Foto: ShutterstockDragi starši, skušajte nas razumeti … Odhajamo od doma, ja, prav zares, četudi ne za stalno, morda le za nekaj ur dnevno. To je za nas, in prav gotovo tudi za vas, velik korak. Ne vemo točno, kaj nas čaka, morda se nam svita, da bo bolj ali manj prijetno, odvisno od posameznika, ampak ali zares vemo, da bo tako, kot pričakujemo? Bo to res sprememba, ki je prava za nas? Se lahko na to kako pripravimo?
Četudi smo morda na videz in po besedah močni, zadovoljni in polni pričakovanja, nas je strah. Ja, strah nas je! Priznamo ali ne, tako je. Velikokrat se izkaže, da večji, kot je ego, višja kot je samozavest, bolj oseba potrebuje občutek varnosti in topline. Prosim, razumite pričakovanje, veselje, nervozo, strah, morda kakšen buren odziv, s takšno spremembo se pač (še) ne znamo najbolje soočiti.
Moja osebna izkušnja
Rad obujam spomine na osnovnošolske čase, ki so bili zanimivi, prijetni, igrivi in brezskrbni. Neizmerno sem se veselil srednje šole, ker se bom lahko učil o zadevah, ki me zanimajo, odšel bom od doma in kot najstnik sprejel več odgovornosti kot doslej. Pa je to res tako enostavno? Hm, pri meni ni bilo. Čeprav poln pričakovanj in zanimanj, pa tudi sicer zelo socialen človek, ki se rad družim z ljudmi in spoznavam nove, me je ta prehod prizemljil. Hudo prizemljil. Niti v sanjah si nisem predstavljal, da je Celje, kamor sem hodil v srednjo šolo, tako veliko mesto! Dobro se spomnim trenutka, ko sem po prvem šolskem dnevu stopil iz šole in hodil okoli stavbe ter ugotavljal, v kateri smeri je avtobusna postaja. Tema! Niti malo se nisem znašel. No, znašel sem se, da sem počakal leto starejše prijateljice, ki so obiskovale isto šolo in sem se za njimi napotil na avtobus. V prvih dneh srednje šole sem doživljal do takrat verjetno največjo preizkušnjo mojega življenja. Vse je novo, bolj uradno, manj otroško, preveč odraslo in zagotovo premalo toplo, kot je bilo v osnovni šoli. ‘’Najbrž ne bom zdržal štirih let srednješolskega izobraževanja, ki me čakajo. Zagotovo ne bom, to ni zame, jaz bom ostal doma,’’ so bile objokane misli vsak večer prvih nekaj dni. Niti najmanj si nisem predstavljal, da bom preživel nekaj tako neprijetno tesnobnih dni. S to krizo se, kot mnogi drugi, nisem znal soočiti.
Kaj sedaj? Meni se je, Bogu hvala, skoraj v trenutku vse spremenilo. ‘’Srednja šola je lahko ZAKON!’’ sem ugotovil na spoznavnem dnevu, kjer smo se z vrstniki bolj povezali, skupaj spoznali šolsko stavbo, predvsem pa ugotovili, da je lahko naše sobivanje res prijetno.
V prvih dneh srednje šole sem doživljal do takrat verjetno največjo preizkušnjo mojega življenja.
Čeprav se morda sliši plitko in nič kaj resno, je vsaka stiska mladega človeka, ko je soočen z veliko življenjsko spremembo, lahko res težka. Morda res v primerjavi s težavami in stiskami odraslih ljudi ni videti tako huda, a v očeh osebe, ki jo doživlja, ni večje. Zato, dragi starši, sorodniki, prijatelji, prosim, vsaj skušajte razumeti, da se v mladih možganih ob takšnih prelomnicah dogaja marsikaj, zato prosim, ne utrujajte z nepotrebnimi in dodatnimi skrbmi. Vse, kar potrebujemo, so ljubezen, toplina in občutek pripadnosti. Na lastni koži sem izkusil, da mi je v najtežjih trenutkih odhoda od doma, pa naj je bilo to v srednjo šolo ali na fakulteto, edino varno in gotovo pristanišče ostala ljubeča družina. Prav zares ne morem dovolj poudariti pomena teh vezi, ki so kot luč v temi. Vem, da sam brez podpore družine ne bi zmogel. Ali pa vsaj ne bi zmogel tako hitro in učinkovito predelati te stiske in je nato pretvoriti v moč in zavedanje, da znam in zmorem.
Dragi starši, zaupajte svojim otrokom, da zmorejo. Z vašo ljubeznijo jim pomagajte na tej poti odraščanja, ki jih bo obogatila in utrdila. Kot pravi slogan znane oddaje: Sami zmoremo veliko, skupaj zmoremo vse.
Čeprav se morda sliši plitko in nič kaj resno, je vsaka stiska mladega človeka, ko je soočen z veliko življenjsko spremembo, lahko res težka.
Napotki staršem, ko se otrok odpravi v srednjo šolo, fakulteto ali kamorkoli od doma:
- pokažite svojo ljubezen, pripadnost in podporo,
- pogovarjajte se z otrokom, a ne silite v pogovor in ne odpirajte tem, ki mu (očitno) niso prijetne,
- bodite na voljo, da vas otrok pokliče ali obišče, se z vami pogovarja,
- z otrokom se skupaj veselite ali empatično opogumljajte, ko bo to potrebno,
- vedno znova in znova pokažite, povejte in res poudarite vašo ljubezen, podporo ter prisotnost.
Poglej tudi:
Dr. Miha Rutar: “To, da otrok odide v svet, je za starša največja zmaga!”
Rudi Tavčar: “To, da te otroci ne potrebujejo več, je zdravo in normalno”
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
To, da greš v srednjo šolo in odhajaš v drugi kraj, sploh ni nič hudega. Greš z avtobusom in prideš domov z avtobusom (ali z vlakom) in si vsak dan doma.
Se mi pa smilijo petnajstletniki, ki odhajajo v internat v oddaljeno mesto (npr. iz Prekmurja v Ljubljano). Za te otroke pa je to velik šok. In domov ne pridejo vsak dan, niti ne vsak teden, pač pa na 14 dni. Ločiti se morajo od staršev, od starih staršev, od bratov, od sester in se vključiti v novo, povsem tuje okolje. Nekateri imajo tako domotožje, da sploh ne zdržijo in pridejo nazaj domov.
Naj vas ne bo strah. S 15 leti sem odšel v KŠM v Tacen. Kadetska šola miličnike. Pisala se je še Jugoslavija leto 85. Jebali , so me podolgem in počez in 4 leta zaprt v okviru internata.Vse kar sem lahko samostojno delal je masturbacija, še jedel sem na povelje. Pa sem zdržal, še več dobro sem se počutil v svoji koži, pa poglejte, kako fejst 60 letnik fant sem sedaj. Potrpite ,starše pa dajte v ozadje zavesti, posvetite se svojemu fokusu, sanjam,bodite pridni,pošteni in marljivi pa boste daleč prišli, vam povem. Iz prve roke.