Vir: IskreniSpolne zlorabe, še posebej, če so žrtve otroci ali mladoletni, so vedno težka tema, vendar je pomembno, da se o tem vedno znova izobražujemo. Z zadostnim znanjem in zaupanjem lastnim občutkom, ki nam pravijo, da je nekaj narobe, lahko dejansko rešujemo življenja.
O spolnih predatorjih imamo pogosto stereotipne (in s tem tudi napačne) predstave. Ste recimo vedeli, da okoli 85 odstotkov otrok, ki so žrtve spolne zlorabe, storilca pozna? Da gre za osebe, ki uživajo zaupanje okolice, družine in staršev? Mag. Janja Grilc, zakonska in družinska terapevtka ob tem dodaja, da storilec zelo dobro ve, katero žrtev bo izbral, kdo je tarča, kdo mu je blizu in do koga lahko dostopa. In ne samo do njega, ampak tudi do njegove celotne družine. Torej, tudi odrasli ljudje lahko postanejo žrtev storilčeve manipulacije.
Poleg spodnjih vprašanj, ki nam širijo obzorja, kako deluje proces spolne zlorabe, pa nam sogovornica v videu odgovarja tudi na vprašanja, ki si jih mnogi postavljajo: zakaj otrok ne more reči “ne”, zakaj ne spregovori, zakaj se k spolnemu predatorju vrača? Obenem pa nam poda odlične nasvete, kako otroku najbolj pomagati, ko se nam o zlorabi izpove: kako moramo do njega pristopiti, katere besede najprej izreči, česa ne smemo spraševati, na kaj moramo biti občutljivi in kako ga moramo zavarovati.
V videu z mag. Janjo Grilc boste dobili še poglobljene odgovore na naslednja vprašanja:
- O kakšen profilu človeka govorimo, ko govorimo o spolnem predatorju?
- Po kakšnih poteh pride do otroka? Kako mu podira meje?
- Kakšno je vedenje spolnega predatorja in kakšno je vedenje otroka, ki je v njegovem primežu?
- Kakšne so posledice zlorabe?
- Kaj morajo odrasli takoj storiti, ki opazijo znake zlorabe? Na koga se morajo obrniti?
Vabljeni k ogledu celotne oddaje!
Oglejte si tudi 2. oddajo z mag. Janjo Grilc: “Ko prekinemo tišino, zloraba nima več moči”.
Na portalu Iskreni smo za vas pripravili serijo video vsebin, ki vam bodo na voljo vsak teden. Vabljeni k spremljanju! >>
Kako otrok doživlja zlorabo, si lahko preberete tudi v knjigi Modra: Modra – knjiga, ki zaboli in zdravi
Prvo kot prvo, če odrasel človek ne spoštuje otroka kot enakovrednega, se že tu začenja zloraba, kajne? Ker če imamo otroka za manjvrednega, imamo kot odrasli velike težave, nismo čustveno zreli in ne prevzemamo odgovornosti.
Drugo, če nismo iskreni, avtentični, če nismo spontani, če skrivamo, če imamo tabu teme, nam otroke ne bo zaupal.
Tretjič, otroku moramo najprej v družini nuditi varen, ljubeč, zaupen prostor seveda z omejitvami, postavljanjem meja, z upoštevanjem vseh otrokovih čustev, da ga ne bo strah povedati za težke stvari, težke preizkušnje. Potem smo že veliko rešili. Preventiva je vedno boljša kot kurativa. Tudi v vrtcu, šoli, na treningih, krožkih, taborih, oratorijih, različnih počitniških dejavnostih bi morali veliko veliko več časa nameniti enakovrednimi odnosom, spoštovanju do različnosti, drugačnosti, predsodkih, kako reševati konflikte, kako v določeni situaciji ravnati, se iti igre vlog, se učiti vživljanja v drugega, razumeti zlorabo moči, razumeti ranljivost žrtve v zlorabljajočem odnosu, razumeti dinamiko nasilja. Tega ni ne v vrtcu, šoli, ne drugje. Starši sami ne morejo prevzeti te vloge, da se bodo izobraževali, vse znali, vse prepoznali in preventivno delovali. Tukaj smo kot družba popolnoma zatajili. Pa polna usta so nas tega, kako so otroci in mladi naše bogastvo.
