Nataša Konc Lorenzutti: “Pripadnost Kristusovemu nauku mi je pomembna zato, da me oblikuje, ne pa, da bi me pred drugimi označevala ali od njih celo ločevala.”

Foto: Tomo Strle/CITRUS

Nataša Konc Lorenzutti je ena najbolj priljubljenih sodobnih slovenskih pisateljic. Piše za otroke in mlade, pa tudi za odrasle. Z njo smo se pogovarjali o tem, kako v literaturi ločiti kvaliteto od kiča in kako otroka vzpodbuditi k ljubezni do branja. Spregovorila je tudi o škodi, ki jo mladinski literaturi povzroča moraliziranje, in nam kot nekdanja dolgoletna profesorica na srednji šoli zaupala svoje mnenje o tem, kaj mladi danes potrebujejo. Dotaknila se je svojega pogleda na vero in pojasnila, zakaj na tem področju ne prenaša kiča in zlaganosti. 

Katere knjige ste najraje brali v otroštvu in pozneje v mladosti? Kako se je vaš okus glede literature spreminjal z odraščanjem?

Moja mama je bila zaposlena kot vodja Pionirske knjižnice v Kranju, zato sem odraščala med knjigami, saj sem že kot deklica trikrat na teden iz Naklega, kjer sem do četrtega razreda hodila v šolo, z lokalnim avtobusom prihajala v Kranj in ostala po glasbeni šoli z mamo v knjižnici do konca njene službe. Tam sem naredila domače naloge in se potem izgubila med police. Mama je seveda spremljala založniške programe, izbirala knjige, hodila na sejme, za Bologno sem torej vedela že takrat, prinašala je čudovite tuje slikanice, ki jih je včasih sama prevedla za ure pravljic v knjižnici, vabila je tudi mladinske avtorje. Takrat sem spoznala Toneta Pavčka, Sašo Vegri in Nika Grafenauerja. Zame so ti vtisi nepozabni. Solze mi silijo v grlo ob spominih na obdobje začaranosti z leposlovjem. Razvoj mojega okusa je bil seveda podvržen mamini vzgoji, zato sem zelo zgodaj vedela, v čem je srž kakovostnega besedila in ilustracije.

Kako ločiti kvalitetno mladinsko književnost od cenene?

Naučila sem se razbirati, že vse življenje se vzgajam v občutljivosti, kar je danes, v tako ogromnem navalu vsega, izredno pomembno. Tudi z brušenjem na umetniški srednji šoli in potem na umetniški akademiji se je moj čut za ločevanje med kakovostnim in cenenim še naprej oblikoval. Ob pravi lepoti me spreleti nekakšna ganjenost, prijetno vznemirjenje, kar se mi ob kiču ali zlaganosti zagotovo ne more zgoditi. Včasih naravnost pobesnim, ko vidim, kaj vse ljudje reklamirajo kot »stvaritve svojih neverjetnih talentov« in kako hitro so zadovoljni. Pogosto me preplavi občutek, da živim na smetišču, kjer je težko še najti kaj vrednega. Vedeti morate, da ji bila takrat, konec sedemdesetih in v osemdesetih letih, ko sem jaz odraščala, knjižna produkcija izbrana; primerjave z džunglo današnje založniške industrije ni. Imeli smo sicer nekoliko cenzure pri prevajanju klasičnih mladinskih del iz svetovne dediščine, denimo Andersenovih pravljic, ampak vseeno smo dobili v slovenščini vrhunske naslove tudi iz prevodne literature, še vedno imam doma zbirko Zlata knjiga, ki je izhajala pri Mladinski knjigi, knjige sem dobivala sproti, vsako leto nekaj naslovov izvirnih in prevedenih del za otroke in najstnike, ki so me oblikovala, in moje otroke tudi, saj smo vse te zgodbe potem še skupaj brali.

Ob pravi lepoti me spreleti nekakšna ganjenost, prijetno vznemirjenje, kar se mi ob kiču ali zlaganosti zagotovo ne more zgoditi.

Kako otroku privzgojiti ljubezen do knjig?

