Lidija in Jože Kociper: “To, da se alkoholik odloči za zdravljenje, je čudež.” (1. del)

Zakonca Lidija Kociper, psihologinja in imago partnerska terapevtka, in psihiater dr. Jožef Kociper že desetletja pomagata ljudem, ki so odvisni od alkohola. Številni posamezniki, pari, družine in odrasli otroci alkoholikov so z njuno pomočjo zaživeli novo, bolj polno in bogato življenje. Pred kratkim je izšla njuna prva knjiga z naslovom Pot iz brezna, ki je zelo berljiv priročnik, ki prinaša veliko informacij, predvsem pa temeljno spoznanje, da je alkoholizem možno zdraviti. 

Svoje poklicno življenje sta pred desetletji posvetila pomoči alkoholikom in njihovim svojcem. Kakšno je izgledalo zdravljenje takrat in kako danes?

Jože: Ko sem pred tremi desetletji kot psihiater začel delati z odvisnimi od alkohola in njihovimi svojci, je bila pri nas že utečena metoda Hudolinovega zdravljenja, ki je prišla k nam iz sosednje Hrvaške. Ta metoda je delovala takrat in nadgrajena z novimi izkušnjami dobro deluje še danes. Na njenih temeljih se je osnovalo tudi zdravljenje drugih odvisnosti kot so od iger na srečo, interneta, pornografije, nakupovanja, tablet … in zadeva deluje.

Bil je velik zastoj v času kovida, ko so bile enote v vseh šestih bolnišnicah, kjer zdravijo odvisnike od alkohola, razpuščene in se zdravljenje dve leti ni izvajalo. Sedaj se počasi vzpostavlja nazaj, opažamo pa, da se ljudje pozneje odločajo za ta korak. Uspeh tistih, ki se odločijo za zdravljenje, je okrog 75 %.

Poleg intenzivnih načinov zdravljenja v bolnišnici obstaja tudi ambulantno zdravljenje, Anonimni alkoholiki, tudi dr. Perko ima svoje skupine za odvisne …

Je morda razlog v tem, da so danes splošne informacije široko dostopne na spletu in da si lahko vsak sam postavi diagnozo in morda zmotno misli, da ne potrebuje zunanje pomoči …

Jože: Pri zasvojenosti je pravzaprav nadvse zaželeno, da bi si vsak sam postavil diagnozo. Da bi opravil test zasvojenosti, ki se najde na internetu in da bi ga to premaknilo. Vendar so taki primeri žal redki.

Vidva sta v vzhodnem delu Slovenije vsekakor pustila velik pečat na področju zdravljenja zasvojenosti. Sad več desetletnega dela z zdravljenci in njihovimi svoji je tudi vajina nova knjiga, ki nosi naslov Pot iz brezna. Nam poveste več o njej?

Jože: Ta knjiga je nastala na podlagi več desetletij stikov z zdravljenci in njihovimi svojci. Namenjena je vsem, ki so neposredno prizadeti zaradi zasvojenosti. Je pa seveda namenjena tudi veliki množici zmernih pivcev, ki sami sicer nimajo težav z odvisnostjo, vendar pa velikokrat z nepremišljenim odnosom pri občutljivih osebah pospešujejo čezmerno pitje. To je tudi ključno sporočilo knjige. Alkoholizem je bolezen, do katere pride postopoma. Alkoholizem in pravzaprav vsaka zasvojenost je v bistvu linearni proces, ki gre od običajnega, zmernega stanja, v škodljivo pitje in na koncu v odvisnost. Ker se teh mej ne da vedno videti in začutiti, je potrebna neka splošna objektivna informacija o tem, kaj je odvisnost. Ne samo s strani stroke, kar je seveda tudi del knjige, ampak tudi s strani zdravljencev, ki v knjigi na svojih praktičnih primerih prikažejo, kaj pomeni zasvojenost.

Tragično sporočilo knjige je, da je zasvojenost bolezen, ki se je ne da ozdraviti. Da se pa zazdraviti, v kolikor se vzdržuje treznost. Dela pa družbo ostalim kroničnim boleznim kot je sladkorna bolezen, hipertenzija … ki se tudi ne dajo pozdraviti, a lahko ljudje z nekaj omejitvami vseeno kvalitetno živijo. Zdravljencu treznost predstavlja muko le na začetku, kasneje mu predstavlja način življenja, v katerem uživa in je bolj sporočen in zadovoljen, kot je bil kadarkoli v času odvisnosti. To je potem pristna sprememba.

