[INTERVJU] Dekle z izkušnjo satanizma: »Dnevi okrog vseh svetih so najbolj milostni za duše v vicah, mi pa jih zapravljamo s čaščenjem čarovnic«

Foto: Shutterstock

Ana (ime je spremenjeno, podatke hranimo v uredništvu) je videti kot čisto običajna mlada katoličanka. V žepu ima rožni venec, rada poje, pleše, slika in je zelo dejavna v Cerkvi. A zanjo vse to ni samoumevno. V najstniških letih se je namreč od blizu srečala s satanizmom, svojo rešitev in spreobrnjenje pa doživlja kot velikansko Božjo milost.

Ana danes zaključuje študij, pred kratkim se je poročila in si z možem ustvarila dom. Kot otrok je bila krščena in je hodila k verouku, a se je v začetku najstniških let odvrnila od Boga.

Kot najstnica si padla globoko v okultizem. Kako je prišlo do tega?

Pri trinajstih letih sem zašla v slabo družbo, začela sem z mehkimi drogami in cigaretami, malo kasneje tudi s spolnostjo in alkoholom. Ob koncu srednje šole so bili odnosi doma tako skrhani, da sem morala oditi. Tisto leto sem prišla v Ljubljano in začela s trdo drogo. Kmalu sem samo še hodila ven in se zadevala, nič drugega me ni zanimalo. Moj bog sta bila droga in denar.

V okultizem, vejo satanizma, sem padla zaradi ukane oz. prevare, tako kot večina ljudi, ki v sebe dobijo demona. Nihče ne ve, kaj točno pomeni obred, ki ga nekdo izvede na njih. Morajo pa zanj dati privolitev, stvar mora biti prostovoljna.

Kako poteka ta obred?

Ko smo hodili na zabave, so bili satanisti okrog nas, le da tega nismo vedeli. Nekoč sem bila na domači zabavi. Eden od fantov, del moje družbe, me je vprašal, ali mi lahko naredi »nekaj« na roki. Rekla sem, da lahko. Nekaj je naredil, nato me je pogledal v oči in me vprašal: »Ali hočeš?« Odgovorila sem: »Ja, hočem.« Dala sem privolitev, nisem pa vedela, v kaj se spuščam.

Takrat sem v sebe dobila demona, česar na začetku nisem vedela. Demon deluje preko tebe, če si dovolj grešen. Zato je nasvet satanistov: »Ti se samo prepusti.« V tistem trenutku še nisem postala satanistka. Satanist postaneš, ko dobiš spoznanje Boga in hudiča ter se zavestno odločiš za hudiča.

Redna molitev, sv. maša, zakramenti, predvsem obhajilo in spoved, so najboljša obramba pred hudičem.

Se lahko na kakšen način zavarujemo pred takšnimi ukanami?

Kristjan, ki kolikor toliko redno hodi k maši in prejema zakramente, se nima česa bati. Satanisti začutijo ljudi, ki so povezani z Bogom, in jih pustijo pri miru. Redna molitev, sv. maša, zakramenti, predvsem obhajilo in spoved, so najboljša obramba.

In še ena stvar. Otroci morajo v družini čutiti, da so ljubljeni in sprejeti, potem tega ne bodo iskali v okultizmu. Kristjani na to večkrat pozabimo. Trudimo se, da so stvari »po reglcih«, pozabimo pa na mehkobo ljubezni, ki je bistvena.

Kaj se je zgodilo, ko si vase dobila demona?

Začele so se dogajati čudne stvari. Fizični svet sem začela dojemati duhovno. Lahko sem čutila grehe drugih ljudi, vedela sem npr., da nekdo vara svojo ženo. Videla sem življenjsko energijo nekaterih ljudi. Dobila sem dar védenja, videla sem na primer, kaj ima nekdo v zaprti torbici. Nisem vedela, kaj se dogaja z mano.

Takrat sem šla do dveh oseb in jima postavila vprašanje: »Kaj je to?« Prvi je bil moški, ki je izvedel satanistični obred, drugi pa duhovnik, ki je kasneje postal uradni cerkveni eksorcist. To, da sem imela shranjeno njegovo številko, je neverjetna milost, ki mi jo je izprosila Marija. Še pred začetkom težavnega obdobja sem ga spoznala na romanju v Medžugorje. Dolga leta sem hranila številko v telefonu, čeprav sem jo večkrat hotela izbrisati. Ko sem ga takrat poklicala, mi je rekel dve stvari: da živim v iluziji in da nisem sama. To se me je zelo dotaknilo. Satanist, ki sem ga spraševala isto, pa se je izgovarjal, da ne razume vprašanja. Prijatelji so se mi seveda samo smejali, češ da sem vzela preveč droge.

