Foto: CanvaKot terapevtka vsak teden poslušam ženske, ki hrepenijo po nečem več. To so običajno srčne ženske, ki podpirajo svoje otroke in imajo rade svoje može. A doživljajo, da so se nekako izpraznile ali da jim nekaj manjka. Kot da so na poti izgubile nekaj, kar jih notranje poživlja.
Kako živeti bolj polno?
Opažam, da si veliko mam želi, da bi jih mož bolj podprl, ko si želijo na pevske vaje, telovadbo ali srečanje s prijateljicami. Težko je kar pustiti otroke in oditi od doma. Ob dojenčkih in malčkih je to seveda zelo razumljivo. A tudi ko otroci nekoliko odrastejo, v mnogih mamah ostane tiho prepričanje, da ne morejo nikamor – ne popoldne, ne za konec tedna.
Pride želja, da bi naredila nekaj zase, morda plesni tečaj, učenje angleščine, delavnica z drožmi, zeliščarski dan, a jo v sebi hitro zatre: “Ne morem še popoldne ali v soboto od doma, nimam časa, imam otroke.”
Knjiga Tvoj modri plamen govori prav o tem. Avtorica Jennifer se pogumno dotakne vprašanja, kako lahko mama in oče živita svoje talente, tudi z (zelo) majhnimi otroki in veliko obveznostmi.
Ko odložiš krivdo in narediš spremembo
Avtorica deli svojo izkušnjo, kako je dolga leta iskala čas zase in se hkrati borila z občutki krivde. Njeno ključno odkritje je bilo: tudi omejen čas je lahko dovolj. Najprej je videla samo, česa nima: “To ne bo šlo, imam samo eno uro.” Nato pa je poskusila drugače. Začela je ‘tekmovati’, kaj lahko napiše v tej eni uri. Iz togega razmišljanja “imam samo eno uro” je prešla v bolj zdravo razmišljanje: “Kaj lahko ustvarim v tej uri, ki mi je dana?”
Pogosta ovira: naučena nemoč
V Sloveniji opažam veliko naučene nemoči: “Ne morem, imam majhne otroke. Ne morem, cele dneve delamo za šolo.”
Kot da ženska ne more zadihati – vsaj eno uro na teden. Moški si lažje vzamejo čas zase, ženske pa kot da so še vedno ujete v starodavne okove. Ob teh okovih najbolj trpijo prav tiste, ki si želijo nekaj drugače, a si ne upajo – kaj bo rekla tašča, soseda, okolica?
Kako ven iz nemoči?
Ko prisluhneš sebi in si vzameš čas za vprašanje, kaj v resnici želiš, kaj potrebuješ, da bi se počutila bolj živo, takrat se lahko začne premik.
Včasih nam nekaj klikne, ko nam nekdo od zunaj reče: “A si pomislila, da bi …?” ali “Kdaj si si nazadnje vzela čas zase?”
Takšno vprašanje strezni.
“Kaj pa mene veseli?”
Avtorica navaja številne zgodbe in bralko spodbuja, da začne razmišljati tudi izven okvirov. Morda najdeš varuško, tudi če nimaš veliko denarja. Ko enkrat zaslutiš, da se da, je lažje narediti prvi korak, stopiti iz nemoči in začeti razmišljati, kaj potrebuješ, da začneš uresničevati svoje želje.
Veliko žensk v terapiji doživlja občutek brezizhodnosti: nič se ne da, vse je preveč. Najstniki so v svojem svetu, mož tiho, bližine je manj. In pride vprašanje: “Kje pa sem jaz? Kdaj bom pa jaz prišla na vrsto?”
Ženske spodbujam, da spet začutijo sebe in o svojih željah spregovorijo tudi z možem.
Vloga podpore partnerja
Jennifer poudari, kako pomembna je medsebojna podpora. Mož, ki podpira ženo, ko gre za svojim modrim plamenom, in žena, ki podpira moža, da zasije v svojem poklicu, ustvarjanju ali sanjah. Možje so pogosto srečni, ko nas podpirajo in ko spet zaživimo. In me smo srečne, ko podpiramo njih.
Opozarja pa tudi na realnost: vsakič, ko začnemo nekaj novega, ne bo šlo brez frustracij, porazov. Neuspehi so del poti. Pomembno je, da ob porazu ne odnehamo, ampak se naučimo vstati in iti naprej. Ob medsebojni podpori pa je to precej lažje.
Temelji upanja in poguma
Jennifer nikogar ne sili k veri. A odkrito pove, kako je skozi svojo pot začutila, da obstaja Nekdo, ki je Gospodar življenja. Nekdo, ki je v vsakega izmed nas položil talente – modre plamene – z namenom, da jih podelimo z drugimi.
