar.
To se povezuje z globljim problemom sodobne psihologije in psihoterapije: s pretiranim poudarkom na sprejemanju. Da, poklicani smo, da sprejemamo drug drugega kot ljudi in, če smo verni, kot Božje otroke. Vendar to ne pomeni, da moramo vsako pomanjkljivost sprejeti kot nespremenljivo. Prepogosto ljudje niso iskreni do samih sebe. Veliko lažje je sprejeti pripoved, ki jo promovirajo mediji – takšno, ki ne zahteva osebne odgovornosti – kot pa v polnosti živeti kot oseba, kakršna bi morali biti, in služiti ljudem okoli sebe.
Je eden vaših ciljev tudi to, da vas bere ‘druga stran’ in ne samo tisti, ki so že prepričani in na vaši strani?
Da, vsekakor, saj nekako govorim njihov jezik. Katoliški nauk in modrost naših svetnikov poskušam predstavljati na način, ki jih uokviri kot racionalne argumente. Komuniciram v kategorijah, ki so ljudem logično razumljive, nato pa pokažem, kje imajo te ideje svoje korenine – v Svetem pismu, Katekizmu ali cerkvenem izročilu.
Ugotovila sem, da takšen pristop nagovarja obe strani. Ljudje, ki že delijo moja stališča, mi pogosto povedo, da berejo moje kolumne zato, ker jim dajem besede in orodja, s katerimi lahko v resničnem življenju razložijo lastna prepričanja, kjer so prej težko našli prave izraze. Hkrati pa se tudi ljudje z druge strani morda nikoli povsem ne strinjajo z mano (razen do določene mere), vendar se z mojim pisanjem ukvarjajo, ker cenijo logiko mojih argumentov. Mnogi med njimi niso ljudje vere, temveč razuma – skušajo razumeti prepričanja, ki so jim tuja.
Nekateri ljudje katolištvo sprejmejo predvsem prek intelekta in razuma, brez osebne verske izkušnje, ki jo ima veliko vernikov. Mislim, da prav tu moj pristop doseže takšne bralce.
Predvsem pa je glavno sporočilo, ki ga želim posredovati, to, da je v redu, če se ne strinjamo. Naš svet je zelo polariziran in ljudje pogosto hitro zavrnejo nasprotna stališča, ne da bi jim sploh prisluhnili. V vsem, kar pišem, si prizadevam predstaviti obe plati vprašanja in nato pokazati razmišljanje, ki podpira moj pogled, ter tako spodbujati premišljen dialog namesto konfrontacije.
Menite, da katoličani dovolj poslušajo drugo stran? Se lahko od druge strani česa naučimo?
Mislim, da je tukaj hkrati prisotnih več težav. Prva je vprašanje prakse in zapiranja vase. Slišim celo ljudi, ki pravijo, da ne bodo šli k frizerki, če ta ni katoličanka. Družine vse ohranjajo znotraj katoliške skupnosti, za svoje otroke izbirajo katoliške šole – od osnovne do srednje. Razumem željo po tem, da bi otroke zaščitili in jim zagotovili varno okolje.
Nismo poklicani, da bi ostajali zaprti v kozarcu za sol. Poklicani smo biti sol zemlje.
Toda Sveto pismo nas uči, da nismo poklicani, da bi ostajali zaprti v kozarcu za sol. Poklicani smo biti sol zemlje. Če je vsa sol zbrana na enem mestu, se lahko pokvari, preostali svet pa izgubi okus. Izpostavljenost je nujna, toda zahteva pogum. Če stojiš za resnico, te ne bi smelo biti strah.
Druga težava je poslušanje. Ljudje pogosto ne znajo poslušati, niti tistih, ki so jim najbližje. Poslušati postane še težje, ko nekdo pove nekaj, s čimer se ne strinjaš. Tretji problem pa je iskanje skupnega imenovalca oziroma njegova odsotnost. Danes se ljudje pogosto osredotočajo na razlike namesto na to, v čemer se strinjamo. A z ljudmi, ki ne delijo naše vere, ali z levo usmerjenimi posamezniki, se lahko strinjamo v marsičem, in prav te skupne vrednote so temelj demokracije.
Katere skupne vrednote imate v mislih?
Evropska demokracija je, kot kaže zgodovina, globoko prepletena s katoliškimi koreninami. Sodobna demokracija nosi načela človeškega dostojanstva, enakosti in svobode, ki so skladna s katoliškim naukom. Razlika pa nastopi pri razumevanju resnice: katoličani zagovarjamo eno, univerzalno resnico, medtem ko mnogi drugi sprejemajo relativističen pogled ‘moja resnica, tvoja resnica’. To je eden temeljnih izzivov našega časa.