Otroci morajo v družini čutiti, da so ljubljeni in sprejeti, potem tega ne bodo iskali v okultizmu.Kaj pomeni »iluzija«?

V psihološkem smislu to pomeni, da realen dražljaj dojameš na napačen način: stvar v zaprti torbici je npr. resnična, a človek ne more »kar vedeti«, kakšna je. To ni mogoče. Iluzija je bila, da sem to vedela jaz sama. V resnici je to vedel demon, ki je bil v meni, zato sem vedela tudi jaz. Iluzija v teološkem smislu pa pomeni življenje v smrtnem grehu – torej da delaš velik greh. Pri meni je bil smrtni greh način življenja, ki sem ga izbrala svobodno in zavestno.

Kako si ugotovila, da gre za hudiča?

Bila sem v diskoteki, kraju, kjer se satanisti pogosto zbirajo in izvajajo svoje obrede. Takrat mi je Gospod dal zelo močno spoznanje – da vsi v tej diskoteki živijo na način, ki je poguben in da jih obvladuje hudič. Dobila sem tri zelo močna spoznanja: Bog obstaja, hudič obstaja in večnost obstaja. Na tem svetu se borimo za večnost. To spoznanje je bila velikanska Božja milost!

Takrat sem se noro ustrašila, saj sem videla, da moja pot vodi v pekel. Zelo močno sem občutila, da me hudič sovraži in da me lahko ljubi samo Bog. V tistem trenutku sem si želela samo eno – biti z Bogom. Odločila sem se, da prekinem s svojim načinom življenja, da preneham z drogami. Bila sem zelo sama, iskala sem ljudi, ki bi me razumeli in me podprli. Takšne osebe dolgo ni bilo. Pol leta sem bila razklana med svojo željo po Bogu in starim načinom življenja. Hodila sem k spovedi in se nato vrnila k satanistom, saj nisem prenesla samote. Želela sem si biti z Bogom, hkrati pa sem želela nazaj darove, ki sem jih prejela od hudiča.

Torej se nisi nikoli zavestno odločila za hudiča?

Ne, v tem pogledu nisem bila nikoli »prava satanistka«. Nisem pa bila zmožna prekiniti z njim, čeprav sem dobro vedela, v kaj se zapletam.

Kako si se rešila?

Po Božji previdnosti sem bila povabljena na romanje na Svetovni dan mladih v Madridu s Skupnostjo Emanuel. Tam sem končno spoznala mlade, ki so živeli to, kar sem si želela jaz. Brali so Sveto pismo, molili, imeli so radi Boga. Predvsem pa so mi verjeli, ko sem jim povedala, kaj se mi je zgodilo. Nisem bila več sama.

Ko sem bila na tem romanju, je ena od najpomembnejših oseb v mojem življenju doživela infarkt. Takrat sem se zaobljubila, da ne bom nikoli več kadila, pila in se drogirala, če preživi. Ves avtobus je molil zanjo in po Božjem čudežu je res preživela. Takrat sem dokončno prekinila s pogubnim načinom življenja in satanizmom. Ko sem se vrnila v Slovenijo, sem nekaj časa vsak dan hodila k maši, čutila sem ogromno žejo po zakramentih. Začela sem z duhovnim zdravljenjem pri duhovniku eksorcistu, pa tudi z zdravljenjem pri psihoterapevtu. Postala sem dejaven del Cerkve, veliko mi pomeni, da imam skupino ljudi, ki me podpira z molitvijo.

Satanizem se sliši kot nekaj groznega. Zakaj bi si kdorkoli želel postati satanist?

Satanist ima spoznanje o Bogu in hudiču. Ve, da obstaja oboje, in se zavestno odloči, da bo služil hudiču. Nekateri satanisti, kakršna sem bila sama, imajo v sebi demona in prejmejo darove hudega duha. Čeprav so spoznali Boga, se odločijo za življenje v smrtnem grehu. Temu se je težko odpovedati. Zakaj? Ker ti hudič na tem svetu da slavo, denar, uspeh, moč, užitek, občutek, da si zelo pomemben. Vse to za ceno večnega pogubljenja.