Z lastnim navdušenjem nad branjem napetih, dobrih zgodb in iskrive poezije za otroke, z vztrajanjem pri branju, druge možnosti ni. Šele zdaj, ko branje izginja iz družin, ker imajo mnogi mladi starši digitalne tehnologije že vgrajene v organizem, je postalo jasno, da bo naša sodobna, instant kultura, ki je pravzaprav antikultura, vzredila nove generacije nepismenih ljudi; šele zdaj vidim, kako pomembno mesto ima branje v mojem življenju in hvala Bogu za to; pa še, da so moji otroci rasli v obdobju, ko nas lava interneta še ni dosegla s svojo uničujočo močjo, takrat se je šele kadilo iz ognjenika … Velika razlika je med časom, ko je bil najstnik moj najstarejši sin, in današnjim, ko je v najstništvu najmlajša hči. Ona ne poseduje pametnega telefona, pa ima vseeno težave s privlačnostjo interneta. Zelo pogosto pretihotapi kako napravo, ki je odslužila sošolki; na vsakem koraku, v vsaki družbi, povsod je s prijateljicami na telefonih in to ima nanjo strahoten vpliv. V trinajstih letih, kolikor je razlike med mojim prvim in petim otrokom, je za najmanj petdeset let evolucije. Ste opazili, da je ta evolucija na meji hitrega preobrata, kulturne revolucije?

Kako dolgo brati otroku? Zakaj je skupno branje tako zelo pomembno?

Dokler otrok ali mama (oziroma oče) zdrži. Jaz sem pri knjigi zmeraj zaspala prej kot otroci. Skupno branje je neprecenljivo, zaradi vzgoje za branje, obrednosti, bližine, zatopljenosti, očaranosti, ki briše meje med mojim in otrokovim otroštvom.

Nekateri otroci knjige požirajo, drugi pa malo manj ali sploh ne, kljub podobni vzgoji znotraj iste družine. Kako vsakemu otroku ponuditi primerne knjige, da bo naredil preskok in jih vzljubil … Kako pritajeno zaznati, kakšna knjiga bi otroku koristila?

Nimam navodil, ki bi zagotavljala uspeh. Toda Pika Nogavička vedno deluje. Ali Emil iz Löneberge. Še tako nemiren fantek se bo v Emila vživel in ga bodo njegove dogodivščine pritegnile.

Ali to pomeni, da moramo tudi starši prebrati vse otroške in mladinske knjige?

Skupaj z otroki. Sama sem se ob tem tudi poklicno oblikovala. Na neki točki, ko so bili stari kakih dvanajst let, sem nehala preverjati, kaj berejo, zanesla sem se na šolske knjižničarke in na založbe, ki jim zaupam. Včasih mi je otrok rekel: »To moraš prebrati, dobro je, všeč bi ti bilo.« Odrasla hči mi pravi, da še zmeraj, ko gre v gledališče ali v kino, pomisli: »To mi je zanimivo, zdi se mi dobro, ampak moji mami pa ne bi bilo všeč. Ta in ta element bi jo zmotil, celota bi se ji zdela premalo smiselna in dovršena …« Lepo mi je, da o tem razmišlja, ker se ob tem sama oblikuje in se osvobaja mojih estetskih meril, mene pa uči, da so nekatere presoje tudi stvar okusa, ne samo kakovosti.

Skupno branje je neprecenljivo, zaradi vzgoje za branje, obrednosti, bližine, zatopljenosti, očaranosti, ki briše meje med mojim in otrokovim otroštvom.

Se vam zdi izbor čtiva v slovenskih osnovnih šolah primeren?

Vsekakor. Zdaj imajo priporočilne sezname, iz katerih lahko izbirajo, ni več obveznih. Tista afera z izključitvijo Dnevnika Ane Frank s seznama domačega branja je bila čista ideološka izmišljotina. Po tej logiki smo vsi izbrisani. V resnici smo priporočeni, tako jaz kot Ana Frank. Sezname oblikujejo poznavalci, tudi na podlagi nagrad in nominacij. Seveda se zgodi kak zdrs, o tem ni dvoma, a nekih strašil tukaj ne vidim. Pred leti, ko se je prvič dogajala gonja proti Princeski z napako Janje Vidmar, sem se postavila za Janjo. Tudi za moj okus je njena pisava včasih pregroba, a na grmado je ni bilo treba pošiljati, vrhunska avtorica je in jaz jo cenim. Mislim, da sem prebrala večino njenih del za mladino, zelo sva si različni, seveda me včasih pri njej kaj zmoti, kar pa še zdaleč ne pomeni, da bi jo kar izločila!

