Vzemimo si čas, pa bodo naši otroci odrasli v čustveno stabilne osebe

Foto: Canva

Mama je opazila, da ima hčerka težave z vključevanjem med vrstnike. Podobno kot v osnovni šoli se je začelo dogajati tudi v srednji šoli.

Hčerka je imela zelo slabe izkušnje odnosov z vrstniki v osnovni šoli, saj so se pogosto posmehovali njeni postavi in njenemu načinu oblačenja. Ko je vstopila v srednjo šolo, je bila zelo oprezna, bala se je, da se bo tudi na srednji šoli ponovila enaka zgodba. Čakala je, kdo bo pristopil do nje. Tako je pristala v klopi s plašno deklico, z drugimi pa se ni družila.

S svojim položajem v razredu ni bila zadovoljna. »Sem res tako zoprna za pogovor, da nihče ne pristopi do mene? Sem tako nezanimiva,« se je spraševala. Domov je prihajala utrujena, napeta in vsako vprašanje, jo je spravilo iz tira. Razjezila se je na starša in se zaprla v sobo.

Starša nista več vedela, kako naj jo potegneta iz te »čustvene« luknje. Videla pa sta, da je hčerka zelo nesrečna in da se zadeva stopnjuje. Drugi njuni otroci s tem niso imeli težav, sama tudi ne, zato hčerki nista znala pomagati in sta se obrnila po strokovno pomoč.

Najstniki potrebujejo odraslega kot smerokaz, kot nekoga, ki jih malo usmeri, kaj lahko v dani situaciji naredijo.

Kako se je hčerka počasi začela pobirati?

Najstniki potrebujejo odraslega kot smerokaz, kot nekoga, ki jih malo usmeri, kaj lahko v dani situaciji naredijo. Včasih so to bile morda babice, trenerji, učitelji. Danes pa vsi bolj hitimo in se težje ustavimo ob mladem človeku in mu prisluhnemo.

V mirnem okolju, kjer je bil prostor, da ji nekdo res prisluhne in ona lahko pove, kaj se ji dogaja, se je počasi začela odpirati in korak za korakom je dozorevala v svojem pogledu na odnose z drugimi.

Njen prvi “aha” moment oz. spoznanje je bilo, da so starši težko prijazni z njo, če se ona do njih vedno bolj grobo obnaša. Ponavadi je najstnikom kasneje žal, da so tako grdo odslovili svoje starše iz sobe. Velikokrat pa ne znajo pristopiti in se opravičiti. Hčerke v teh letih potrebujejo očeta, ki si upa pristopiti do njih, jih vprašati: »Kako si?« in zdržati, ko hčerka nekaj pripoveduje.

Tako dekle ne bo ob vsakem fantu trepetala: »A ga sploh zanimam?« »Me sploh posluša?«

V filmu Pogumni (Courageous, 2021) je prizor, ko si oče vzame čas in da dekletu točno tisto, kar tako zelo išče. Povabi jo v restavracijo na kosilo, ji da veliko pozornosti in jo posluša.

Hčerke v teh letih potrebujejo očeta, ki si upa pristopiti do njih, jih vprašati: »Kako si?« in zdržati, ko hčerka nekaj pripoveduje.

Nova spoznanja

Drugo spoznanje je bilo, da sošolke ne bodo kot starši poskrbele zanjo. Sošolke bodo vedno malo nihale v razpoloženju. Kdaj se bodo z veseljem pogovarjale z njo, kdaj bodo muhaste in kdaj bodo naredile bolj zaprt krog in si kaj šepetale med seboj. Pomembno je, da naša najstnica samozavestno stopi v prostor, kjer se pogovarjajo in začne pogovor.

Tretje spoznanje, ki ga je osvojila, je bilo, da niso vsi najstniki pozorni do drugega. Veliko mladih mi pripoveduje, da vsi kar skačejo v besedo, skoraj nihče jih ne posluša do konca. Torej, potrebno si je znati izboriti besedo. »Ej, a me lahko poslušate do konca?« Tako se taki mladi obnašajo do vseh, ne samo do nje, ki je močnejše postave in nosi zanimive obleke. Ker se še niso naučili, da se ne skače v besedo. Če ona to ima, jim lahko tudi s svojim zgledom in vztrajnostjo pomaga narediti korak naprej.