Kljub temu lahko najdemo skupno točko. Na primer: vsi se strinjamo, da nobena ženska ne bi smela trpeti nasilja v zakonu. Razlikujejo se pristopi. Katoliški pogled se osredotoča na zaščito ženske ob hkratnem ohranjanju zakramentalne vezi zakona, medtem ko bolj levičarski pristopi zakon pogosto v celoti postavljajo pod vprašaj ali ga celo odsvetujejo. Razumna srednja pot bi lahko hkrati zaščitila ženske in ohranila institucijo zakona.
Danes se redko najde kdo, ki bi prav posebej izpostavljal pomen zakona. Vi o tem kar pogosto govorite. Kako to?
Mladi danes ne vstopajo več v dolgoročne odnose že v najstniških letih ali zgodnjih dvajsetih. Odnosi so pogosto bežni in kratkotrajni. Gre za tako imenovano ‘kulturo priložnostnih zvez’ (ang. hook up culture), kar je v ostrem nasprotju s prejšnjimi generacijami, ki so že v mladosti gradile dolgoročna partnerstva. Prav močni, dolgoročni odnosi pa so temelj družbe. Na Hrvaškem se otroci še vedno pogosteje rojevajo v zakonski zvezi, poročeni pari pa imajo praviloma tudi več otrok kot neporočeni.
Mlajše generacije je vse težje prepričati o vrednosti zakona in otrok, še posebej zato, ker družbena omrežja starševstvo pogosto prikazujejo kot izčrpavajoče ali v breme. Pozitivni vidiki dolgoročnih odnosov in vzgoje otrok so iz javne razprave skoraj povsem izginili, kar predstavlja resen družbeni izziv, s katerim se bomo morali soočiti.
Menite, da pornografija prav tako igra veliko vlogo pri tem? V smislu, da se ljudje manj povezujejo v resničnem življenju, postajajo manj družabni in manj pripravljeni na dolgoročne odnose?
Da, absolutno. In to ni le moralna ali kulturna skrb, temveč jo vse bolj prepoznava tudi znanstvena skupnost.
Raziskave kažejo, da pornografija vpliva na nagrajevalni sistem v možganih, zmanjšuje motivacijo za resnične medosebne stike in intimnost. To je izjemno škodljivo. Tudi za tiste, ki niso verni in ne vidijo moralnega problema, je močno zasvojljivo in preoblikuje način mišljenja ljudi. Posnetki možganov odvisnikov od pornografije kažejo, da so učinki lahko podobno močni kot pri heroinu.
Za katolike, ki se borijo s pornografijo, se lahko zdi, da so ujeti v past. Sodelovala sem z moškimi na konferencah, namenjenih premagovanju odvisnosti od pornografije, in njihove zgodbe so zaskrbljujoče. To je prava odvisnost, pravi boj. Ljudje se pogosto ne zavedajo, kako jih uničuje in spreminja njihovo pozornost, prioritete in cilje. Na koncu vidimo, da se pornografija ne le gleda (konzumira), ampak da ‘požre’ osebo.
Raziskave kažejo, da pornografija vpliva na nagrajevalni sistem v možganih, zmanjšuje motivacijo za resnične medosebne stike in intimnost.
A obstaja še en problem: pornografija vse bolj prikazuje mlade ženske kot dobrino v industriji, ki jo predstavljajo kot opolnomočenje ali podjetništvo. Vidimo zaskrbljujoč trend, kjer se mlade ženske spodbujajo, da se vključijo v seksualno delo, predstavljen kot obliko svobode ali podjetništva. Dejansko je odrasla industrija ena redkih panog, kjer ženske zaslužijo več kot moški. Ta pripoved jo prikazuje kot opolnomočenje, a v svojem bistvu gre še vedno za seksualno delo.
Pred kratkim smo v Sloveniji imeli javno razpravo o tem, da nam je “feminizem obljubljal svobodo, a kar smo dobili, je izgorelost.” Ni treba posebej omenjati, kakšno škodo seksualno delo povzroča ženskam. Lahko imamo običajno službo in vseeno občutimo izgorelost. Bi se strinjali s tem?
