Moj otrok je naredil izpit za avto, kaj pa zdaj?

Foto: Shutterstock

Eden izmed vidnejših znakov samostojnosti mladih je vozniški izpit. Še preden smo z vrstniki dočakali polnoletnost, so mnogi že sanjali o izpitu, avtomobilu in celo načrtovali izlete, na katere bi se lahko odpravili sami. Te želje jaz nisem začutil niti približno tako kmalu kot večina mojih prijateljev. Kljub temu pa je ta želja skupaj s spodbudami prijateljev prišla. Odločitev je padla, gremo novemu izzivu naproti. S prijateljico se dogovoriva, da se podava na to pot skupaj.

Stresna pot do izpita

Pot do izpita je dokaj dolgotrajna, draga in nemalokrat tudi čustveno naporna. To ni le učenje iz zvezka, ampak je učenje v nepredvidljivih, včasih celo nevarnih situacijah. Stresu botruje še dejstvo, da družina, prijatelji in družba od mladega človeka pričakujejo ali celo zahtevajo, da izpit opravi čim hitreje, da bo med prvimi, ki so naredili izpit in seveda, da ne bo predrago!

Izpit je opravljen! Iskrene čestitke! Kaj pa sedaj?

V tistem trenutku bi novopečeni voznik najraje sedel v avto in odpeljal vsaj z Goričkega v Piran, če ne še celo dlje.

Moj otrok je izpit naredil, vendar mu ne dovolim voziti samemu, ker mu ne zaupam

Iz prve roke povem, da bi se v tistem trenutku novopečeni voznik najraje sedel v avto in odpeljal vsaj z Goričkega v Piran, če ne celo dlje. Izjemno olajšanje, sreča, navdušenje in hvaležnost. Večmesečni trud je obrodil dragoceni sad vozniškega izpita. Skozi to naporno pot se vsak posameznik veliko nauči tako o vožnji, cestno-prometnih pravilih kot tudi o kulturi obnašanja in o samem sebi. Vemo, da promet postaja čedalje bolj zapleten mehanizem, ki ga ni lahko usvojiti. Morda je prav to razlog, da so kriteriji za uspešno opravljen izpit tako zelo zahtevni.

Mnogi smo bili na točki, ko smo že skoraj obupani ugotavljali, da zahteve skorajšnje popolnosti nimajo smisla, a sedaj opažam, da smo se motili. Tako sem začel razmišljati po nedavnem pogovoru z mamo nekaj let mlajše prijateljice. Ta prijateljica je sedaj na poti do izpita, menda ji gre dobro, mama pa mi je rekla, da še ne ve, kako bo, ko bo naredila izpit. Vprašal sem jo, kaj želi povedati s tem, in mi je razložila, da je sicer vesela, ker hčerka dela izpit, vendar še ne ve, če ji bodo potem dovolili sami voziti, saj ji ne zaupajo. Menda je še premlada in neizkušena. To me je malo šokiralo, obenem pa sem začutil mamin strah in ga skušal razumeti. Ta strah je pokazatelj ljubezni in občutka odgovornosti za otroka. Po drugi strani pa vem, da smo vozniki začetniki prevozili precej kilometrov skupaj z inštruktorjem in znamo voziti. Razumem pomisleke, da še nimamo toliko izkušenj kot ostali, vendar kako si jih bomo nabrali, če ne bomo imeli priložnosti voziti?

Hvaležen sem za to, da sta moja starša že od začetka izjemno spodbudna in razumevajoča. Verjamem, da tudi njima ni bilo lahko, da je tudi njiju skrbelo, ampak sta kljub temu ostala pozitivno naravnana.

Hvaležen sem za to, da sta moja starša že od začetka izjemno spodbudna in razumevajoča. Verjamem, da tudi njima ni bilo lahko, da je tudi njiju skrbelo, ampak sta kljub temu ostala pozitivno naravnana. Sedaj opažam, da sem v vožnji postal samozavesten do te mere, da se ne ustrašim, četudi so slabi pogoji na cesti, ampak ohranim zavedanje, da je potrebno biti še toliko bolj previden. Če se osredotočamo na nesreče, ki se lahko zgodijo, ne bo nič bolje, tudi če imamo izpit že več deset let.

Dragi starši

Prosimo, zaupajte nam, vašim otrokom. Mladi se zavedamo, da ta pot tudi za vas ni lahka, vendar vam tega včasih ne znamo najbolje izraziti. Prosimo, stojte nam ob strani pri odločitvah, vzponih in padcih. Ne glede na širok ali ozek družbeni krog vas potrebujemo, pa če to priznamo ali ne. Prosimo, da nam pomagate tudi pri vožnji, vendar ne z žuganjem s prsti in prerekanjem, kaj smo storili narobe. Bodimo iskreni, vsaj kar se cestno-prometnih pravil tiče, smo mi slišali novejša dognanja … Pa to ne pomeni, da tolerirajte vsako našo napako ali neumnost, daleč od tega. Svojo ljubezen in skrb lahko pokažete z zdravo mero skrbnosti, sočutja in zaupanja. Brez zaupanja se ne bomo mogli sami ničesar naučiti.