Lidija in Jože Kociper: “Mnogi otroci alkoholikov so starši svojim staršem.” (2. del)

Foto: osebni arhiv

Zakonca Lidija Kociper, psihologinja in imago partnerska terapevtka, in psihiater dr. Jožef Kociper že desetletja pomagata ljudem, ki so odvisni od alkohola in njihovim svojcem. Posebno pozornost pri svojem delu posvečata tudi odraslim otrokom alkoholikov, ki so praviloma po otroštvu s staršem alkoholikom močno zaznamovani. Pred kratkim je izšla njuna prva knjiga z naslovom Pot iz brezna, ki je zelo berljiv priročnik in prinaša veliko informacij, predvsem pa temeljno spoznanje, da je alkoholizem možno zdraviti. V drugem delu intervjuja spregovorita o tem, da so otroci alkoholikov tihe žrtve, ki prav tako potrebujejo ozdravljenje. Tega pa nam dokončno ne more zagotoviti nobena terapija in noben človek, pač pa le globoka sprememba v naši notranjosti, ki je v domeni duhovnosti … Vabljeni k branju dragocenega intervjuja, ki odpira temo, ki se je mnogi izogibajo – kakšno vlogo ima duhovnost pri zdravljenju odvisnikov in njihovih svojcev. 

V vajini knjigi precej obsežno poglavje posvečata tudi otrokom alkoholikov. Kakšno breme je biti otrok alkoholika?

Lidija: V svoji skupini zdravljencev imam že nekaj let same otroke alkoholikov. Zanimivo je to, da ima tak človek izkušnjo, kako je bilo živeti v takšni družini in ve, kako je bilo hudo. Pa se je tudi njemu to ponovilo, čeprav si je obljubil, da se mu ne bo. To je pogosto težko sprejeti.

V teh družinah vlada velika nepredvidljivost. Otrok nikoli ne ve, kaj bo doma. Stalno so prisotni občutki sramu, krivde, strahu, a o tem se ne govori. Kar je bistveno, je zanikanje. Vsi poznamo tisto pravljico o cesarjevih novih oblačilih. Otrok je prepoznal, da je cesar nag. Otroci zaznavajo, vidijo, ampak starši jim govorijo, da to ni res. In zato izgubijo ta pristen stik s seboj. Občutek, da je to, kar jaz vidim, kar čutim, res. In potem počasi zatrejo nekatere dele v sebi. Ne morejo se več zanesti niti nase niti na druge. Starši se otrokovih stisk sploh ne zavedajo. Nimajo pojma, kako otroci v tej ječi, iz katere ne morejo, trpijo. Otrok nima nobenega rešitelja, živi z občutkom sramu in krivde. Nisem dovolj dober, če bi bil drugačen, oče ne bi pil, ali mama ne bi pila, vse bi bilo bolje …

Doživljanje otroštva v tem okolju otroke zelo zaznamuje za vse življenje …

Lidija: Oba starša v svojih vlogah odpovesta. Določene vloge prevzamejo tudi otroci. Nekateri prevzamejo vlogo popolnega otroka in so mame in očetje svojim staršem. Zelo odgovorni, vsem za zgled. Drugi so spet na drugem koncu, čim bolj nevidni, da jih nihče ne opazi, da ja ne bi povzročili kakšnega problema. Tretji so klovni, ki skušajo vse obrniti na smeh, da bi le nekako razvedrili domače stanje. Četrti pa so spet problematični, da se vse stvari kanalizirajo preko njih, da so potem oni problem in ne starša. S temi vlogami odrastejo in s temi vlogami skušajo na nek način reševati domačo situacijo.

Niso sigurni v to, kaj sami zaznavajo. Nimajo vzorca, kaj je zdrav odnos. Tudi če so kdaj kam šli, jih je bilo groza, kaj se dogaja doma. Skušali so delovati kot rešitelji. Včasih ne upajo povedati resnice, ker jo je bilo vedno nevarno povedati.

Zelo sem bila presenečena, ko smo organizirali srečanje za odrasle otroke alkoholikov. Ti odrasli ljudje so prvič v življenju nekomu povedali, kaj so doživljali v svojih družinah. Zmeraj so morali to skrivnost držati v sebi. Skrivnosti pa imajo ogromno moč.