Zdravljencu treznost predstavlja muko le na začetku, kasneje mu predstavlja način življenja, v katerem uživa in je bolj sporočen in zadovoljen, kot je bil kadarkoli v času odvisnosti.

Knjiga je prepletena z nadvse pronicljivimi zapisi, pričevanji, literarnimi prispevki … zdravljencev. Torej pri zdravljenju ne gre samo za telesno in psihično ozdravitev od zasvojenosti, ampak tudi za osebnostni in duhovni razvoj.

Jože: Knjiga je nastala ravno iz te izkušnje. Vsi zasvojenci so namreč zelo občutljivi in senzitivni ljudje. Verjetno zaradi določenih lastnih travm, ki so jih doživljali v primarni družini, tudi sami padejo v odvisnost. Alkohol se žal pogosto kot neka psihična in duhovna dediščina predaja iz generacije v generacijo. Knjiga po eni strani povzema teorijo, izkušnje stroke, ki je stara že skoraj sto let, po drugi strani pa povzema izkušnje zdravljencev, njihova lastna doživetja, razmišljanja, spreminjanja, zdravljenja. Daje tudi vpogled v njihovo notranje doživljanje preko pesmi, pričevanj, predstavitev življenja, kjer se dejansko dogajajo čudeži.

Mislim, da je največja stvar in največji čudež sama odločitev za zdravljenje. Na zunaj to velikokrat izgleda terapevtsko ali psihološko nemogoča odločitev, ki pa se včasih vseeno zgodi. Človek je svobodno bitje in včasih naredi odločitev, ki je zelo globoka, kot upanje proti upanju. Tudi ko se ga že vsi odkrižajo in nihče v okolici več ne upa, da se bo kdaj koli spremenil, pa se tak človek na neki točki dotakne svojega dna in se odrine ter odloči, da začne zdravljenje. To je bistvo te knjige. To naju je z ženo vodilo pri sestavljanju teh zgodb. Vsa knjiga je v bistvu večplastna zgodba o reševanju iz brezna omame.

Kaj pomeni naslov Pot iz brezna?

Jože: Mnogim zdravljencem se je porodila ta besedna zveza. Da je bilo njihovo stanje padec v brezno omame in da je bila potrebna pot iz tega brezna. Namen knjige je, da pokaže na kažipote te poti, ki so jo iz tega brezna prehodili že mnogi in je možna za vsakega odvisnika.

Lidija: Knjiga je pravzaprav nastala iz skripte, ki smo jo dolga leta imeli v našem klubu. Preko nje so zdravljenci in njihovi svojci dobili nekaj osnovnih informacij o svoji bolezni. Skozi vsa ta leta smo izdajali tudi zbornike, ki so polni globokih in navdihujočih zapisov zdravljencev in njihovih svojcev.

Jože se je na neki točki odločil, da je čas, da vsi ti zapisi dobijo neko preglednejšo in celovitejšo obliko. Povabil me je k sodelovanju. Najprej sem se upirala, a Jože se je resno lotil dela. Ko sem spremljala, kaj nastaja, sem videla, da so pričevanja zdravljencev nujna. V pogovorih z njimi sem namreč spoznala, da jim največ pomenijo izmenjave njihovih izkušenj.

Izkušnje drugih so namreč pristno ogledalo, kjer se vidiš in začutiš. Vidiš tiste dele sebe, ki jih sam nikoli ne bi spoznal, vendar se jih moraš dotakniti, če hočeš ozdraveti. Dobro je poznati objektivne informacije, a potrebno je iti globlje. Zato sva potem skupaj ustvarjala to knjigo in sva teoriji, ki ni vedno lahka za branje, dodala še tisto, kar teorijo razlaga v praksi. To so zgodbe, pričevanja, pesmi zdravljencev in svojcev. Razveselila pa sva se tudi ilustracij Karmen Smodiš Reichmann, ki je s sliko povedala to, česar midva midva nisva znala izraziti.

Vsakemu poglavju so dodana tudi vprašanja za premislek in samoizpraševanje…

Lidija: Ta bodo prišla prav tako zdravljencem kot njihovim svojcem in vsakemu, ki želi iskreno pogledati vase. Alkoholizem je bolezen družbe, ne le posameznika. In to pomeni, da moramo vsi nekaj spremeniti pri sebi. Absolutno imamo preveč tolerance do alkohola. Še vedno je ogromno siljenja s pijačo. Tudi tistih, ki so kot zdravljeni alkoholiki abstinenti. Pogosto se soočajo s vprašanjem, zakaj ne pijejo. Kadar to vprašanje vrnejo: »Zakaj pa ti piješ?«, praviloma nihče ne zna odgovoriti. Kot družba se moramo vprašati, zakaj imamo takšen odnos do pitja in omamljanja.

