Moj otrok, moj telefon in jaz

Foto: Shutterstock

Pred leti je bil posnet film (Višja sila), kjer družina v gorskem smučarskem središču za mizo na terasi uživa v razgledu. Nenadoma začne bobneti, sproži se plaz. Oče nagonsko pograbi svoj telefon in zbeži. Otroke in ženo prepusti same sebi. Pozneje se izkaže, da je bil plaz nadzorovan in da ni bilo nevarnosti. Toda zakon se znajde v krizi, saj žena ne more požreti tega, da ni zaščitil otrok in nje, ampak telefon in sebe. Tudi sam se globoko zamisli nad sabo. Skrajna situacija je razkrila njegove prioritete.

Film in moja realnost

Meni se to seveda ne more zgoditi, ker smučamo le v sredogorju. In tudi če se mi bi, bi zagotovo izbrala otroke. Še mačka bi izbrala pred telefonom. Kaj šele moža. Lahko mi jutri pade v reko Muro, pa ne bi trznila z očesom (imam rezervnega :)). Telefon, ne moža.

Toda življenje, hvala Bogu, le redko presekajo tako dramatične situacije.

Je pa zato življenje sestavljeno iz tisoče drobnih situacij. In ena teh, ki se vedno znova in vztrajno ponavlja v povprečnem družinskem življenju je: »Mama, igraj se z mano!« / »Mama, greva to!« / »Mama, bi to delala?«

Kristalno jasno mi je, da ne morem in tudi nočem odgovoriti na vse. Da za otroka niti ne bi bilo zdravo, da bi izpolnila vse. Toda v vsakem dnevu se zgodi, da otroku niti ne rečem odkrito ne, ampak se izgovorim in se umaknem. Na svoj telefon.

Tudi ta zapis je nastal tako. Zgodnje poletno jutro. Vsi še spijo, le najmlajši in jaz sva budna. Zajtrk. Povabilo k igri. Čakaj, da se najeva. Kava. Vabilo k igri. Dam še cote prat. Pokukam k njemu. Igra se sam. Super. Zame kava in telefon na terasi. Medtem vstane sestra, se že skupaj igrata.

Vse super in idilično.

Bi bilo, če se ta ista situacija ne bi dogajala vsak dan vsaj nekajkrat.

Žalostna resnica

Kolikokrat namesto svojega otroka izberem telefon? Pa niti slučajno ne mislim, da bi morali biti starši stalno na razpolago za vse otrokove želje. To bi bilo nezdravo in otroku bi dajalo povsem napačno sporočilo in bi ga pohabilo za funkcionalno življenje v zunanjem svetu. Toda včasih pa moramo biti na razpolago. Dovoljkrat, da se v otroka za večno vgradi zavedanje, da nam je pomemben. Da si želimo biti z njim. Da je vreden našega časa. Da nam je v veselje in da nam je prijetno v njegovi družbi. In če otrok na svoje prošnje po igri, skupnem času, druženju … večinsko dobi izgovore in zavrnitve, potem pa nas vidi na telefonu, mu to zelo jasno sporoča nekaj o naših prioritetah. In dramatične situacije, ki bi razkrile, kaj nam je v resnici pomembno, niti niso potrebne.

Je moj telefon res stvar, ki ji želim posvetiti dve uri in več (števec porabe ne laže) aktivnega, ne službenega časa in je moj mali sin res bitje, za katero mi ob tem ostane zgolj ura aktivnega skupno preživetega časa. Če sploh. Kaj pa še drugi, starejši otroci? Je res vse samo obveznost, ki mora biti obkljukana. Kaj pa veselje, radost, toplina?

Ne, v resnici ni. Moji otroci so, ne 100x, ampak milijon krat pomembnejši od kakršnega koli razvedrila in informacij, ki mi jih lahko ponudi telefon.

Zakaj torej vsak dan tolikokrat dam prednost telefonu?

V resnici niti ne gre za telefon, gre za umik, za željo po razvedrilu, za željo po koščku dopamina … In če potrebujem stalen in večkrat dnevni odmik od otrok in od realnosti in je pač telefon najbolj pri roki, je na mestu vprašanje, ali imam v življenju stvari sploh dobro zastavljene.

Kje je torej resničen problem?

V tem, da ne živim zavestno glede tega, kar mi je res pomembno in kaj sploh počnem na tem svetu.

Do neke mere je razumljivo, da so bile matere v preteklosti zaposlene do te mere, da so bili otroci velikokrat prepuščeni sebi. Pogosto je bila to stvar preživetja. Toda mar ne prepuščamo naših otrok tudi danes tolikokrat samih sebi? Ali še huje, ekranom?

Ni treba, da sem idealen starš. Moram pa biti prisoten starš. In seveda moram ob tem poskrbeti tudi za svoje razvedrilo. Ampak, me telefon in njegove vsebine res razvedrijo? Ga odložim z nasmehom, dobre volje in polna energije? Khm, khm … seveda ne. Odložim ga raztresena, polna nepotrebnih informacij, polna vtisov objav ljudi tipa »dokler ni bilo fb, so samo tvoji najbližji vedeli, da si prismuknjen«. Telefon pravzaprav ni razvedrilo, ampak je raztrosilo. Raztrese te, vzame ti pozornost, vzame ti fokus, vzbudi ti občutke nezadostnosti, neinformiranosti …

Pravzaprav bereš o ljudeh, za katere ti ni mar in njim ni mar zate. Pregledaš sto objav, da najdeš eno, ki se ti zdi zanimiva. Zraven pa sedi tvoj otrok, pravzaprav največja dragocenost, ki jo imaš in jo kadarkoli si in boš imel in čaka, da boš imel zanj čas. Če ni že obupal nad tabo. In njegov prisrčen nasmeh je vreden več kot katerikoli všeček.

Na novo postaviti prioritete

Naj ne zveni kot reklama, ker to ni, ampak gre za iskreno priporočilo. Obstaja knjiga – Digitalni minimalizem, ki res dobro prikaže dinamiko, ko te digitalne naprave potegnejo v začarani krog, ki ne koristi ne tebi, še manj pa tvoji družini. In še pomembneje, ponudi konkretne in učinkovite rešitve, kako svoj telefon spremeniti v orodje, ki služi tebi in ne obratno. Po nekaj dneh “detoksa” (pa nikakor ne popolnega, ampak le od neumnih stvari) vidiš, da živiš neprimerljivo bolj pristno in se sprašuješ, zakaj si sploh kadarkoli zapravljal čas za tiste bedarije.