Več kot polovica članov terapevtskih skupin so odrasli otroci alkoholikov. Druge otroke alkoholikov pa srečujem kot psihiater v ambulanti, ko se leta zdravijo zaradi različnih vrst tesnob, depresij, mešanic tega …

Če prepoznavaš pri sebi, da si zasvojen z alkoholom, približno veš, kam se moraš obrniti … kaj pa če si odrasel otrok alkoholika, kako si lahko pomagaš?

Lidija: Ne gre samo za otroke alkoholikov, ampak tudi za druge, ki izhajajo iz nefunkcionalnih družin. Iz svoje prakse sem videla, da veliko otrok alkoholikov zna poskrbeti zase. Iskali so pomoč tako v individualni kot v partnerski terapiji. Veliko jim pomeni to, da sami zaživijo drugače.

Dejstvo pa je, da lahko otroške rane najbolje pozdravimo v partnerskem odnosu. V svojem osebnem in poklicnem življenju sem se prepričala, da je tako. Imago partnerska terapija uči, da se zaljubimo v nekoga, ki je na nek način najbolj podoben našim staršem ali ljudem, ki so nam bili v otroštvu pomembni. Njihove negativne lastnosti nas zelo privlačijo pri partnerju.

Zakaj?

Lidija: Da bi končno dobili to, po čemer smo hrepeneli v otroštvu od človeka, ki nam tega ni dal, oz. od človeka, ki mu je podoben. Prav v konfliktih se to najbolje vidi, saj se v njih počutimo podobno kot v otroštvu. Zgodovina iz otroštva se nam lahko v odnosu ponovi, lahko pa imamo dober odnos, ko vemo, kako do njega priti.

Tisto, kar najbolj pomaga je, da se naučimo pogovarjati. V medsebojnem pogovoru sva pravzaprav partnerja terapevta drug drugemu. Imago terapija ponuja čudovit način, kako iti na breg drugega in ga poslušati z vso pozornostjo. Ko poskrbimo za varnost, se v takem pogovoru počutimo slišani in razumljeni ravno tam, kjer smo najbolj ranljivi, kjer nas najbolj boli … da se tam čutimo ljubljene. To enostavno deluje. Otroci alkoholikov so tako končno slišani, sprejeti in razumljeni. Ta način res dela spremembe v notranjosti in vodi k veliki povezanosti.

Je pa seveda zahtevno. To midva tudi sama opažava. Vedno starejša sva, pa se vedno kaj takega najde, kar zahteva spreminjanje. Seveda je cesta obojestranska. Oba morata priti naproti eden drugemu in pri sebi delati spremembe tam, kjer je najbolj težko. To se pravi, počasi moraš odrasti. Ni za vse krivo tvoje otroštvo in tvoji starši, ampak ti – kot sedaj odrasel človek – moraš znati poskrbeti zase in za svoje odnose.

Počasi moraš odrasti. Ni za vse krivo tvoje otroštvo in tvoji starši, ampak ti – kot sedaj odrasel človek – moraš znati poskrbeti zase in za svoje odnose.

Ali otroci alkoholikov pogosto ponovijo zgodbo svojih staršev?

Jože: Velikokrat. Pri odraslih otrocih alkoholikov vidim, da se jih več kot polovica zdravi zaradi odvisnosti. Več kot polovica članov terapevtskih skupin so odrasli otroci alkoholikov. Druge otroke alkoholikov pa srečujem kot psihiater v ambulanti, ko se leta in leta zdravijo zaradi različnih vrst tesnob, depresij, mešanic tega … Terapija pa je pogosto samo simptomatska, da se pomirijo težave. Tako mnogi otroci alkoholikov sploh ne pridejo do zavedanja, od kod izvirajo njihove težave. Saj podobno doživljajo tudi otroci ločenih staršev, otroci nasilnežev … Vendar pa so otroci alkoholikov nek vzorčni primer. Veliko jih je. Čas je, da se začnemo spraševati o kvaliteti življenja teh otrok. Kaj življenje s staršem alkoholikom naredi v duši petletnega ali osemletnega otroka. Kako vpliva na njega, kako uničuje medsebojne odnose še desetletja …