Izkušnje drugih so pristno ogledalo, kjer se vidiš in začutiš. Vidiš tiste dele sebe, ki jih sam nikoli ne bi spoznal, vendar se jih moraš dotakniti, če hočeš ozdraveti.

V knjigi razbijata tudi mnoge predsodke in zmotna prepričanja, ki jih imamo o alkoholizmu …

Lidija: Alkoholika si predstavljamo le kot pijanca v jarku. Prav vsak zdravljenec pri nas pa zna povedati, da je bil prepričan, ko je še zmerno pil, da se njemu to ne more zgoditi. Nihče ni pil z namenom, da se bo zapil. Celotna družba rabi nek vpogled v to, kaj je zasvojenost in kako do nje pride in kako moramo piti, da se nam to ne zgodi. In navsezadnje, ali tudi jaz in moja družba prispevamo k temu, da nekdo postane odvisen. Kako je z mojim pitjem, grem v pravo smer?

Jože: Tu sedaj govorimo le o odvisnosti od alkohola. Vendar so si druge odvisnosti zelo podobne. Gre za iste principe. Gre tudi za iste principe na kateremkoli področju, kjer počnemo nekaj, kar ni dobro za nas in naše bližje, pa ne zmoremo tega opustiti. Kemične in ne kemične zasvojenosti delujejo v naših možganih po istih poteh. Pogosto se pri zasvojencu pojavi več zasvojenosti …

Kako se človek reši iz zasvojenosti?

Jože: Najprej mora uvideti, v kateri točki v življenju in zasvojenosti se nahaja. Šele potem se lahko zgodi sprememba. Strokovna zasnova knjige opisuje pet stopenj sprememb. Prva faza je obdobje brezbrižnosti in nezavedanja, da sploh gre za zasvojenost. Tukaj so ključne objektivne informacije, kajti zanikanje je lastnost vseh zasvojenosti. Ta faza brezbrižnosti lahko traja deset, dvajset let. Redko je tudi najti človeka, ki bi bil odvisen le od alkohola. Navadno so še pridružene tablete, internet, pornografija, nezmernost v jedi …

Naslednja je faza prebujanja ali zavedanja. Cilj te faze je povečati zavedanje o našem stanju. Tu nam velikokrat odprejo oči drugi ljudje, izkušnje tistih, ki so se ozdravili. Zasvojenega se opozori, da sam pri sebi opazi neskladje med tem, kar govori in misli in med tem, kaj dela.

Naslednja stopnja je faza priprave. Tu zasvojenec začne konkretno razmišljati o tem, da bi bilo dobro nekako ukrepati. Doslej je samo čutil, da bi bilo nujno nekaj spremeniti.

Potem je faza akcije ali udejanjenja te odločitve. Ta faza velikokrat zraste iz svobode, iz notranjega tehtanja. Tu pogosto nastopi tudi duhovnost. Tukaj potem res pride do neke spremembe. Odločitev za zdravljenje, vključitev v skupino, individualno svetovanje … kako priti do nekoga, ki že ima izkušnjo z zdravljenjem …

Najtežje obdobje pa je faza rehabilitacije ali okrevanja. Ne gre za medicinski izraz, gre za osebnostno spreminjanje, urejanje odnosov, ponovna vzpostavitev odgovornosti do sebe in do drugih … gre za celostno zdravljenje. Ta faza traja pet let, številni pa tudi potem ostanejo v skupinah, saj so razvili tesna prijateljstva.

Alkoholizem se žal pogosto kot neka psihična in duhovna dediščina predaja iz generacije v generacijo.

Lidija: Tukaj bi dodala glavna spoznanja, do katerih sem prišla z leti psihoterapevtske prakse. Ko sem videla knjigo kot celoto, me je prešinilo, da sva pravzaprav vse to upoštevala. Gre za to, kaj ljudje potrebujemo, ko smo v stiskah in težavah in si ne znamo sami pomagati.

Povejte nam več o tem …

Lidija: Gre za pet stvari, ki se med seboj prepletajo in dopolnjujejo.

Prva je molitev. Ne tista – “Bog, če si, potem naredi tako, kot jaz hočem.” Ampak tista molitev, ko si v stiku z nekom, ki te ima absolutno rad. Kjer si lahko iskren, kjer si lahko tak, kot si, kjer lahko nekomu predaš svojo bolečino, mu zaupaš….Prava molitev nas uči živeti.