Vera v Boga ponuja precej manj takojšnjega užitka, ki je z zemeljskimi očmi tako privlačen. Na prvi pogled je videti, da kristjani častimo le nekoga, ki je bil ponižan, pretepen, pribit na križ.

Med pomembnimi in uspešnimi ljudmi je torej veliko satanistov?

Ja, v višjih slojih je veliko satanizma. Satanisti niso samo izgubljenci in dilerji, lahko so uspešni poslovneži, direktorji, zdravniki, vplivneži. Na prvi pogled se satanista ne da prepoznati. V ZDA imajo posebne dvorce, kjer izvajajo svoje obrede, obredna posilstva … Na klinikah se izvaja obredne splave in obredne posvetitve hudiču otroka, ki se rodi. To dvoje se običajno zgodi s privolitvijo matere, nekatere celo zanosijo v ta namen.

Kako se lahko izvede obredni splav? Saj satanisti ne morejo enostavno prikorakati v porodnišnico.

Lahko pa podkupijo osebje. Sam splav izvede zdravnik, zraven pa je duhovnik-satanist, ki izvede obred. Gre za poseben čarovniški obred, posvečen hudiču. Po pričevanjih se takšni obredi izjalovijo, če so pred kliniko oz. porodnišnico ljudje, ki molijo.

Prav vsak umetni splav pa je sam po sebi žgalna daritev za hudiča, ob kateri v peklu nastane veliko veselje. Hudič je navdušen, če mama ubije svojega otroka.

Vsak umetni splav je žgalna daritev za hudiča. Hudič je navdušen, če mama ubije svojega otroka.Na kakšen način satanisti vplivajo na nas, na družbo?

Veliko slabega se širi z glasbo. Preko določenih zvrsti glasbe se dejansko širijo demoni. Številni uspešni glasbeniki, npr. Beyoncé, 50 Cent, Miley Cyrus, Pink, Eminem … so javno izjavili, da so prodali svojo dušo, a jim nihče ne verjame. Takšna glasba nas nagiba k slabemu. Hip hop deluje na agresivnost, metal na prešuštvo, vsaka ima svojega demona.

Nekateri satanisti škodujejo, drugi satanizem izkoristijo zato, da so uspešnejši. Vsa stvar je zelo prikrita, zato ne vemo, kje vse se skrivajo.

Najbolj pogubna pa bo za nas zavedena Cerkev. Številni kristjani in celo duhovniki ne verjamejo v obstoj hudiča, nekateri pravijo, da npr. homeopatija, reiki, joga (ki temelji na samoodrešenju, kar ni skladno s krščanstvom) škodijo »le toliko, kolikor v to verjameš«. Jaz pa vam pričujem, da imajo vse te stvari lahko resne posledice.

Ko si govorila o darovih hudega duha, sem pomislila na zdravilce, bioenergetike in ezoterike, ki imajo podobne darove. Ali lahko s takšnimi močmi narediš tudi kaj dobrega?

Čeprav so nekatere od teh stvari videti koristne, so na dolgi rok zelo škodljive, saj odpirajo vrata hudemu duhu in obremenijo dušo. Darove hudega duha se da uporabiti za zdravljenje ali prerokovanje. Marsikdo od zdravilcev se niti ne zaveda, za kakšne darove gre. Niso vsi homeopati in bioenergetiki satanisti, marsikdo je zavedèn in misli, da res dela dobro. Zelo malo je pravih satanistov, ogromno ljudi pa služi hudemu, ne da bi se tega zavedali. Svojo moč različno poimenujejo: moč zemlje, energija, moč angelov … A izvora sta le dva: ali Bog ali hudič.

Homeopati imajo pogosto težave, ko se želijo vrniti v Cerkev. Včasih imajo težave tudi ljudje, ki samo jemljejo homeopatska zdravila. Če gre takšna oseba na eksorcizem (izganjanje hudiča in zlih duhov, ki ga izvede katerikoli škof ali duhovnik eksorcist), pogosto pride do manifestacij hudega duha, ker se hudič noče odpovedati oblasti nad njo.

Malo je pravih satanistov, ogromno ljudi pa služi hudemu, ne da bi se tega zavedali.

