Ali šola ubija ustvarjalnost?

Nedavno sem po dolgem času spet naletela na spodnji posnetek Ted Talka, ki ga je imel sir Ken Robinson leta 2007: Do schools kill creativity (Ali šola ubija ustvarjalnost). Nisem ga poslušala prvič, sem ga pa zdaj slišala na povsem drugačen način kot takrat, ko sem bila še študentka. Vse povedano še zdaj drži in zaskrbljujoče je, da se tudi po 17 letih stvari niso izboljšale. 

Niso vsi otroci akademiki, so pa vsi otroci nadarjeni

Če ste si pripravljeni vzeti dodatnih 20 minut časa, vam zelo priporočam ogled zgornjega Ted Talka, ki ima tudi slovenske podnapise. Na koncu ne boste vedeli, kako lahko 20 minut mine tako hitro, obenem pa se boste čudili, kako vas lahko gospod v tem času nasmeji, ogromno nauči in vam da pošteno misliti še za vsaj nekaj dni. 

Osrednja tema njegovega govora je otroška ustvarjalnost in kako jo v šoli počasi, a vztrajno morimo in tlačimo. Kako spodbujamo predvsem matematiko in jezike, nato sledita še naravoslovje in družboslovje, na koncu pa milostno naklonimo še nekaj drobtinic nebodigatreba umetnosti in ustvarjalnosti. Ravno ustvarjalnost pa je tista, ki nam omogoča iskanje novih rešitev, razvijanje izvirnih idej in tudi lažje spoprijemanje z neznanimi situacijami, kar Ken prikaže s kar nekaj hudomušnimi anekdotami, med katerimi je tudi improvizacija otrok med šolsko predstavo o Jezusovem rojstvu in naslednja prigoda:

Likovni pouk. Deklica sedi v zadnjem delu učilnice. Učiteljica pravi, da v mislih pogosto odtava in ne sledi pouku, tokrat pa je zelo zavzeto sodelovala. In učiteljica je bila nad tem navdušena. Šla je k deklici in jo vprašala, kaj riše. Deklica ji je odgovorila: “Boga.” Učiteljica je komentirala, da nihče ne ve, kako Bog izgleda. In učenka je pojasnila: “Čez minuto bodo.”

Prek številnih drugih primerov pokaže, da se danes prepogosto osredotočamo zgolj na faktografsko znanje, ne spodbujamo pa drugih spretnosti, kjer blestijo otroci, ki jih matematika, jeziki, fizika in drugi “pomembni” predmeti ne zanimajo. Tudi takšnim otrokom je treba dati priznanje in priložnost, da se izkažejo in pomagajo ohranjati ustvarjalnost tudi tistim otrokom, ki hitreje ponotranjijo šolski sistem. 

Svoj govor zaključi z zgodbo Gillian Lynne, ki je v šoli veljala za brezupno: imela je težave s koncentracijo, ni mogla biti pri miru. Starše je skrbelo, da ima učne težave, zato so jo peljali na testiranje. Tam pa so ugotovili, da z Gillian ni narobe prav nič, le znanstvenica ne bo nikoli. In še dobro, saj je zrasla v odlično koreografinjo: morda ne poznate njenega imena, zagotovo pa ste že slišali za vsaj dva muzikla, ki ju je koreografirala: Cats (Mačke) in Phantom of the Opera (Fantom iz opere).

Kaj pa pri nas? 

Ob vseh izvedenih spremembah (devetletka, bolonjski študij …) in reformah, ki osnovnošolce čakajo jeseni, se razmere niso spremenile na bolje, ampak so se kvečjemu poslabšale. Učitelji in drugi pedagoški delavci že dolgo časa opozarjajo, da je snov zaradi preobsežnosti kurikuluma nemogoče v celoti kakovostno predelati in utrditi, da jim birokracija vzame ogromno časa, ki ga zato ne morejo posvetiti pedagoškemu delu. 

Na drugi strani s(m)o starši s svojimi pričakovanji in pogledi, ki se že znotraj razreda lahko precej razlikujejo.

Šele potem pa ob vseh težavah, ki jih šolski sistem ima, pomislimo na otroke, čeprav so prav oni tisti, ki jih najbolj zaznamuje. 

Oni so tisti, ki jim glave polnimo z neuporabnimi faktografskimi podatki, ki jim čez nekaj let ne bodo prav nič koristili, ne opremimo pa jih s koristnimi veščinami, ki jih bodo v življenju nujno potrebovali. 

Oni so tisti, ki jih v mnogo primerih ovrednotimo (oz. razvrednotimo) samo z ocenami, ne pa s spretnostmi ali čudovitimi lastnostmi, zaradi katerih bodo lahko prav tako cveteli v življenju. Zakaj bi morali biti vsi odličnjaki in akademiki?