Da. Menim, da je feminizem zgrešil v trenutku, ko se je skoraj izključno osredotočil na pravice žensk do dela. Namesto da bi razvijal politike, ki bi ženski resnično pomagale uravnotežiti družino in kariero (kar je ključno v gospodarstvu, kjer so družine, v kateri je ena plača dovolj, vse redkejše), je v veliki meri spregledal dejstvo, da običajno oba partnerja morata delati, medtem ko odgovornost za družinsko življenje še vedno večinoma pade na ženske.
Ženske vse bolj spodbujane, da v mnogih področjih življenja prevzemajo tradicionalno moške vzorce vedenja, namesto da bi se prepoznale in podpirale specifične realnosti ženskega življenja.
Namesto da bi politiko dela naredili bolj prijazne do družine, se je poudarek premaknil na širitev sistemov za varstvo otrok in prelaganje vzgoje na druge. Menim, da to ne ustvarja zdravega ravnovesja. Materinstvo prav tako ni dovolj cenjen v sodobnem feminističnem diskurzu, kjer je poudarek predvsem na enakosti in svobodi. Posledica je, da so ženske vse bolj spodbujane, da v mnogih področjih življenja prevzemajo tradicionalno moške vzorce vedenja, namesto da bi se prepoznale in podpirale specifične realnosti ženskega življenja.
Žal včasih ženske sprejmejo tudi najslabše vzorce. To je mogoče opaziti na področju spolne svobode, kjer se vse več žensk vključuje v pornografijo in prevzema iste vzorce objektiviziranja in kritiziranja moških, ki so bili zgodovinsko usmerjeni proti ženskam.
Marsikateri ‘stekleni strop’ smo že prebile, zdaj pa je čas, da ponovno premislimo o prioritetah.
Tudi karierna pričakovanja igrajo vlogo. Ženske, usmerjene h karieri, pogosto gradijo življenje neodvisno in nato iščejo partnerja, ki se lahko vključi v življenje, ki so ga že ustvarile. Hkrati se mnogi moški soočajo z enakim izzivom. Na Hrvaškem in po večjem delu Evrope so ženske zdaj povprečno bolje izobražene kot moški, kar ustvarja komunikacijske vrzeli in t. i. ‘vrzel v certifikatih’, kjer ženske manj verjetno sprejmejo partnerja, ki je manj izobražen ali manj uspešen od njih samih.
Marsikateri ‘stekleni strop’ smo že prebile, zdaj pa je čas, da ponovno premislimo o prioritetah. Ženske pravice so v našem delu sveta že zelo sprejete – v primerjavi s kraji, kot je Iran, kjer je nemogoče živeti pod takšnimi omejitvami. Naslednji korak feminizma bi po mojem mnenju moral biti omogočiti ženskam, da same določijo svoje prioritete. Uspeh, kariera ali materinstvo – vse to so veljavne izbire. Če se ženska želi umakniti iz visoko intenzivne kariere, da se posveti družini, bi morala biti ta odločitev spoštovana in cenjena, ne pa kritizirana ali zavrnjena. Prava enakost pomeni spoštovati vsako izbiro.
Kako pa vi iščete ravnovesje med delom in družino?
Kar zadeva usklajevanje mojega časa med delom in družino, vedno pravim, da sem se dobro poročila. (smeh) Z možem, ki je trener rokometa, sva se že zelo zgodaj dogovorila, da če bi dobil pomembno karierno priložnost, bi bila pripravljena začasno ustaviti svojo kariero na televiziji, da bi ga podprla. Res je imel nekaj pomembnih priložnosti, ki bi zahtevale selitev v tujino, a se je odločil, da jih ne bo izkoristil, zato to nikoli ni postalo vprašanje.
Trenutno je na starševskem dopustu in mu odlično uspeva. Poročila sem se z moškim, ki resnično daje prednost družini in otrokom, kar mi je bilo zelo pomembno, in mislim, da sva odlična kombinacija.
Prihodnjič ne zamudite tudi 2. dela intervjuja, v katerem Vlatka spregovori o portalu za samske katolike, ki ga vodi skupaj s svojim možem, in o prvi mednarodni konferenci za vse samske, ki so odprti za katoliški zakon, ki se bo odvila v Zagrebu med 12. in 15. februarjem 2026.
Oglejte si tudi:
Nada Zupančič: Ko te služba začne izčrpavati, si postavi to vprašanje
Dr. Alenka Rebula: “Kadarkoli nas nekaj globoko razveseli, sprosti ali vžge, je to govorica našega bistva”
Kristina Kuzmič: 5 stvari, ki bi jih rada povedala vsaki mami
Gregor Čušin: “Bog se nikomur ne vsiljuje. On šepeta.”
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