Bi morali torej vsi, ki so kdaj jemali homeopatska zdravila, k eksorcistu?

Za večino ljudi je dovolj, da prenehajo z obiskovanjem zdravilcev in jemanjem zdravil ter gredo k spovedi. Spoved je izredno močna, tega se sploh ne zavedamo! Pri spovedi se duša očisti in se privzdigne k Bogu. Če je bil kdo zelo vpet v takšne stvari, pa je dobro iti k duhovniku eksorcistu in preveriti, ali je treba narediti eksorcizem.

Si ti danes povsem osvobojena ali ti breme satanizma ostaja?

Podobno je, kot če bi imela raka. Za ljudi, ki niso bili zelo bolni, je dovolj en eksorcizem. Jaz pa sem bila hud bolnik, zato sem bila že na velikem številu eksorcizmov, pa še ni končano. Kot bi bila kronični bolnik, ki mora redno hoditi na terapije. Se pa stanje izboljšuje.

Res bi rada poudarila, da so to zelo resne stvari, s katerimi se ne smemo šaliti. Tudi stvari, ki jih ljudje počnejo za zabavo, npr. klicanje duhov ali prerokovanje, imajo lahko hude posledice.

Spoved je izredno močna, tega se sploh ne zavedamo! Poleg tega smo vsi poklicani k molitvi za spreobrnjenje drugih.Kaj se je zgodilo s tvojimi nekdanjimi satanističnimi kolegi?

Vsi so še vedno satanisti. Za enega fanta vem, da se je poskušal rešiti, a mu ni uspelo. Še vedno je v oblasti hudiča. Ko si enkrat notri, se skoraj ne da izvleči.

Čemu pripisuješ, da je tebi uspelo?

Takrat se mi je zdelo, da mi je to padlo z neba. Kasneje sem ugotovila, da je več ljudi zelo intenzivno molilo zame. Doma so kljub napetim odnosom dolga leta molili zame. Ko so videli, da gre z mano navzdol, so se obrnili na karmeličanke v Sori. Tudi one so zelo veliko molile zame. Moje spreobrnjenje je sad teh molitev in neskončnega Božjega usmiljenja, ki nikoli ne obupa nad nami.

Sploh ne morem povedati, kako pomembna je molitev! Vsi smo poklicani k molitvi za spreobrnjenje drugih. Satanisti, ki jih poznam, so še vedno satanisti, ker ne molimo dovolj zanje. Zato molíte za druge! Če vidite, da se s kom dogaja nekaj čudnega, dajte zanj za sv. mašo. To je neverjetno močno orožje, saj se pri maši Jezus daruje za nas. Iz prve roke lahko potrdim, kako zdravilno deluje ena sama sv. maša.

Kaj je narobe z nočjo čarovnic (Halloween)? Gre res za satanistični praznik?

Noč čarovnic ni neposredno satanistični, ampak je poganski praznik. Satanisti svoje obrede opravljajo skoraj vsak teden, najraje v petek, verjetno je na noč čarovnic vse skupaj malo bolj množično. Takrat se izvaja veliko obredov, tudi s strani ljudi, ki niso pravi satanisti. Gre za praznik, ki časti vse slabo, predvsem pa ne časti Boga.

Če bi vprašali otroke, ali hočejo slaviti nekaj grozljivega in temačnega, bi verjetno odgovorili, da ne. To jim je bilo vsiljeno. Otroci praznujejo noč čarovnic, ker se hočejo družiti s prijatelji. Namesto tega bi se lahko veselili ob prazniku vseh svetnikov. Za duše v vicah je to najbolj milosten čas v letu, mi pa ga zapravljamo s čaščenjem čarovnic. Sama bi se s svojimi otroki pogovorila, zakaj ne želim, da gredo na takšno zabavo, in jim rekla, naj počakajo na zabavo z boljšo tematiko.

Noč čarovnic je praznik, ki časti vse slabo, predvsem pa ne časti Boga.

Rekla si, da se satanisti zbirajo v diskotekah. Zakaj?

Diskoteke so hudičevi templji. Bodite pozorni na fizično podobnost s cerkvijo: en del je dvignjen kot oltar, na njem ni duhovnika, ampak didžej, pogosto so prižgane svečke, ljudje imajo dvignjene roke kot v slavljenju … To ne pomeni, da so vsi obiskovalci in lastniki diskotek satanisti, daleč od tega. Pravih satanistov med obiskovalci je malo, a številni med njimi nezavedno častijo satana. V diskotekah se kršijo praktično vse Božje zapovedi, prisotni so spolnost, droga, varanje. Duh tega ostaja v prostoru.