Lidija: Res je pa tudi, to opažam pri delu z njimi, da je mnogim otrokom alkoholikov to dalo tudi nekaj dobrega. Na poti osebne rasti lahko pridejo mnogo dlje, ko vzamejo svoje življenje v svoje roke. Fascinira me, koliko dobrega lahko človek potegne tudi iz tako negativnih situacij. Kako jih lahko obrne sebi in svojemu osebnemu razvoju v prid. Nauči se vztrajnosti, sočutja, odgovornosti.

Jože: Velik učinek terapije je, da se tem odraslim otrokom alkoholikov pomaga k zavedanju, kar jim pomaga k bolj osvobojenemu načinu življenja.

Lidija: Noben dosežek ni tako velik kot tisti, ko zmoreš premagati samega sebe. In to daje realno spoštovanje samega sebe in realno samopodobo.

Sta ena redkih predstavnikov stroke v Sloveniji, ki resno in glasno razmišljata (ter v vajini novi knjigi tudi pišeta) o vplivu duhovnosti in vere na zdravljenje zasvojenosti. Zakaj je to takšna tabu tema?

Jože: Kar nekaj psihiatrov je v Sloveniji, ki upoštevajo pomen duhovnosti pri zdravljenju. Imeli smo nekaj srečanj v zadnjih desetih letih na temo psihiatrije in duhovnosti. Mnogi zdravniki kot tudi terapevti poudarjajo, da bi to morali bolj vključiti v proces zdravljenja.

Res pa je tudi, da se mnogi te teme izogibajo, kajti dejansko gre za zelo intimne stvari. Pri zasvojenosti center za ugodje in omamo raste, center za vrednote, ki je v čelnem režnju, pa izginja. Mislimo, da je to strogo privatna zadeva, ampak ni. Bistvo duhovnosti namreč ni le povezanost z Bogom in samim sabo, ampak tudi s skupnostjo enako mislečih, enako prepričanih. Ta proces se sicer lahko zgodi tudi izven uradne religije.

Meni se večkrat dogaja (sam sem osebno veren), da se lažje pogovarjam s človekom, ki se deklarira za nevernega, pa je zelo iskren iskalec in lahko prideva bližje resnici kot z nekom, ki sicer pravi, da je religiozen, a je zaprt za širše poglede.

Noben dosežek ni tako velik kot tisti, ko zmoreš premagati samega sebe. In to daje realno spoštovanje samega sebe in realno samopodobo.

Duhovnost pri zdravljenju odvisnosti je pravzaprav že sto let prisotna preko Anonimnih alkoholikov. Zdravljenje vseh odvisnosti tukaj temelji na duhovnih temeljih. Ni potreben terapevt, ampak prepričanost, da ti višja sila, ki te presega, pomaga, ko si nemočen.

Če pogledamo svetega Avguština, čigar oče je bil alkoholik in nasilnež. Tudi sam je ponovil del očetove poti, preden se je spreobrnil. Njegove Izpovedi so vzorčni primer, kako še danes poteka rehabilitacija. Tudi danes  mora vsak zdravljenec napisati svoj življenjepis, svojo življenjsko izpoved. Iz nje dobi neke nastavke, kako živeti naprej in vstopiti v svojih pet let rehabilitacije.

Lidija: V Sloveniji dejansko ne moremo v strokovnih krogih tako odprto govoriti o duhovnosti kot recimo v Nemčiji. Dobro vprašanje pa je, kaj je prava duhovnost. Preko svojega terapevtskega dela sem dobila zelo močna spoznanja o tem. Kar je bistveno pri duhovnosti, je pristni stik s samim seboj, živeti svoje notranje življenje. Biti v odnosu.

V knjigi pišeta tudi o tem, da nam psihoterapija pomaga bolj pristno živeti duhovnost?