Je zlata hruška res edino in pravo merilo?

Ne. Dopolnjevati ga je treba z drugimi nominiranimi in nagrajenimi naslovi, pri prevodnih delih pa ti veliko pove tudi ime založbe. Ne bi bilo spodobno, da bi zdaj naštela tiste, ki jim sama zaupam, to vam moram prepustiti. Tudi znamka zlata hruška nam je že zakuhala afero, s tistim nesrečnim Evangelijem za pitbule, ki je hruškam za nekaj časa odnesel verodostojnost. Roman sploh ni bil izdan kot mladinsko delo, a so ga izbrali in celo nagradili, takrat so šli tudi meni lasje pokonci. Vsak zunanji kriterij torej presojam še sama, po petih prebranih straneh nekako že zaznam nivo in včasih me tudi nagrajena dela razočarajo.

Kakšno vlogo ima kvalitetna literatura pri vzgoji otrok?

Neprecenljivo, eksistencialno. Ljudje, ki ne berejo, ne bodo pomagali ohraniti slovenskega jezika, ki se zaradi vdora internetne univerzalne spakedranščine kvari in izgublja. Seveda branje širi tudi doživljajski svet, zmožnost predstavljanja, vživljanja; mislim, meni je vedno bolj jasno, da nas bo, če ne bomo brali, res pobralo. Zaskrbljujoča mi je novica, da je na letošnjem slovenskem knjižnem sejmu več zanimanja mladih za knjige v angleščini. Lepo, da berejo, ampak zakaj v angleščini? Ta res ni ogrožena, postala je globalno sporazumevalno orodje, človek pa izgublja sebe, svoje bistvo, če se njegov notranji monolog začne prevajati v tuj jezik. Mali jeziki bodo na tak način izumrli in angleščina bo postala nekakšna okupatorska sila, ki smo se ji prostovoljno vdali. Tudi to je neke vrste jezikovna revolucija. Ko sem leta 2002 na nekem predavanju prvič slišala besedo »globalno«, sem morala pogledati v slovar tujk, da sem ugotovila, kaj pomeni.

Veliko otroških in tudi mladinskih knjig je obremenjenih z bolj ali manj odkritim moraliziranjem. Je to razvrednotenje literature?

Popolno razvrednotenje. Tistemu, ki verjame v moraliziranje, bi rekla, da je to podobno, kot če bi spretnost kuhanja skušali spraviti v recept na vrečki za puding. Seveda je moraliziranje past; seveda bi mi, ki smo odrasli, skorajda že stari, in »že toliko vemo in smo nekaj dali skozi« radi vse povedali, vse komentirali, vse vrednotili, ampak bralec mora sam najti sebe v zgodbi; če mu s prstom pokažeš, kam naj stopi, ga s tem podcenjuješ. Seveda se je težnje k temu, ko si sam pisatelj, težko otresti. Najteže je sestopiti s pozicije vsevednega pripovedovalca in pustiti, da junak oblikuje svoja spoznanja. Pri sebi se zdaj že skoraj zanesem na več kot dvajset let pisateljskega treninga. Moje začetniške zgodbe pa so bile zelo obremenjene z moraliziranjem. Sem in tja me kak kritik še zdaj ošvrkne. Moram pa povedati, da imam srečo z uredniki. Vzgojile so me urednice Cicibana, pozneje knjižni uredniki. Če mi urednica označi del besedila, že vem, da to pomeni, naj se Nataša umakne junaku in mu dovoli njegovo lastno življenje.

Moraliziranje v mladinski literaturi je njeno popolno razvrednotenje.

Ste ena najuspešnejših slovenskih mladinskih avtoric. Posebnost vaših del je, da imajo več plasti in za pozornega odraslega bralca se najde tudi pronicljiv humor, ki zabava in popestri večerno branje pravljic tudi staršem, prav tako pa tudi boleča realnost človeških odnosov. Kako vam to uspe? Vnašate te prvine v dela za otroke načrtno?

