V knjižici Prežihovega Voranca v Ljubljani se je pravkar zaključila predstavitev knjige Sledovi luči in teme, avtorice Dragice Čepar. Ni šlo samo za predstavitev knjige, šlo je za tiskovno konferenco ali še bolje za vodeno debato, ki je razgrnila tako osebno zgodbo Dragice Čepar in znotraj nje problematiko sistemskih zlorab znotraj Gibanja fokolarov.
Dragico Čepar so po tem, ko je pri sebi osebno preizprašala nekatere sporne prakse, ki so bile v gibanju stalna praksa in je ta spoznanja zaupala nadrejeni, brez kakršnegakoli postopka izključili iz gibanja. Preživela je leta sistemskih duhovnih, čustvenih, finančnih in fizičnih zlorab. Dokler cerkveno sodišče v Vatikanu ni razglasilo neveljavnega postopka izključitve in ji vrnilo status fokolarine.
Kot je v uvodnem nagovoru poudaril urednik knjige in vodja Založbe Iskreni Leon Jagodic, gre za izjemno dragoceno pričevanje, katerega namen ni senzacionalističnost. V knjigi ne najdemo niti zamere niti maščevalnosti. Najdemo pa avtoričino iskreno iskanje resnice in iskanje Božje volje za njeno življenje.
Molk o zlorabah ne pomaga Cerkvi, ampak pomaga storilcem
Debato je vodila italijanska novinarka Frederica Tourn, ki jo poznamo po objavi pričevanj v primeru Rupnik. Poudarila je, da Dragica ni prva, ki je spregovorila o zlorabah v Gibanju fokolarov, je pa prva, aktivna fokolarina, ki je javno opozorila na zlorabe, ki niso posamezni mejni primeri, ampak gre za sistem, ideologijo in kult osebnosti Chiare Lubich, ki zlorabe omogoča.
Dragica je povedala, da je po vseh teh zlorabah padla v globoko depresijo in da po tej preizkušnji razume tiste, ki niso zmogli in so storili samomor.
Nekoliko se je dvignila, ko je na povabilo škofa postala dejavna v slovenski Cerkvi. Tedaj se ob stiku z drugimi verniki in duhovniki zavedla, da se je v letih, ki jih je preživela v Gibanju fokolarov, njen odnos z Jezusom zreduciral na odnos s predstojniki. Oni so bili predstavniki Boga, njena vest in njen razum nista imela nobenega pomena. Pravzaprav ju je bilo potrebno na zahtevo predstojnikov zadušiti.
Dragica se je zahvalila številnim prijateljem in podpornikom, ki so jo med ustvarjanjem knjige podpirali in povedala, da verjame, da je v Gibanju fokolarov velika večina dobrih ljudi, ki iskreno iščejo Božjo voljo. Verjame in upa, da bodo spoznali in prepoznali zlorabe, jih obsodili in dali priznanje žrtvam. Tudi nezmožnost samorefleksije je razlog, da ima gibanje vedno manj posvečenih članov.
Oksimoron: fokolarina v krizi?
Pristna duhovnost iz začetka gibanja se je tekom desetletij izrodila v masko. Stalna navidezna sreča, veselje, edinost, kar je v gibanju standard … pustita na človeškem duhu hude posledice in občutke krivde, ko se tvoja vest, duša in telo temu uprejo.
Knjiga je nastajala dve leti. Dragica je poudarila, da je ob pisanju čutila mir in to ji je bila velika potrditev. Pravi, da je pisala tudi za ljudi, ki so izgubili vero tekom svoje poti v gibanju. Vsem tem bi rada sporočila, da Bog ni hudoben, da je dober. Dolgo je mislila, da je edina, ki se ji je to dogajalo.
Knjigo Dragice Čepar Sledovi luči in teme – moja kalvarija v Gibanju fokolarov lahko naročite v naši spletni knjigarni.
Zelo zanimiva reč!
Vredna, za pokomentirat. Pred letom sem bral v Domovini in še kje o tem posvečenem gibanju, ko se je neka njihova prostovoljka pritoževala.
