Kako me sadjarstvo uči potrpežljivosti in odnosov?

Foto: osebni arhiv

Marec 2020, zaprtje države in višek časa. Postopam pred hišo in iščem svojo naslednjo “veliko idejo”.

‘’Hmm, drevesa okoli naše hiše delujejo precej stara in nerodovitna, to je slab izkoristek prostora in naših naravnih danosti. Prav tako dolgoročno nimajo veliko potenciala v rodovitnosti.

Kaj če bi zasadil nova, mlada drevesa?’’

Idejo predstavim prijatelju Žaku, ki mi vedno priskoči na pomoč pri tovrstnih projektih. Pridobim še soglasje družine in že se je pričelo podiranje tistih nekaj starih in, kot se je izkazalo, precej bolnih dreves. Prav vse sva podrla na roke, brez sekire ali žage. Oprla sva se vanje in padla so kot domine. Torej je bila odločitev za zasaditev novih preudarna poteza.

Takrat še najstnik brez sadjarskih izkušenj sem se po nekaj nasvetov odpravil k sosedu, ki je predsednik lokalnega sadjarskega društva. Opremil me je z veliko znanja, predvsem pa s koristnimi nasveti pri izbiri sadnih vrst, zasaditvi in nato negi med rastjo. Z Žakom sva dobesedno zgrabila za kramp in lopato ter se lotila izkopavanja sadilnih jam za štiri drevesa. Izkazalo se je, da je za to potrebnega več napora, kot je bilo načrtovano, a sva pri tem zares uživala. Morda je k temu doprinesla dobra družba in smisel za humor tudi med kopanjem zbite zemlje.

Sledil je še veseli del – sajenje dreves, nato pa uživanje ob pogledu na opravljeno delo in nov mladi sadovnjak. S sadjarskim pozdravom: ’’Naj rodi!’’ sva zaključila delo, pravzaprav pa se je takrat šele vse začelo.

Vzljubil sem sadjarstvo

Z zanimanjem in zavzetostjo za sadjarstvo sem pričel o tem več prebirati na spletu in v knjigah, si ogledovati posnetke in se pogovarjati z znanci sadjarji.

‘’Šment,’’ sem si rekel, ‘’tole me zelo veseli,’’ obenem pa ugotovil, da bo sadjarstvo moj nov hobi. Z navdušenjem sem spomladi, ko se je pričela prebujati narava, pričel opazovati razvoj prvih zelenih listov na drevesih. Vsak dan sem večkrat vse pregledal. Tu je nastala tudi šala, da Jonu ni dobro krasti sadja, ker ve za vsak milimetrski premik na drevesu.

O sadju še nekaj let ni bilo pravih sledi, drevesa pa so se pričela uspešno razvijati. Med izobraževanjem sem spoznaval, da je vzgoja sadnih dreves precej bolj zapleten, zahteven in dolgotrajen proces, kot bi morda pričakoval. Izgleda enostavno: drevo posadiš, zaliješ in obiraš sadje. No, tu in tam odrežeš kakšno vejo, ki ne izgleda dobro, ampak to je to, škropijo pa tako ali tako samo v industrijskih nasadih, mi imamo raje ekološko. Realnost je morda malenkost drugačna, a ravno to daje sadjarstvu čar. Drevo je treba že od samega začetka negovati, izvajati vzgojno rez, nato zimsko ali spomladansko, poleti še zeleno in tako naprej. Obenem je treba paziti na mnoge škodljivce in bolezni, da človeških nepridipravov sploh ne omenjam.

Za uspešno obrezovanje preberite jasna in preprosta navodila strokovnjakinje Mateje Kropec Šega Kako obrezati sadna drevesa?

Tu sem se ustrašil. Toliko potrebnega znanja, truda in dela za nekaj domačih jabolk, ko pa jih imajo trgovci na voljo za drobiž skozi vse leto? Veselje in strast sta me nekoliko zapustila, morda ravno toliko, da sem imel čas resnično začutiti, da je to hobi, ki me veseli, navdušuje in mi pomaga spoznavati zares izjemne ljudi, ki se ukvarjajo s sadjarstvom. Začutil sem, da je to področje, na katerem se želim razvijati, predvsem pa uživati ob skrbi za naravo. Skrb za naravo je pravzaprav skrb zase.

