Kako sem začel peči kruh in se učil dobrodelnosti?

Foto: osebni arhiv

Kakšno leto pred izbruhom pandemije je peka kruha postala stalnica mnogih mlajših in starejših ljudi po Sloveniji, pa verjetno tudi drugod. Tudi jaz sem se nekako kar po naključju odločil, da bi rad sam spekel svoj prvi kruh.

“Mami! Kako se speče kruh?” se je zaslišalo iz mojih ust, na drugi strani pa so se hitro začela navodila za peko. Kruh je relativno dobro uspel, skupaj z njim pa je v meni vzplamenela ljubezen do peke tega široko uporabnega živila.

Moj prvi kruh je bil ajdov z orehi. Ko sem zares osvojil njegovo pripravo, sem se lotil tudi peke belega, mešanega, temnega in pirinega kruha. Nekdo mi je rekel, da je ajdov kruh z orehi najzahtevnejši za pripravo, kar mi je dalo veliko zagona, saj če znam speči tistega, bom znal pripraviti tudi kateregakoli drugega!

Peka kruha me je hitro zasvojila, včasih smo komaj pojedli enega, ko je bil pečen že drugi. Nato pa sem na spletu čisto slučajno naletel na recept za pripravo fermentiranega kruha, za pripravo katerega potrebujemo manj kvasa. V tistem obdobju je bil kvas zelo iskan in ga je bilo v trgovini le redko moč kupiti, zato je bil to recept, ki je bil več kot dobrodošel. Med pripravo testa sem ugotovil, da ta kruh zahteva precej manj časa, ker ga za razliko od ‘običajnega’ ni potrebno nič gnesti. Sestavine se le premeša in pusti. To sem storil zvečer, ga pustil čez noč in si mislil: ‘’Uau, to pa je enostavno! Bo tako dober kot so bili prejšnji?’’

Ne vem, katere besede bi lahko uporabil, da bi opisale nasmeh, presenečenje in hvaležnost, ki sem je bil deležen, ko sem ljudem podaril doma pečen kruh.

Naslednje jutro se, še preden bi si uspel umiti zobe ali zajtrkovati, odpravim v kuhinjo, prižgem pečico in testo previdno postavim vanjo. Zaradi hitenja sem se na pečici (skoraj pričakovano) opekel! Pa nič zato, navdušenje in pričakovanje je odtehtalo bolečino. Po nekaj manj kot uri čakanja kruh vzamem iz pečice. ‘’Je to sploh mogoče?!’’ si rečem, ko zagledam kruh, kakršen ni bil še noben doslej. Napeta skorja, omamen vonj in šumenje, ki ga je povzročila fermentacija testa. Prerezan kruh pa je bil še več kot to, ker so mu luknjice dale zares rustikalen pridih. Takrat sem si obljubil, da pečem samo še fermentiran kruh. In res sem ga. Vsak dan vsaj enega.

Naša štiričlanska družina ni uspela toliko jesti kot sem jaz pekel, zato sem pričel sveže, velikokrat še vroče hlebce poklanjati starejšim osamljenim sosedom. No, pa tudi drugim prijateljem, odlično se je obnesel tudi kot skromno darilo ob obisku kakšne družine. Ne vem, katere besede bi lahko uporabil, da bi opisale nasmeh, presenečenje in hvaležnost, ki sem je bil deležen. Mnogi ljudje so kruha veseli, ker je domač. Vedo, da je bil narejen s srcem in nenazadnje vsakemu pride zelo prav!

Veselje ob pripravi kruha, nato pa še občutek, da sem storil dobro delo, me je vsak dan znova navdajalo z motivacijo, da ne preneham s peko.

Najprej veselje ob pripravi kruha, nato pa še ob občutku, da sem storil dobro delo, me je vsak dan znova navdajalo z motivacijo, da ne preneham s peko. Ta je sedaj stalnica v mojem življenju že nekaj let. Ne več vsak dan, kadar le uspem, pa se z veseljem lotim peke. Običajno en kruh ostane doma, drugega pa podarim in upam, da s tem nekomu polepšam dan. Sedaj, ko razmišljam o tem, ugotavljam, da me je kruh zares naučil dobrodelnosti in smisla v dajanju. Ni potrebno dati veliko, včasih več kot darilo pomeni že dejstvo, da smo se na nekoga spomnili. Zato ni važno, če poklonimo kruh, šopek rožic ali svojo bližino, pomembno je le, da iskreno izkažemo svojo pozornost in na tak način skrbimo, da je v naši družbi prijetno sobivati.