Poslušal sem tole predstavitev (obupen prevod, drugič najdite boljšo prevajalko). Kupil sem si knjigo… Že prej sem prebral več zgodb zlorabljenih oseb, spolno ali psihološko, toda niti na predstavitvi, niti v knjigi ni zaznati nekih primerov, ki jim lahko rečeš spolna zloraba ali fizično trpinčenje ali psihološka zlorabe te bivše nune ali kot se imenujejo fokularinke.
Ona sicer že v podnaslovu obtožuje celotno svoje gibanje, ne par oseb, toda vsaj polovica knjige govori o njenih zdrahah z eno samo osebo – tedanjo vrhovno predstojnico “Saro”. Pri tem, razen dveh klofut ni zaznati nekih groznih zlorab v resnem pomenu te besede.
Očitno je – če bereš tole zgodbo – da je šlo za dve fejst karakterni in brihtni ženski v tej posvečeni italijanski skupnosti, ki se pač ne preneseta. Tista podrejena spozna, da nekaj delajo nartobe in se začne pritoževati zoper nadrejeno, češ da zganja avtoritarizem. Tista nadrejena pa se ji – seveda – ne da in se ji maščuje, tako da jo krizitira in jo premesti v Rim in na koncu doseže odslovitev, ker pač ne prenese kritike. Kot vsi šefi tega sveta, več ali manj, a ne?.
Po moje je tale folšija prisotna v vseh ženskih redovih, kjer je stroga hierarhija. Ni pa slišati, da potem bivše nune objavljajo kar celotne knjige obsodb zoper svoj bivši red, češ vsega je kriv “sistem”. Zveni zelo naše, slovensko, tole jamranje … Seveda te bodo povsod na tem svetu gledali po strani, če napadeš ureditev svoje organizacije, ki ti daje kruh, in svojo nadrejeno! Seveda te bo gledala postrani vsaka šefica v službi, če jo kritiziraš (tudi če opravičeno) in če ona tvojih idej pač noče sprejeti, ker je pač šefica. Ma vrgla te bo na cesto veliko hitreje kot tale Sara. Seveda ti bo dala odpoved delovnega razmerja in jo baš briga, kako se boš naprej preživljala. Prav tako te bodo po strani gledajo bivši kolegi, ostali zaposleni: eni te sicer razumejo, eni ti celo dajo podporo, večina pa nočejo imeti s teboj nič, ker želijo obdržati službo ali položaj in se nočejo izpostavljati ali pa se jim ne godi nič hudega.
Tale zgodba me je spomnila na knjigo Male Terezije Deteta Jezusa – doživela je veliko hujše zlorabe od svoje predstojnice in sosester in niti z eno besedo jih ni obsojala v svoji knjigi Povest duše. Ravno nasprotno, iz tega je naredila svojo novo pot svetosti. Hmmm … Danes pa se bivše falirane nune gredo v lov na čarovnice na bivše predstojnice. Kam smo pa prišli? Tale skupina posvečenih ognjiščarjev pa niti ni nek resen nunski red – to so neki laiki, ki lahko kadar koli – če jim ni všeč – odidejo kadar koli hočejo, se poročijo ali ne, zaposlijo in živijo naprej svoje življenje, kot so mnogi tudi storili. Sem poguglal – zelo zanimivo (priporočam!) – njihove “zaobljube” so neke privat zaobljube, ki v Cerkvi menda niti ne štejejo kot zaobljube nun ali župnikov.
Ta gospa je verjetno res osebno trpela, temu se ne da ugovarjati, se vidi tudi na njej.
Toda v življenju trpimo vsi, tudi od svojega moža, ali od šefa ali direktorja, ali od sistema šole, kjer delaš, ali javne službe, zdravstvenega doma, podjetja … Nepopolnih sistemov in organizacij je povsod.
Toda ne vem, ali je potem vsako tako osebno neujemanje s šefico kar za objavit knjigo, s katero za vse prihodnje čase prizadaneš na stotine, verjetno tisoče povsem nedolžnih oseb, povezanih s to, kot jo sama hvali, lepo organizacijo. Po vseh zgodbah o hudih zlorabah po svetu, finančnih izsiljevanjih, pretepih, grozilnih pismih, posilstvih …. se mi vse tole ne zdi resno. Beri vsaj primer Rupnmik ali primer Jean Vannier ali tistega iz Južne Amerike in podobnih… Sploh pa tega ne moremo kar posploševati na celotno skupnost, sp’loh pa če so jo ravno pomembni člani te iste skupine celo tolažili, jokali z njo zaradi njene šefice Sare, kot piše v knjigi, jo poskušali zaščititi pred zlobno predstojnico … Skozi celotno knjigo se vedno spet in znova namreč vrača na njo, in je branje o tem že kar nadležno. Zakajo jo ne ovadi, ne poišče in ji pove, kaj ji gre ali zahteva nekok cerkveno kazen…?
Pisateljica namesto, da bi to upoštevala, obtožuje kar celotno gibanje počez. Obtožuje nedolžne. Meni se to ne zdi pošteno. Svojo bolečino razrešuje tako, da verjetno nanaša bolečino drugim članom, ki so povsem nedolžni, ki niso doživeli nič hudega. Še bolj, ki jim je tale duhovnost Jezusove ljubezni in edinosti, kot sama pravi, navdihovala vse življenje, jih privabila itd.
Še me je zmotilo, da gospa govori o dogodkih, ki so se večinoma dogajali pred 50 in 40 leti. Izdati knjigo toliko časa pozneje, ko so že vsi predstojniki in predstojnice od takrat pod rušo ali tik pred tem, se mi zdi strahopetno, saj je danes verjetno komplet garnitura že zamenjana in so sedaj tam na oblasti čisto drugi ljudje, ki z gospo in njenimi zdrahami nimajo nič … Zdi se mi za lase privlečeno vse skupaj. Če bi bila tale pobožna gospa čisto poštena, bi pisala in komentirala o konkretnih osebah in se vzdržala posploševanja čez vse – in to že v podnaslovu !!! – na vso to skupnost ognjiščarjev. To pomeni, da obtožuje in s tem obremenjuje vse člane, vse šefice, tudi tiste, ki nikoli niso nikokgar zlorabili – ravno nasprotno. Morda se ne zaveda, kako hudo sodbo je s tem izrekla. Po drugi strani je prav, da se klerikalci in klerikalne skupnosti z ošabnimi predstojnicami prepucajo in spucajo. Berem na netu, da je teh zhlorab po Cerkvi in njenih manjših organizacijah še kar nekaj – za spucat! Ta gospa pa navadne zdrahe imenuje zloraba a je očitno, da je stopila v prevelike čevlje in potem v njih seveda trpela. Tega bi se mogla zavedati in tako tudi pisati.
Nikomur danes ni lahko – v službah, v partnerskih zvezah, s sosedi, sorodniki -…. povsod so napetosti. Župnik pridiga, da je to križ in da ga je pač treba nositi, kot je Bog Kristus nosil svojega. Mislim, da ima prav, čeprav mi ni všeč.
Ali pa kar dajmo kar vsi napisat knjigo Moja kalvarija v podjetju XY; Moja kalvarija v partnerski zvezi z AB; Moja kalvarija v srednji šoli LM; Moja kalvarija pod Golobovo vlado 🙂
No, vsaj o tem zadnjem bi bilo kaj za napisat, ne?
Spoštovani,
V vašem zapisu je precej netočnosti, ki jih spodaj pojasnjujem tako vam kot ostalim bralcem.
Kot urednik knjigo zelo dobro poznam, prav tako pa marsikatero ozadje, zgodbo in ime, ki zaradi takšnih ali drugačnih razlogov niso našli mesta v knjigi. Kot teolog pa lahko pojasnim še kakšen drug vidik, ki ste ga izpostavili.
Za začetek nekaj o primerjavi med zaposlenim v nekem podjetju in osebo z večnimi zaobljubami. Večne zaobljube, kakršne izrekajo tudi posvečene fokolarine in fokolarini, so izrečene pred Bogom in za večno ter so pred vsemi institucijami v Katoliški cerkvi polno veljavne. To seveda pomeni, da se jih, razen v izrednih primerih, kot so prestop v drugo redovno ustanovo, izstop ali odslovitev, ne da kar tako preklicati in veljajo do smrti. Z zaposlitvijo pa je seveda drugače; tako zaposleni kot delodajalec lahko pod veliko lažjimi pogoji zaposlitev prekineta, tako ali tako pa se izteče z upokojitvijo. Prav tako po Cerkvenem pravu redovno ustanovo veže obveznost, da za svojega člana ustrezno poskrbi (tudi na starost), česar v odnosu med zaposlenim in podjetjem ni.