Hvala za laskavo mnenje. Delam po načelu neizumetničenosti, spontanosti, predvsem pa ljubezni do vsega, kar je v nas človeškega, naravnega, pristnega in prisrčnega; ne vem, kako bi to drugače povedala. Lahko rečem samo, da posvečeno delam; da živim svoje delo, da sem očarana nad drobnimi vzgibi, prebliski, vtisi; čutim se obdarovana, neskončno sem hvaležna za voljo, da celo v strahotnih izpovedih najdem odrešenjsko moč pripovedovanja zgodb. In da v tem vidim edini smisel sredi vojn, klanja, sredi podob, ki mi jemljejo mir; naša civilizacija ubija otroke, dragi moji, kaj naj storim? Naj vpijem, naj brcam, naj se še jaz razstrelim od sramu nad svojo vrsto; ali naj vztrajam v iskanji malih oaz miru v sebi, iz katerih včasih vzklije kaj posrečenega in doseže tudi druge, vas denimo; tako redke posameznike, ki še slišite, berete, zaznavate, razumete in cenite?

Kako vam uspe, da ob branju vaših del v bralčevem srcu ostane nek čisti občutek lepote človeške realnosti, kakršnakoli ta že je, brez kančka moraliziranja?

Strogo se vzgajam, ne popuščam si, preverjam se, pustim si povedati, razvila sem notranji občutek. Enkrat mi je neka knjižna urednica rekla, da ne znam pisati za najstnike, naj zato raje pišem za mlajše bralce, ker mi za odraščajoče ne gre, ker moraliziram, ker junake idealiziram, ker sem zaščitniška in prestroga do njih; rekla je, da je iz teksta, ki sem ji ga poslala, razbrala, da imam težave z mladimi, kot da jih ne maram, kot da mi grejo na živce. Nekaj dni sem jokala, zrušila sem se, bila sem čisto potolčena. Zdaj vem, da tisto, kar sem takrat napisala in ji poslala, res ni bilo dobro. Ko sem se pomirila, sem se zopet vrgla v delo. Nato pa mi je zadnjič, na nekem dogodku, ta urednica rekla: »Prebrala sem tvoj roman Gremo mi v tri krasne. A veš, da je dober, navdušena sem!« Ta namreč ni izšel pri njeni založbi, v njenem uredništvu. Objela sem jo in najraje bi se ji zjokala na rami, od samega olajšanja po prestanem trpljenju!

Kakšni so bili vaši pisateljski začetki?

Imela sem 31 let in tri majhne otroke, bilo je dve leti po tem, ko sem pustila službo v gledališču. Takrat sem se odločila, da bom postala pisateljica. Vzgib je bil podoben, kot da bi podpisala pogodbo z novim delodajalcem, v tem primeru s sabo. Vsak dan sem vstala ob štirih in začela delati. Od takrat do prve objave v Cicibanu je preteklo dobro leto, do prvih knjižnih objav pa še več.

Še pravi čas, preden sem se naveličala, sem odšla iz pedagoške prakse.

Veliko vaših likov je vernih, kar ni ravno pogosto v slovenski mladinski književnosti. Še zlasti ne v tistih delih, na katera so v knjižnicah nalepljene zlate hruške. Zakaj je tako majhna zastopanost takšnih likov? Nenazadnje je večinsko prebivalstvo še vedno vsaj tradicionalno katoliško. So pisatelji v večini neverni ali gre za samocenzuro?

Večina mladinskih pisateljev ni tradicionalno vernih, kar mi ne predstavlja nobene zagate, saj se izredno dobro razumemo in se imamo radi. Meni je pripadnost Kristusovemu nauku pomembna zato, da me oblikuje, ne pa, da bi me pred drugimi označevala ali od njih celo ločevala. V zgodbi je pomembno dati besedo liku. Junaki živijo različne življenjske sloge, nekateri podobne kot jaz, drugi povsem drugačne. Poudariti pa moram, da sem zahtevna katoličanka, precej neprizanesljiva do cerkvenega občestva, ki mu sicer pripadam, a od sodobne krščanske kulture pričakujem več estetskega čuta, v čemer čisto nič ne ogrožam osnovnih načel katoliške drže. V cerkveni kulturi, sploh v knjižni produkciji, me silno moti dopuščanje cenenosti, kiča; mene, žal, mnoge podobe v katoliškem naboru spominjajo na knjige, ki se prodajajo v poštnih poslovalnicah, in na šaro, ki se ponuja po stojnicah v Međugorju, Lurdu, Fatimi, na Brezjah. Naša kultura temelji na svetopisemskih zgodbah in krščanskem obredju; največji evropski umetniki so ustvarjali veličastne sakralne podobe in glasbo, tudi dramatika se je rodila s pasijonom. Mi pa zdaj v cerkve vgrajujemo plastična okna, imitacijo lesa seveda, v knjižno produkcijo pa imitacijo resnice. Mene do kosti zareže, ko vidim pocukrano božično zgodbico z nasičenimi, »luštkanimi« ilustracijami. Mojbog, v kraju, kjer se je rodil Kristus, so nenehno vojne, ta hip se tam odvija smrt človečnosti; štala je razpadla, novorojenčki ležijo mrtvi pod ruševinami, dete Jezus drhti sredi eksplozij, sveti starši ga varujejo pred smrtonosnimi rezili in granatami, mi pa obešamo bombončke na smrekice, šumimo s plastičnimi okraski, obdarujemo presite otroke z nepotrebno kramo in novimi vrstami čokolade, ker vsaka seveda za naše srčke ni dobra … Lepota učlovečenja pa je čisto nekje drugje, v drobnem upanju sredi opustošenja … morda.