Lidija: Ne moreš imeti dobrega odnosa z Bogom, če nimaš dobrega odnosa z bližnjim. Gospod te zmeraj pelje v odnos z bližnjimi. Kaj gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem pa ne vidiš … To je projekcija. Z njo se moramo soočiti. To, kaj te pri drugih moti, je tvoj problem. Psihoterapija nam tu omogoča, da ob nekom, ki nas posluša, nam nudi zrcalo in nas sprejema, dobimo globlji uvid. Če gledamo na odnos z Bogom le vertikalno, nimamo korekcije. Boga si lahko predstavljamo tako ali drugače. V odnosu do bližnjega pa to stalno preverjamo. Videla sem že, da je duhovnost koga vodila tudi v ločitev. Ker je bil eden od partnerjev preveč v tem.

Sem pa tudi pri ateistih na terapiji doživela, da sta prišla do take globine, da se mi je zdelo, da stojim pred tabernakljem, da je Bog otipljiv med njima. Stik z ljudmi mi je malo izkristaliziral, kaj je bistvo duhovnosti. Duhovnost spreminja naše odnose, sicer ni pristna. Ko je Bog ustvaril zemljo in rekel, naj jo ljudje raziščemo in z njo dobro upravljamo … Tako je tudi na področju odnosov. Dal nam je kratka navodila – ljubi svojega bližnjega kot samega sebe – zdaj pa raziskuj, na kak način lahko najbolje izpolniš to zapoved. To delamo, raziskujemo in najdemo.

Odsekaj si roko, če te pohujšuje – to je to, da moraš najprej vzpostaviti abstinenco, preden lahko rešuješ druge stvari. Iz duhovnosti dobivamo napotke za življenje, ampak kako si jih razlagamo, kaj konkretno to pomeni, pa je psihoterapija eno orodje, preko katerega lahko dobimo odgovore. Psihoterapija ni ločena od duhovnosti.

Kako konkretno lahko duhovnost pomaga zasvojenemu človeku k ozdravljenju? 

Jože: Duhovnost je pomembna. Zasvojenost je paradoksna zadeva in zelo občutljiva. Zasvojen človek postavlja sebi in drugim vprašanje, kaj je smisel mojega življenja. In to so temeljna vprašanja življenja. Tudi temeljna vprašanja duhovnosti in psihologije. Ta vprašanja se ne dotikajo le »pacienta«, ampak vedno tudi zdravnika, terapevta … vsekakor tudi svojca. Zato se jim radi izognemo. Zasvojenost pa je možno ozdraviti samo od znotraj. Ozdravitev ni samo vpliv terapije, vpliv drugega človeka, je stvar srca, najgloblje notranjosti. Vidimo pa po sadovih. Sadovi duhovnosti se spoznajo šele, ko dozorijo.

Duhovnost ima neprecenljivo vlogo v procesu zdravljenja.

Lidija: Izjemno pomemben vidik duhovnosti, ki ga ne more dati nihče drug, je zavest in spoznanje, da me ima Bog rad. Ljubljen sem, brezpogojno ljubljen. Nisem sam. Bogu je mar zame. Zmeraj se lahko obrnem nanj. Drugi me morda ne razumejo, on pa razume vse. On ve, kdo sem in me takšnega sprejema. Globoko mu lahko zaupam. Bog me ima rad, zame je šel do konca, do vseh globin mojega trpljenja. V največjem trpljenju in bedi nisem sam. Tega ti ne more dati nihče drug kot Bog.

Jože: Tu bi dodal, da do takšnih duhovnih uvidov prihajajo zdravljenci po letih zdravljenja in dela na sebi. Marsikdo ob končni predstavitvi ob zaključku zdravljenja po petih letih pove, da je bila zanj velika sreča, da se je zasvojenost zgodila. Če se ne bi, ne bi nikoli pripotoval tako daleč v svojem razvoju in spoznal toliko dobrih ljudi in se tako spremenil. Zato ima duhovnost neprecenljivo vlogo v procesu zdravljenja. Na koncu niti več ne moremo reči, ali je to stvar samo duhovnosti ali pa je to pač stvar vsega življenja. Je pa vsekakor stvar abstinence in načina življenja, ki ga je človek sprejel.