Leta so minevala, ure skrbi za drevesa so se vrstila, sadja pa še vedno ni bilo. Veliko je bilo priložnosti, da bi lahko obupal, a je potrpežljivost obrodila sadove. Dobesedno! Jeseni sem obral prve breskve s prvega drevesa, ki sem ga posadil. ‘’OKUSNO! SOČNO! DOMAČE!’’ je le nekaj vtisov, ki smo jih zbirali domači ob pokušini prvih sadežev. Drevo nam je v zahvalo za skrb podarilo res veliko sadežev, zato sem se odločil skuhati tudi domačo marmelado.

‘’Mami! Kako naj skuham marmelado?’’ In začela se je še ena zanimiva izkušnja, kaj več o njej morda drugič. Najpomembneje pa je spoznanje, ki sem ga doživel in začutil med pretakanjem marmelade v kozarce.

Trud več let, precej napak in narobe odrezanih vej, slaba volja med košnjo trave, ker so drevesa napoti … Vse to je dobilo smisel, ko sem okušal domačo, ekološko in zares okusno marmelado. Vsaka ura dela je prinesla zadovoljstvo, vsako vprašanje, ki se je pojavilo, mi je pomagalo pri širjenju znanja in splošne razgledanosti, vsak sadež je pomagal pri samooskrbi. In vse to velja že sedaj, v prihodnje pa bo, sem prepričan, še bolj.

Sadjarstvo me vedno znova navdaja z zanimanjem, radovednostjo, vprašanji, znanjem, novimi poznanstvi in plemenitim poslanstvom. Pomaga mi pri sproščanju, da pozabim na ostale skrbi, pomaga mi pri skrbi za naravo, ki jo imam neizmerno rad, pomaga mi pri tem, da najdem sebe, ko delam nekaj, kar bo koristilo družbi. In tako sem preko sadjarstva spoznal pomen potrpežljivosti, razumevanja in spoštovanja v odnosih. V odnosih z drevesi, z ljudmi pa je pravzaprav enako.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. Ma, Jon je itak multipraktik, oh in sploh, vse zna, vse ve, res jaz ne vem, ali ima čas za dihanje, spanje ali je 24 ur v pogonu???

  2. Jaz se že 10 let ukvarjam z sadjarstvom pa še vedno ugotavljam kako malo vem o tej panogi tako, da vsaka ti čast če si se uspel v enem letu kar se jaz nisem naučil v 10.
    Kapo dol!

  3. Ljudje smo si med seboj zelo različni. Jon je en tak priden fant, ki ima ogromno energije in ga zanima veliko stvari. Kaj ni to čudovito? Kako žalostno je videti mlade fante, s slušalkami na ušesih, ki hodijo kot megla, ne pogledajo ne levo, ne desno, brez energije, brez veselja.
    Vsak dan zjutraj se peljem mimo vaške gostilne. Gostilna je še zaprta, pred njo pa vedno eni in isti, ki čakajo, da bodo odprli gostilno. Večinoma starejši moški, upokojenci, ki nimajo oz. ne vidijo nobenega dela. In potem pametujejo ob špricerjih in cigareti in “rešujejo” svet, opoldan gredo domov na kosilo (kako srečne so žene!), potem pa spet v gostilno. In tako dan za dnem. Kaj ni žalostno?
    Kaj ni boljše, da ima človek ideje, veselje, da se nekaj loti, da ima en cilj, ne pa samo prazno životarjenje iz dneva v dan?

    1. Samo barcaffe, te popolnoma razumem in ti pritrjujem pri vsem, kar si napisal. Vendar pri Jonu gre za drugo skrajnost, ne poznam ga osebno, vendar bildat to, da si 24 ur na dan obseden z nečim, da si preveč priden, da nimaš časa tudi za dihanje ne, to pa ni okej. In itak vsi vemo, da če smo bili v mladosti preveč zagnani, smo potem kaj tudi pogrešali, ta delavna zasvojenost pa potem pride do izraza, ko smo starejši in te udari bolezen tu in tam.
      Ker je tudi vprašanje, zakaj se moram vsega lotit, a da se drugim dokazuješ, kako si super? Ker verjemi, ob toliko stresa pri ljudeh, ob toliko boleznih raka se je za vprašat, kaj počnemo sami s sabo, da se preteramo. Ogromno žensk in moških zboli iz različnih dejavnikov, meni osebno prvi je stres. To da ne znamo reči ne, da ne poslušamo sebe, ko imamo dovolj, to da si ne znamo vzeti časa zase. In da vedno nekaj delamo zaradi drugih. To je velik problem v SLoveniji.
      Druga skrajnost je pa tista, ki si jo ti opisal.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja