Smo generacija staršev z diplomo iz naivnosti

Foto: Canva

Sodobni starši nismo v lahkem položaju. Mladost in tudi odraslost smo preživeli v prepričanju, da smo napredni, da poznamo vse stranpoti, da bomo svoje otroke s svojim znanjem, izkušenostjo in razgledanostjo uspeli obvarovati pred nevarnostmi … povsem drugače kot so to storili naši starši, ki res niso imeli pojma.

Najbrž je to zgodbica, ki si jo pripoveduje vsaka generacija. Mladi pa se jim smejijo.

Bodimo iskreni, današnji starši najstnikov smo v zaščiti svojih otrok smo pogrnili na celi črti.

Ko smo bili mi mladi, se je uživanje prepovedanih substanc zlahka zaznalo. Cigareti so smrdeli, trava prav tako, večina drog je zahtevala kar komplicirane pripomočke in je bila poprečnemu srednješolcu težje dostopna in predraga, kaj šele osnovnošolcu.

Bili smo prepričani, da poznamo vse stranpoti in da nas naši otroci ne bodo prinašali okoli kot smo mi naše starše. Smo prepametni in preveč izkušeni.

Kakšna domišljavost. Pogrnili smo na celi črti. Vsi tisti tatuji delfinčkov, metuljčkov, vrtnic in kitajskih pismenk, ki so bili dvajset let nazaj še kul, se nam danes smejijo. Malo zaradi kilogramov in raztegnjene kože, ki so se nabrali skozi leta, predvsem pa zaradi naše naivnosti.

Bodimo iskreni, današnji starši smo v zaščiti svojih otrok smo pogrnili na celi črti.

Saj je samo telefon, ne kompliciraj …

Najprej smo prav neumno in idiotsko spregledali nekemične zasvojenosti. Naša generacija je izumila noro zasvoljive naprave in porinili smo jih dobesedno v roke malčkov. Tako smo ustvarili množico mladih, ki niso in nikoli ne bodo izkoristili svojih potencialov, ker so ure in ure svojega otroštva preživeli zazrti v ekrane. In tudi kar nekaj takih, ki so zaradi tega popolnoma nefunkcionalni.

Kaj pa je to takšnega, če otroka umiriš z risnako. Najbolj pomaga. In najlepše odpira usta, ko gleda. In najbolje kaka, ko igra igrico … malo se sproti nauči še angleško in mi imamo prepotrebno pavzo …  in tako dalje.

Cigareti in alkohol so za stare

Potem smo naivno pri svojih najstnikih iskali vonj po cigaretah, po travi … ni ga več. Po čikih smrdi samo še naša generacija in starejši. Mladi danes uporabljajo vejpe in fuge. Ki ne smrdijo. Škodijo pa prav tako. Treba jim je priznati, da so napredovali vsaj v znanjem vtisu. Tebe se je vohalo na par metrov, za hčerko pa ne veš ali ima parfum ali je kadila vejp.

Mi lahko po torbah in sobah brskamo za pipami in injekcijami, belimi praški in zeliščnimi vrečicami … in povsem spregledamo gumijaste bombončke. Podobne kot smo jih v Šparu prejšnji teden kupili sami.

Če si nekoč hotel priti do droge, si moral nekoga poznati. Tega nekoga so kmalu poznali tudi policaji. In če si ga prevečkrat obiskal, so policaji kmalu poznali tudi tebe. Danes mladi stvari, ki zadenejo, povsem brez težave kupijo v trgovini in še lažje na spletu. Odrasli smo že davno izgubili sled in kaj šele nadzor nad ne samo prodajo teh snovi, ampak nad tem, s čim se mladi sploh zadevajo.

Ostane nam samo eno. Da smo sami urejeni in notranje postavljeni odrasli in da gradimo globok in trden odnos s svojim otrokom.

Kaj storiti?

Restrikcija očino ne pomaga. Tudi država večinoma ne pomaga, saj gre pri drogah celo v smeri legalizacije. Morda se to na prvo žogo ne sliši problematično, a je, saj daje sporočilo, da je to ok in da nima posledic. Po nedavnem poročanju, smo na evropskem vrhu, glede dostopnosti drog med mladimi.

Glede posledic prekomerne rabe digitalnih naprav smo se začeli prebujati šele v zadnjih letih. Vse več strokovnjakov se oglaša in opozarja na razvojna tveganja pretirane izpostavljenosti digitalnim dražljajem, zlasti v obdobjih intenzivnega zorenja možganov. Prejšnji teden je Avstralija kot prva sprejela zakonodajo, ki mlajšim od šestnajst let prepoveduje uporabo družbenih omrežij in YouTube. Ne slepimo se, da bo to preprečilo sodobnim najstnikom, da bi počeli vse to, kar že sedaj počnejo. Bo pa ta poteza poslala pomembno sporočilo vsem mladim in prihodnjim staršem, da morajo nujno stvari zastaviti drugače.

Kaj pa lahko storimo mi?

Ostane nam samo eno. Da smo sami urejeni in notranje postavljeni odrasli in da gradimo globok in trden odnos s svojim otrokom. Le tako ne bo svoje bivanjske praznine izpolnjeval v tveganih vedenjih – v realnem in digitalnem svetu. In tudi, če bo kdaj v mladostnem raziskovanju zajadral tja, se bo imel kam vrniti.