Kaj lahko storimo starši, ki vemo, da bodo naši najstniki prej ali slej zašli v diskoteko?

Zelo odvisno je, s kakšno naravnanostjo gredo tja. Krivično bi bilo reči, da bo imel vsak, ki gre ven plesat in popije eno pivo, težave. Težave nastanejo, če se začne vdajati grehu, spolnosti, alkoholu, drogi. Kako se zavarovati? Preden greš ven, se blagosloviš z blagoslovljeno vodo in oljem ter prosiš Jezusa, da te obvaruje vsakega duha, ki ne prihaja od Boga. Ko se vrneš, prosiš Jezusa, da te očisti vsega, kar je morda prišlo nadte.

Z otroki se je treba pogovarjati. Vedeti morajo, kaj se dogaja. Ne zato, da bi se bali, ampak zato, da so čuječi. Najboljša obramba je, če so ukoreninjeni v Bogu, če vedo, za kaj gre in če starši zanje molijo. Rada bi poudarila, da se ne smemo preveč osredotočati na hudiča. Tudi nekateri kristjani počnejo to. Ves čas razmišljajo, kaj vse bi bilo lahko slabo. Hudiča se je treba zavedati, a osredotočati se moramo na Boga, njemu je treba posvečati čas in energijo.

Ne smemo se preveč osredotočati na hudiča. Treba se ga je zavedati, a osredotočati se moramo na Boga, njemu je treba posvečati čas in energijo.Boš svojim otrokom dovolila brati Harryja Potterja?

Pri Harryju Potterju je spornih več stvari. Med pisanjem je Rowlingova precej raziskovala okultno in marsikaj od tega vključila v knjige. Veliko opisanih obredov in urokov je realnih ter izhajajo iz satanizma. Nekateri tudi uspeh knjig povezujejo s tem, da potihoma promovirajo satanizem.

Težava je, ker otroci čarovništvo in uroke začnejo dojemati kot nekaj pozitivnega. Takšna knjiga nanje vpliva bolj od pogovora, v katerem jim povemo, da sta čarovništvo in magija zelo slaba. Če se v resničnem življenju srečajo z okultnim, obstaja nevarnost, da se jim bo to zdelo nekaj dobrega in zanimivega. Če Harryja Potterja bere odrasel zrel kristjan, utrjen v veri, je ta nevarnost veliko manjša.

Starši ne moremo vsega preprečiti, otroci se prej ali slej začnejo odločati sami. Lahko pa se z njimi pogovarjamo. In molimo zanje, da jim ne bi bile všeč knjige, ki jih oddaljujejo od Boga.

Kako danes skrbiš za svojo »duhovno kondicijo«?

Z možem skupaj moliva zjutraj in zvečer. Ob nedeljah greva skupaj k maši, včasih tudi med tednom. Molim v avtu in pred jedjo. Enkrat ali dvakrat mesečno grem k spovedi, redno berem Sveto pismo. Vsak teden hodim na molitveno skupino.

Zakramentalno življenje je tisto, ki naš življenjski kompas najbolj drži v smeri Božjega miru in sreče.Zadnjo uro pred poročnim obredom sta z zaročencem preživela na kolenih pred Najsvetejšim, v zahvali in prošnji za srečen zakon. Zakaj se ti zdi ključno postaviti Jezusa v središče življenja?

Jezus mi daje stvari, ki mi jih hudič ni mogel dati. Veselje, odprtost, ponižnost. Predvsem pa mir. Z neverjetno vztrajnostjo izboljšuje vse vidike v življenju – od osebnih, splošnih, bivanjskih, zdravstvenih, družinskih odnosov, res vseh. Ne na hitro, ampak počasi in vztrajno. Včasih si želim, da bi šlo hitreje. 🙂

Ključno se mi zdi graditi odnos z Gospodom. Tudi če imamo zelo močno izkušnjo Boga in ne molimo, lahko hitro odjadramo na stranpot. Zakramentalno življenje je tisto, ki naš življenjski kompas najbolj drži v smeri miru in sreče – tiste, ki je svet prav zares ne more dati.