Avtoričin status posvečene fokolarine je bil sicer v času po l. 1989 in dogodkih v Čenstohovi večkrat postavljen pod vprašaj, a je v knjigi jasno in z dokumenti potrjeno, da je Dragica Čepar še danes posvečena fokolarina, kar je nazadnje in dokončno potrdilo Vrhovno sodišče Apostolske signature l. 2005. Zato bi Gibanje moralo za svojo članico tudi ustrezno poskrbeti, tako v materialnem, kot v duševnem in duhovnem smislu. Žal pa, kot je mogoče razbrati, tega ni nikoli storilo.
Prav tako je v knjigi jasno zapisano in z dokumenti potrjeno, da ni šlo zgolj za spor med Saro in avtorico, ampak da je celota vodstvena struktura od Sare (ki v ključnem trenutku niti avtorici niti ni bila neposredno nadrejena) do Chiare Lubich sodelovala pri tem, da so go. Čepar nagnali iz fokolara. Ključnega pomena za avtoričino nadaljnjo usodo je bil prav pogovor s Chiaro junija 1985, ko ji je razkrila svoje razumevanje dogodkov v Medžugorju, ki pa se žal niso skladali s Chiarinim samorazumevanjem, da je Marijina namestnica na Zemlji. Pri tem pogovoru Sara niti ni bila navzoča. Mimogrede, Sara je danes še živa.
Žal je (bil) Chiarin kult osebnosti v Gibanju tako močno navzoč tudi v letih po njeni smrti, da niti njeni naslednici Maria Voce in Margaret Karram niti odgovorni na nižjih instancah niso sposobni priznati napake, se opravičiti in urediti statusa ge. Čepar. In pravzaprav je to od vsega skupaj najbolj žalostno. (Morda bi si v tem smislu lahko vzeli za zgled Skupnost Barka, ki je z zlorabami svojega ustanovitelja Jeana Vaniera razčistilo v zelo kratkem času in se od njega distanciralo!)
Ne strinjam se z vami, da avtorica ni doživela resne zlorabe. Zelo resna zloraba je lahko tudi duhovna ali ekonomska, ne samo telesna ali spolna. Pravzaprav se z duhovno zlorabo vsaka telesna tudi začne. Kaj pa so drugega izjave, da se je – v imenu edinosti – potrebno odpovedati razmišljanju s svojo glavo, posvetovanju z zunanjim duhovnim spremljevalcem in celo svoji vesti! In vse to se je avtorici zgodilo. Kot je razvidno iz druge polovice knjige, kjer avtorica opisuje svoje življenje po izgonu iz skupnosti, pa je bila zlorabljena tudi ekonomsko, saj je ostala brez vsega, tudi brez osnovnih sredstev za preživetje.
Kot ugotavljate, se je res večina dogodkov zgodila pred več desetletji. Toda upam, da glede na njihovo težo razumete, da si je te stvari izredno težko že priznati, kaj šele javno o njih govoriti!
Me pa obenem veseli, da ste izpostavili primer sv. Terezije. Podobno kot ona je tudi avtorica namreč kljub vsem ponižanjem in zavrženosti ostala zvesta Cerkvi in svojim redovnim zaubljubam, pa čeprav jih ne more živeti, kot bi bilo za njen stan primerno. Po mojem mnenju je to, da je kaj takega mogoče, tudi eno najpomembnejših sporočil knjige. Mnogi, ki so imeli podobne izkušnje, so se namreč od Cerkve oddaljili ali celo sami končali svoje življenje. Tudi v Sloveniji so žal taki primeri! Na mednarodni ravni celo obstaja Organizzazione Ex focolari, organizacija nekdanjih fokolarov, ki je po mojem vedenju edini primer organizacije, ki bi združevala nekdanje člane nekega gibanja.