Četrtič, moram reči, da mi je zelo vredu, da na iskreni veliko teh tem obravnavate, ker ravno v katoliški vzgoji je bilo veliko manipulacij in zlorab vseh vrst v preteklosti, v celotni zgodovini in tudi še v sedanjosti, ki se jih še kar naprej pometa pod preprogo. Stroga konzervativna katoliška vzgoja je naredila veliko slabega v celotni zgodovini. Nekdo, ki še zdaj dojema žensko kot neenakovredno, otroka kot neenakovrednega, ki ima predsodke pri spolnosti oziroma je spolnost tabu tema, ki minimalizira zlorabe, ki bolj verjame storilcu kot žrtvi, ki omalovažuje žrtve (kar poglejte si komentarje na domovina.je ali kje drugje), nekdo ki še zdaj govori, da je treba otroke kaznovati, da jih lahko po riti, da mu lahko da eno vzgojno, da si bo zapomnil, nekdo, ki pravi, da morajo otroci poslušati, da so problematični, da kako je danes mladina pokvarjena, ne spada v svet, kjer je na prvem mestu čustvena inteligenca.
Ker ravno otrok, ki ne bo ranljiv, ki ne bo sramežljiv, ki ne bo tiho, ki bo smel in znal izraziti svoje mnenje, ki ne bo upogljiv, ki ne bo poslušen, ki bo v vsak odnos vstopal z malo rezerve, ki bo videl različne možnosti, se bo znal ubraniti različnim vrstam zlorab.
Zloraba pomeni uporaba premoči nad šibkejšo, ranljivo osebo, pri tem se storilec po mojem mnenju popolnoma zaveda, kaj počne. Zame je zlorabljevalec nekdo, ki ima osebnostno motnjo, in kot prvo nima občutka krivde, nima občutka, da je to nekaj napačnega, nima čuta za vživljanje v drugega. So zelo manipulativni, psihopatski, govorijo sladko, po drugi strani pa ko pri žrtvi začutijo upor, jim začnejo groziti, jih ponižujejo, da bodo povedali temu in temu in zato se žrtev ustraši in za zlorabo ne pove nikomor.
Jaz verjamem, da so zlorabe bolj skrite na podeželju, upala bi si trditi, da je tudi zlorab več na podeželju, že iz tega razloga, da je bila katoliška vzgoja tudi bolj močna in vplivna na podeželju kot v mestih.
Verjamem, da ko bodo stare generacije pomrle, ker ravno one so bile vzgojene v strogi katoliški konzervativni vzgoji BREZ ČUSTEV, bo se začelo boljše obdobje za naše otroke.
Tisti, ki zlorabljajo največkrat niso navzven neki primitivci, prostaki, klošarji ali nekdo z obrobja družbe. Velikokrat so navzven spoštovani, ugledni, urejeni in zanje si ne bi nihče mislil, da so taki. V našem kraju vem za tri primere zlorab, ki so jih zagrešili: profesor, duhovnik in zdravnik. Od vseh treh jo je najboljše odnesel zdravnik. Pri njemu najbrž ni šlo dlje od “šlatanja”. So se pa te stvari dogajale že pred mnogimi leti. Zdravnik je bil navzven zelo uglajen in prijazen, predvsem do mladih deklet je bil nenormalno prijazen, treba pa se je bilo sleči, čeprav te je bolelo samo grlo. Vse to je ostajalo nekako skrito, saj se žrtve niso hotele izpostavljati. Predvsem do takih poklicev, ki predstavljajo avtoriteto, imamo ponavadi ljudje večje zaupanje, zato tudi oni lažje manipulirajo z žrtvami.
Viski in soda, odlično argumentirano.
Vendar pa je to,da nekoga lahko proglasimo za storilca, vendarle najprej treba nujno tudi dokazati!
Nihče namreč ni dolžan dokazovati svoje nedolžnosti, nujno pa morajo obdolžencu krivdo pravno formalno in brez vsakršnih dvomov dokazati tožniki. sicer obdolženec nujno velja za nedolžnega.