Z možem sta si zato upala prodati hišo in se podati na turnejo po Ameriki. Po naše – stavila sta vse na eno karto. Ali drugače – zaupala sta življenju.
Ali si kapitan/kapitanka svojega življenja?
Te zanima, kaj je vate položil Gospodar življenja? Si vzameš čas, da te darove odkrivaš?
Kaj pogosto naredimo, ko smo nezadovoljni in nam nekaj manjka? Gremo skrolat po telefonu. In na koncu je občutek praznine še večji.
Zato si raje vzemi čas za raziskovanje:
- Česa si želiš več početi v svojem življenju?
- Česa bi si želel/a manj v vsakdanu?
- V čem te tvoja okolica pohvali? Za kaj te prosijo za pomoč? Kaj ti gre od rok, tudi ko si utrujen/a?
To je začetek odkrivanja tvojega plamena. Če ga boš negoval/a, se lahko razplamti in to bo ogrelo tebe in vse okoli tebe.
Pomagaj k temu tudi svojim otrokom:
- Kaj si vsak od vas želi ta mesec početi, doseči, uresničiti?
- In kako te lahko pri tem podpremo?
Tako bomo spodbujali rast vseh okrog nas in naše življenje bo bolj polno in veselo.
Tvoje želje imajo smisel. Tudi ti si dragocen/a. Podari si to poletje knjigo, ki bo te bo spodbudila da na novo ali ponovno odkriješ svoj modri plamen n bolj polno zaživiš. Najdeš jo v naši spletni knjigarni ⇒ TUKAJ in trenutno je na voljo po polovični ceni.
Poglej tudi naročniške oddaje:
Nada Zupančič: Ko te služba začne izčrpavati, si postavi to vprašanje
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Me zanima koliko slovenskih moških se pa vidi v tej, bolj tradicionalni različici realnega stanja. Ne verjetno v vsah točkah, v mnogih pa. Žal vse preveč slovenskih moških propade … za kakega celo rečejo da ga je “b*** v grob spravila”. Kot otrok sem vedno mislil, da je to izgovor teh slabičev, ki so si vzeli življenje ali pa se zapili. Z desetletji pa spoznavam krutost realnega stanja. Na nek način pa cerkev že pri poročnem obredu daje neka navodila obema, s katerimi bi vendarle lahko shajala, če bi jih bolj upoštevala. Žal imamo deficit moških. Ni očetov, ki bi vzgajali, ni možov, ki bi imeli pogum in znanje, … vse moške vzgojijo ženske. Začaran krog? Ne, več dialoga je potrebnega, da se obrne trend propadanja moške družbe.
– LJUBI ŽENO – po njeno je to “njegova dolžnost”. Torej ni hvaležnosti ne srečnosti zaradi tega. Nič točk
– SPREJEMA ODLOČITVE – vedno 101 kritika. Nič točk
– DAJE POBUDE – vedno nejevera, dvom, na koncu njena odločitev. Nič točk za moža.
– ŽENO HRANI IN NEGUJE – vse je samoumevno in zato nič cenjeno. Nič točk.
– DAJE POHVALE – samoumevno in nič cenjeno. Če so pohvale na njen videz, tudi ni sprejeto, ker se sama ne počuti tako.
– JE PODREJENA? – Le navidez in kratek čas, ko kaj hoče in drugače ne gre. Torej tudi tedaj ne.
– JE POMOČNICA? – ne, ker moževo delo je NJEGOVA stvar in ni moški, če ne zna sam narediti. Za kaj ga pa ima?? Če pa je NJEGA stvar, pa mora on pomagati po zakonski dolžnosti. In hkrati narediti svoje.
– GA PODPIRA in VZPODBUJA? – Ja, podpira ga v tem, da bi moral več (vstavi karkoli) in s tem v resnici tolče dol, da mu vzame vsako voljo
– MOLI IN PROSI ZA MOŽA? – Ni verna na tak način. Je verna le za sosede vsako nedeljo in za veliko noč s košaro polno zlagane vsebine.
Zgornji komentar je pomotoma objavljen pod napačnim člankom. V resnici pritiče članku “Tradicionalna pravila za srečen zakon, ki delujejo, čeprav jih nočemo slišati” -> a hkrati se pomote očitno zgodijo z razlogom, saj sedaj ob branju ugotavljam, da je ta članek “Naučena nemoč: tiha ovira” v resnici posledica prejšnjega članka. Ne neposredno, vsaj malo pa povezano. V ušesih mi zvenijo besede mojih predhodnikov, t.i. “starih ljudi”, kot so :
– “kaj češ, tako je”
– “nimaš kaj, sprijazni se”
– “spomnim se, ko še tako ni bilo”
– “kdor z malim ni zadovoljen, velikega vreden ni”
In še mnogi, ki delujejo vzajemno enako -> uničujejo upanje. In vzgajajo v nemoči.