Avtorica prav tako ne obtožuje kar nekaj počez, ampak piše, kot sama pravi, ‘iz ljubezni do resnice’. Predstavlja predvsem kronologijo dogodkov in dokumente, ki se jih je v vseh teh letih nabralo za zajeten fascikel. Komentarje pa dodaja tam, kjer je to nujno potrebno zaradi specifičnosti jezika, ki ga uporabljajo fokolarini. Tudi avtorica sama priznava, da ni brez napak in da je tudi sama ravnala narobe do svojih podrejenih, dokler ni spoznala svoje zmote. Prav tako na več mestih izpostavlja marsikaj dobrega in lepega, kar je v gibanju doživela in naredila ali so drugi naredili njej.
Seveda imate pravico do svojega mnenja o knjigi, vendar žal ugotavljam, da se ne sklada s tistim, kar je zapisano v knjigi. Če se vam zdijo vsi objavljeni dokumenti neverodostojni in nevredni resnega branja, vas vabim, da se vanje poglobite še enkrat.
Se pa strinjam z vašo ugotovitvijo, da je tovrstnih zlorab še veliko. Na žalost! Upam, da bo tudi knjiga Dragice Čepar pripomogla k temu, da bo še kdo zbral pogum in si priznal, da ni bilo v redu, kar se mu je zgodilo, predvsem pa, da bi bil vesel, če bi knjiga kakšno zlorabo v prihodnje tudi preprečila.
Vse dobro,
Leon Jagodic, urednik
Ko tole berem, vaše dolgo pisanje, človeku kar slabo ratuje, toliko vsega napisanega, ko bi ljudje s svojo glavo mislili, ne bi prihajalo do tega. Tako pa so ljudje še tako neumni, da svojo srečo dajejo v roke nekomu, ki zlorabi njihovo dobroto,…In to v 21. stoletju. Da je bolj pomembno, da ti možgane operejo z nečim, kar ni dokazano, kar je lahko pravljica kot Rdeča kapica. Da se ljudje pustijo voditi….Polno skrivanja za nekimi zakoni, nekimi pravili, saj na tak način delujejo vse institucije. In katoliška cerkev je institucija, in to totalna. Kot vidimo, tudi če se kaj odkrije, se potem zakrije nazaj, ničesar se ne spremeni.
Poglejte papeža Frančiška v obraz. To ni več tisti papež, ki so ga izvolili. V njem je bes, jeza, sovraštvo. Ničesar milega, preprostega. Kdo njega vodi, ne vem, vem pa, da je v Vatikanu polno hudičevskega.
Zakaj bi človek potreboval toliko navodil, zakonov, pravil, če je najbolj osnovno to, da si srečen, da si zadovoljen s svojim življenjem, da pomagaš sebi in ostalim v bližini, da si dober, da te vodi srce in mirna čista vest?
A se je treba klanjati nekomu, oboževati neke ljudi, a je to normalno? Da imamo nekega človeka za božanstvo? Ogromno ljudi je sledilo, klečeplazilo za Rupnikom, za Frančiškom, za Janezom Pavlom II. itd. Resnica vedno pride na plano. Ne se bat.
Knjigo sem prebral, nekaj o njej tudi zapisal:
https://blagovest.si/aktualno/recenzija-knjiga-ki-me-je-pretresla-do-dna-pricevanje-dragice-cepar-kot-nujno-potreben-korak-k-detabuiziranju-duhovnih-zlorab-ter-razkrinkavanju-sektaskih-odklonov-znotraj-cerkve/
Osebno menim, da ni nobene potrebe, da bi trpljenje nekoga banalizirali, podcenjevali in ga odpravili kot neko nepotrebno “motnjo v sistemu”. Češ, gre samo za nekoga, ki je bil malo preveč poln samega sebe. Sam nekoliko iz lastne izkušnje vem, kako je, če te nekje zablokirajo, diskvalificirajo, itd. Ravno primer Rupnik je tudi pokazal, kako velika je bila nemoč žrtev, da bi sploh spregovorile. Koliko velja beseda malega človeka proti nekomu, ki je svetovna zvezda, ki je celo pri samem papežu “gor vzet” (no, zdaj ne vem, če je še)? V času, ko naj bi sinodalnost Cerkve odprla vrata vsakomur, jih z banalizacijo spet zapiramo. Kar je za sinodalnost lahko smrtno nevarno, saj bomo o njej potem samo govorili, prakticirali pa ne. In bo to spet neka modna muha in nazadnje mrtva črka na papirju. Ker papir prenese vse, razen ognja in kisline, pravi moja sodelavka.