Druga stvar, ki jo nujno potrebujemo so objektivne informacije. Uporabljamo jih na različnih področjih: da obdelujemo vrt, da skuhamo dobro kosilo, uporabljamo računalnik, da vozimo avto, … Ko pa pride do odnosov, pa se pričakuje, da se moramo znajti sami, da mi že sami vnaprej vemo, kako lahko dobro vozimo v odnosih. Pa žal ni tako. Prikrajšamo se za spoznanje, da se nam konflikti omogočajo rast, celjenje ran in medsebojno povezanost. Enako je na področju zasvojenosti. Koliko let svojci trpijo ob alkoholiku in prenašajo nevzdržno stanje, vse opravičijo, vedno znova verjamejo …  in so na koncu obupani in nemočni, ker njihov trud nima učinka. In ne poiščejo objektivnih informacij o svojem in zasvojenčevem stanju, dokler ni res hudo.

Koliko žensk po letih zdravljenja pove, da šele sedaj vedo, kako zmotno so možu prigovarjale naj manj pije, naj neha … “Šele sedaj vem, da ni mogel, jaz pa sem ga grajala in poniževala … Sedaj, ko vem, kaj je alkoholizem, vem, v čem je bil problem in kaj bi morala storiti že pred leti. Ampak teh informacij takrat nisem imela.” Pri soodvisnosti so svojci, največkrat svojke, tako okupirane z partnerjem, kot je on s svojo zasvojenostjo.

Tudi ko se ga že vsi odkrižajo in nihče v okolici več ne upa, da se bo kdaj koli spremenil, pa se tak človek na neki točki dotakne svojega dna in se odrine ter odloči, da začne zdravljenje. To je bistvo te knjige.

Tretja stvar je povezanost z drugimi ljudmi. Najhujše, kar si lahko naredimo, ko smo v stiski je, da se osamimo! Ko se obrnemo k drugim, posebno tistim, ki imajo podobne težave kot mi, je vse veliko lažje. Se sploh zavedamo, da je zdravljenje zasvojenosti po vsej Sloveniji zastonj in dostopno vsakemu državljanu? Lahko si poiščemo pomoč. Če svoje stanje skrivamo pred sabo in drugimi, trpimo brez potrebe in to trpljenje podaljšujemo.

Četrta stvar je pristen stik s samim seboj. Da pogledamo, kje smo, kaj se dogaja z nami, kam nas to vodi, kaj lahko naredimo drugače. Včasih pristen stik s seboj lahko vzpostavimo šele z nekom, ki nas posluša.

In peta stvar – pristen stik z drugim, s svojim bližnjim. Ko se na pravi ravni povežemo z drugim, ko smo pristni v odnosu, se stvari začnejo premikati. V mislih imam žensko, hčerko alkoholika, ki je na neki točki zelo iskreno povedala svojemu zapitemu očetu, da ne more več skrbeti zanj po tem, ko je mama zbolela. Povedala mu je, da ima svojo družino, ki je na prvem mestu in da ne bo več skrbela zanj in s tem podpirala njegovega načina življenja. Po tej iskrenosti je njen oče začel abstinirati in skrbeti za svojo bolno ženo. Šele po tem pogovoru je sprevidela, kako sta ga z mamo po nepotrebnem poniževali in ga obravnavali kot nedoraslega, namesto da bi pravi čas postavili meje, do kam lahko gresta. Ko je prišla v stik s seboj, s svojo bolečino, je prišla do tega uvida. Ko je to lahko izrazila, se je odzvala tudi druga stran – ker je bilo pristno.

V zdravljenju alkoholizma vedno pride do točke, ko morata zakonca začeti urejati svoj odnos in tudi svoj odnos z otroki. Knjiga se dotika tudi svojcev in njihove soodvisnosti … 

Lidija: Tudi svojci v tem odnosu z zasvojencem na nek način zbolijo. Zapirajo se pred drugimi, namesto povezujejo. Ohranjajo skrivnost in jo zanikajo. Svojke niso iskrene s sabo, sebe popolnoma izgubijo v tem odnosu. Ne vedo več, kdo so, kaj hočejo, kaj rabijo. Pogovora med partnerjema ni. Tudi ko so trezna obdobja, ga ni, saj zasvojenca ne želijo vznemirjati, da ne bi ponovno segel po pijači. Njun odnos se ves čas vrti okoli steklenice, drugi problemi pa ostanejo. V času zdravljenja imata oba veliko dela, zato je prvo leto abstinence zelo zahtevno. Spet se morata najti, se naučiti pogovarjati, si deliti odgovornosti in si polagoma zaupati.