Na našem portalu je bil v preteklosti ustvarjen seznam knjig, pri katerih priporočamo posebno previdnost. Skrb je, da skuša LGBT agenda priti do otrok in mladih tudi preko literature. Vi ste poznavalka slovenske mladinske literature in tudi predana katoličanka. Ste kdaj zaznali kakšno tovrstno »nevarnost«?

V leposlovju tega niti nisem opazila, ker to področje, če je res leposlovje, ne dopušča ideoloških podtikanj, vsekakor pa nam je LGBT agenda ugrabila otroke prek drugih medijev, tu smo pogoreli, med pandemijo je imela njihova propaganda velik domet.

Beremo, da se po svetu dogaja, da razni verski skrajneži delajo sezname »prepovedanih« knjig, ki bi lahko pokvarile njihove otroke in nanj celo uvrščajo klasična mladinska dela. Kakšno je vaše mnenje o tem?

Naj nehajo, ker mečejo slabo luč na vse nas. Naj se ukvarjajo s tistim, k čemur jih je Bog poklical. Da ne bomo od nevarnosti islamskega fundamentalizma zašli v grožnjo katoliškega!

Pri 31 letih in treh majhnih otrocih sem se odločila, da bom pisateljica. Vsak dan sem vstala ob štirih in začela delati.

Imate pet, že odraslih otrok. Kaj ste jim brali v otroštvu? Kaj so radi brali v mladosti …?

Od svetovne in slovenske klasike, ljudskih pravljic iz dediščine evropskih narodov in staroselskih kultur, umetnih pravljic, do sodobnega leposlovja, ki sem ga vedno skrbno izbirala. Doma sem zdaj, ko moji otroci niso več otroci, uredila svojo mladinsko knjižnico. Lahko pridete na obisk in vam jo bom pokazala. V njej so tudi knjige iz mojega otroštva. Še vedno zbiram slikanice in knjige za otroke, še vedno jih kupujem in dopolnjujem zbirko.

V mladinskem romanu Gremo mi v tri krasne obravnavate problematiko zasvojenosti s pametnimi napravami. Kako najti kot starš neko zdravo mejo glede tega pri svojih otrocih?

Pri tem ne žanjem velikih vzgojnim uspehov. Imeli smo serijo dramskih zapletov. Od tega, da sem nosila kable za internet s seboj, ko sva šla z možem od doma, dokler ni prevladal brezžični signal, do izklapljanja centrale, prek tega, da smo pri odvzemih naprav zaradi prerivanja in cukanja zlomili en telefon in en prenosni računalnik. Na neki točki pa dvigneš roke, seveda pri odraslih otrocih, in si rečeš: moje delo je opravljeno, lahko skrbim samo še za to, da bodo naju, očeta in mamo, videli živeti; da bodo naju videli delati stvari z rokami, hoditi v hribe, brati papirnate knjige, pisati s svinčnikom, ohranjati veselje do opazovanja lepote zunaj navidezne resničnosti.

Imate tudi vi napakomat kot Tronci?

Imam. Pogosto piska.

Pišete tudi za odrasle. Nedavno je izšel vaš novi dokumentarni roman Senca brez človeka, ki govori o pretresljivih zgodbah otrok iz nacističnega rasnega programa Lebensborn. Nam zaupate več o tem?