Z zlorabo pojma “edinost” sem se sicer srečal že večkrat v različnih sistemih in organizacijah. To je dejansko pot do komunizma, ko je posameznik lahko osebnostno izničen, ker mora biti (prisilno) podrejen “višjim ciljem”. Človekova enkratnost (po Lacanu “singularnost”, tako je rekla dr. Nina Krajnik), dostojanstvo človeka kot osebe je v tem primeru pod velikim vprašanjem. Vidim, da se je tega tudi v naši Cerkvi nekaj nabralo. To je lahko del mentalitete, pa tudi sistema, ki to omogoča.
Žal premalo poznam Gibanje fokolarov, da bi lahko presodil, ali je to res vgrajeno že v samo duhovnost – da se potem dogaja to, kar se je z gospo Dragico.
Morda bomo preko lastnega soočanja s tovrstnimi grešnimi praksami (mimogrede, dokumenti 2. vatikanskega koncila omenjajo denimo “grešne strukture”, neka izjava Komisije Pravičnost in mir iz leta 1999 pa “strukturno laž”) znotraj Cerkve tudi lažje razumeli, zakaj je detabuizacija OF, NOB in stalinistične revolucije na Slovenskem za nekatere tako zelo težavna. Ni problem samo v sistemu, ampak v mentaliteti. Tu gre za makro-mentaliteto, družbeno razširjene predsodke in stereotipe, ter mikro-mentaliteto, torej to, kar nosim ne samo v glavi, ampak tudi (in predvsem) v srcu. Biblični pomen pojma “spreobrnjenja” (gr. metanoia) namreč meri prav na spremembo v srcu.
In to, kar sem naštel, se najprej tiče mene kot prvega, ki se moram spreobrniti.
Spomnim se oddaje Tednik leta 1993 (ker sem to oddajo posnel na videokaseto), predvajali so prispevek o obritoglavcih. Novinar Bojan Krajnc je enega (anonimnega) od njih vprašal: “Kje je vzrok za pretepe? V pijači ali ideologiji?” On pa je iskreno odgovoril: “V srcu.”
Berem knjigo gospe Dragice Čepar in velikokrat ostanem odprtih ust. Kako zelo močno je gospa v srcu Boga, da vse to zmore prestajati. Kako zelo duhovno prožna, razumna, odzivna, da v trenutku zazna prav vsak odklon od božjega. Verjamem, da ji sosestre niso mogle v tem slediti, še manj da bi ji dale potrditev, da čuti, doživlja resnično, vidi pravilno. S takšno potrditvijo bi morale spremeniti svoje ravnanje, se prenehati oklepati svojega položaja in navidezne varnosti v tem. Hudo mi je, da se ji vse to dogaja in da imajo včasih razne ideje in ideali v Cerkvi še vedno prednost pred Jezusom in osnovnim človeškim ravnanjem do soljudi.
Bolj ko berem knjigo, manj vidim, da bi tu lahko govorili o zlorabah.
Ena sama prepirljivost in trma in vsiljevanje svojih idej in užaljenost, ker jih gospa ni uspela vsiliti niti predstojnici niti ustanoviteljici niti celotni skupnosti.
Tako to ne gre. Seveda jo je skupnost odslovila… Vsaka bi jo. In to bo gospa morala sprejeti.
Predstojniki so ocenili, da ni primerna za ta red, to so odlično utemeljili v svojih odgovorih nadškofu in drugih dokumentih, ki jih gospa sama objavlja: gospa pač ni bila primerna za to konkretno redovno karizmo in pika. Zaman je prepričana sama, da je bila. Zaman je užaljena.
To je ocenila celo sama ustanoviteljica reda Lubicheva… In užaljena bivša redovnica tega noče sprejeti. Dela se bolj pametno od same ustanoviteljice (halo!!), išče proceduralne sodne izgovore, pa pravi, da ji je sam Bog dal vedeti, da je ona prav za ta poklic določena … Ma nemoj … Od kdaj škofje nimajo več avtoritete presoditi, da kateri duhovnik ni več primeren za duhovništvo?
Od kdaj redovni predstojniki nimajo več avtoritete presoditi, da katera sestra ali brat zaradi različnih dolgotrajnih neprimernih ravnanj ni več primerna za ta konkreten red?
Od kdaj ena žena ali en mož nima več možnosti ločiti se in oditi od svojega zakonca, če ta postane neznosen?
Gospa je bila neprimerna za tisto obliko skupnega življenja – to je vedno zelo zahtevno in delikatno, od nun pa do zakona – pa se s tem noče sprijazniti in udriha po njih z nepomembnimi argumenti: postopkovna neustreznost, nezadostna pojasnila … Kot na kakih poganskih sodiščih.
Ma sploh ni ključno, ali je postopek bil takrat dorečen ali ni – ko je že prišlo do tega, da te predstojniki odslovijo – pomeni, vsaj v redovnih skupnostih, da si že orang zabluzil tam notri.
Postopek gor ali dol – za odnose gre.
Gospa se preprosto ni ujela v tem redovnem sistemu, ki je vedno in povsod strog, hijerarhičen, ima svoja pravila (boljša ali slabša)…
V redu, postopki v 90-tih letih v tem primeru v tej redovni skupnosti še niso bili dorečeni, pa ni bistvo v tem! Malce meji na zlorabe, ma kdo je v 80-tih in 90-tih govoril o duhovnih zlorabah? Nihče! Noben red se ni zavedal, da je pretirana avtoritativnost predstojnic lahko zloraba. Nobeden.
V primeru te nune Čepar pa niti ne gre za neke zlorabe (kot v resnih primerih): do te mere je trmarila s svojimi idejami, ki so sicer vse legitimne, vendar so bile z njene strani vsiljevane na skrajno neprimeren način, kot je razvidno iz same knjige, da se z njo preprosto ni več dalo v skupnosti živeti in sodelovati.
Kjer komunikacija ni možna, kjer se ne spoštuje predstojnikov … Tak ne more kar silit notri. Poiščeš si drugo skupnost, vsaj v naši Cerkvi jih je na stotine, tisoče. Zloraba bi bila, če bi je silili, da ostane notri, ne da ji ponujajo svobodo plus sodelovanje in s časom bi itak dobila nekaj pomoči.
IN ne – nisi bolj moder od vrhovnih predstojnikov, ki obravnavajo na tisoče poklicanih z vseh narodov in kultur in dobro vedo, kje je meja sprejemljivosti.
Zato – nehajte s temi “zlorabami” ki so navadne slovenske folšije in trmarjenje in užaljenost. Meni gre na bruhanje, ko slišim taka obtoževanja.
Berite primere resnih zlorab (Rupnik, pa Jean Vannier, pa tisti Francoz, pa oni Čileanec, pa nek Avstrijec … kup jih je najti na spletu). In pri resnih zlorabah nikoli ne gre zgolj za uveljavljanje mojega prav – tvojega prav. Niti za to, da te odslovijo iz samostana.
Ravno nasprotno: tukaj so ponujali vse možne načine sodelovanja za naprej, roko sprave, celo stanovanje (a se ji to zdi premalo, stanovanje v Ljubljani? Tudi neopremljeno, danes vemo, kako dragoceno je …) Gospa pa kar naprej udriha. Zelo slovensko, to nas kot narod sramoti, da se ne znamo zmenit in se valjamo po sodiščih do smrti. Strašna bo naša sodba, če se ne spravimo, dokler smo živi. Res Žalostno.
V knjigi je sicer zelo očitno še nekaj: da je svojo nezmožnost primerno se upreti težki avtoriteti očeta v otroštvu razreševala tako, da se je do onemoglosti upirala drugi avtoriteti – predstojnikom. A tako to ne gre. Sicer nisem terapevt, pa berem, da je ta mehanizem v življenju vedno v igri, zlasti v zakonskih zvezah, možno pa, da tudi v redovnih skupnostih.