Zgodbe o dojenčkih, ki so bili med drugo svetovno vojno ugrabljeni, podvrženi rasnim selekcijam ter odtujeni družinam in domovini, so nastajale že ob zbiranju gradiva za roman z naslovom Beseda, ki je nimam ter potem še ob snovanju in snemanju dokumentarnega filma Zajeti v izviru (z Majo Weiss). Ob teh poslednjih pričevalcih pa sem naletela še na druge, ki so bili v istem nemirnem obdobju enako stari in so se prav tako, zaradi revščine ali povojnih obračunov, izgubili v mreži prehajanja iz ene sirotišnice v drugo, odtrgani od védenja o sebi. /…/ Delo posvečam tistim, ki so jih vojne, revolucije in druge oblike iztrebljanj odsekale od korenin. Žal se poblaznela sekira še ni ustavila in nič ne kaže, da se bo, čeprav bi že zdavnaj morala biti zaklenjena v neprebojno vitrino človeških sramot.

Tako sem zapisala v uvodu v roman.

Zelo me je nagovorilo, ko ste nekje zapisali, da je v katoliških družinah pogosto preveč nekega idealizma in »pocukranih« pričakovanj. Povejte nam več o tem …

Oh, to je pa tisto, a veste, »zapovedano veselje« katoliških družin, ko so vsi skupaj na sliki, srečni in nasmejani, povezani, pridni; tisti, ki grejo ob nedeljah vsi skupaj k sveti maši, punce v kiklicah, fantje v zlikanih hlačah. Vzbujajo mi občutek manjvrednosti, kar ni ravno zdravo za mojo duševnost, saj mi ne gremo več skupaj k maši, pa tudi, ko smo še hodili, sem bila včasih objokana jaz, včasih pa kateri od otrok.

V cerkve vgrajujemo plastična okna, imitacijo lesa seveda, v knjižno produkcijo pa imitacijo resnice.

Dolga leta ste delali kot profesorica v srednji šoli. Poznate mlade. Kaj danes potrebuje mlad človek? Od staršev, od učiteljev, od družbe … od literature?

Navdušenje nad lepoto. Najbolj me je v zbornici zabolelo, kadar sem zaznala tožbe naveličanih kolegov, ki so samo čakali, da bodo šli domov. Ni me zmotilo pritoževanje nad dijaki, s katerimi je včasih res težko, ampak pritoževanje nad tem, kaj vse morajo sami delati. Namesto da bi bili hvaležni za poslanstvo, da lahko z lastnim veseljem do učenja, raziskovanja, odkrivanja novih razsežnosti svoje stroke navdušujejo mlade. Dijaki zlepa ne pozabijo svojih profesorjev; nekatere si zapomnijo zaradi hvaležnosti, druge pa zato, ker so jim s svojo naveličanostjo priskutili področje, ki ga poučujejo. Poudarjam pa, da med mojimi nekdanjimi kolegi prevladujejo tisti, ki delajo z ljubeznijo in predano. Pred kakim letom mi je, potem ko je poslušala nek moj intervju, pisala nekdanja dijakinja: »Naj vam ob tej priložnosti povem, da sem tudi sama med tistimi, ki ste jih ravno Vi spodbudili k pogostejšemu branju.« To me je globoko ganilo in osrečilo. Seveda pa sem se verjetno komu tudi zamerila, a z naveličanostjo gotovo ne, ker sem še pravi čas, preden sem se naveličala, odšla iz pedagoške prakse.

Knjige otrokom izbiramo večinoma mame. Kaj pa mamino čtivo? Katere knjige priporočate mamam? Čim bolj konkretni predlogi?

To je pa težko reči. Premalo berem, da bi lahko naštevala naslove, berem v glavnem romaneskno prozo. Lahko povem, katere slovenske sodobnike imam doma, ker njihove knjige kupujem, to so: Feri Lainšček, Maja Haderlap, Veronika Simoniti, Drago Jančar, Anja Mugerli, trenutno berem Branka Cestnika, potem bom ponovno roman Gorica kolegice in prijateljice Mateje Gomboc, ki sem ga enkrat že, v »testnem branju«, ker si z Matejo vzajemno pomagava. Bo za začetek dovolj? Seveda ponižno priporočam tudi romane za odrasle, ki jih je napisala Nataša Konc Lorenzutti.

Nam zaupate nekaj vaših najljubših knjig?

Dela Astrid Lindgren, ki sem jih že omenila, Potovanje v tisočera mesta Vitomila Zupana, Andersenove pravljice.