Oni so tisti, ki že v prvem razredu večino časa presedijo v učilnicah, namesto da bi se lovili na šolskem igrišču ali (če imajo to možnost) v bližnjem gozdu prepoznavali hrast in bukev na podlagi pravih listov, plodov in lubja, ki ga lahko tudi otipajo, ne pa samo vidijo in pobarvajo na listu papirja. 

Zavedam se, da “izlet” v naravo pomeni dodatno delo za učitelja, ki mora poleg samega podajanja učne snovi poskrbeti še za soglasja staršev, varnost izven šolskih prostorov in podobne zadeve, zato so mnogi zavzeli držo, da to zaradi predpisov ni izvedljivo in se tega pač ne gredo. Gre pri tem le za naveličanost v boju z mlini na veter, vdanost v usodo ali pa zgolj vkalupljenost v sistem, ne vem. Vem pa, da še vedno obstajajo tudi učitelji, ki skušajo znotraj sistema otrokom snov podajati na zanimiv in razgiban način. Če že ščitimo izumirajoče živalske in rastlinske vrste, ne bi počasi začeli varovati tudi izumirajoče srčne učitelje?

Od besed k dejanjem

Minili so časi, ko si moral po informacije v knjižnico. Danes so dostopne na vsakem koraku prek spleta, mi pa otroke še vedno učimo, kako naj si zapomnijo čim več podatkov, ne učimo pa jih kritičnega razmišljanja in kako do pravih podatkov priti. 

Verjetno se večina strinja, da trenutni šolski sistem ni dober, kaj šele idealen. Vsi imamo polna usta kritik in predlogov, kako bi lahko bilo bolje, a celovite rešitve še ni videti na obzorju. Lahko pa vsak začne pri sebi.

Šola ne bo poskrbela za naše otroke, še manj država. Na starših in učiteljih je, da v svojem lokalnem okolju poskusimo z vsakim šolskim letom uvesti novost, ki ne bo šla proti pravilom, bo pa šla naproti otrokom. 

Se je učitelj angažiral, da otrokom pripravi zanimivo dejavnost? Bodo skrbeli za vrtiček za šolo? Bi jih rad enkrat na teden odpeljal v “gozdno učilnico”, kjer bi okolje dejansko spoznavali v okolju ali pa se s pomočjo kamenčkov učili poštevanko? 

Starši, podprite ga po svojih najboljših močeh: če ste zagrizen vrtnar, podarite sadike ali pa se javite, da celemu razredu predstavite vrtnarstvo. Podpišite tisto soglasje, ki učitelju omogoča, da otroke pelje v naravo.

Če pa so učitelji vaših otrok že obupali nad vsem skupaj, kljub vsemu ni vse izgubljeno. Zagotovo smo tako starši kot otroci popoldan pogosto utrujeni, a tako kot si vzamemo čas za obšolske dejavnosti, si vsaj eno popoldne v tednu rezervirajte za aktivno preživljanje časa z otroki: igrajte družabne igre, ustvarjajte (režite, lepite, žagajte, zabijajte žeblje …), pojdite na sprehod, vključite otroke v domača opravila, skupaj načrtujte naslednji izlet ali počitnice (če so otroci starejši, jih seznanite tudi s finančnim vidikom izleta) … Še bolje pa je, da kar otroku prepustite načrtovanje tega popoldneva. Verjemite, da imajo otroci na pretek idej, kaj bi počeli skupaj z vami, zato se le pogumno prepustite njihovemu vodenju. 🙂

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. Mene pa zanima, če so se učitelji in profesorji matematike kdaj vprašali, kolikim otrokom so uničili življenje, ker so jim zabili cvek in jim s tem onemogočili, da bi končali še kakšno šolo? Koliko otrok je ostalo brez končane osnovne ali pa srednje šole? Prepričana sem, da zna matematiko za dva prav vsak izmed nas, če ne drugega, obvlada vse štiri osnovne računske operacije: seštevanje, odštevanje, množenje, deljenje. Pri matematiki bi bilo najbolj pomembno, da bi nas naučili, kako pridemo s prihodki skozi mesec, da ne gremo v minus, da se ne zadolžujemo in živimo v skladu s svojimi možnostmi!
    Tisti, ki mu matematika ne gre, itak ne bo šel študirat ne strojništva, ne elektro, ne gradbeništva, ne matematike, ne medicine in ne drugih podobnih ved.
    Vem tudi za primer dijakinje, ki je obiskovala škofijsko gimnazijo. Profesorica ji je rekla, da pri njenem predmetu (angleščina) ne bo nikoli imela dvojke! Si to lahko kdo predstavlja? Deklica je šla na drugo gimnazijo in jo uspešno zaključila!
    V šoli smo se učili ogromno teorije, ki je nismo nikoli uporabili. Treba se je bilo samo napiflati. Premalo ali pa nič smo se učili o medčloveških odnosih, o odnosih v družbi in družini, o zdravju in medicini, o skrbi za otroke, za bolnike, za ostarele. Tako imajo nekateri univerzitetno izobrazbo ali pa še več, v realnem življenju pa so popolnoma nerazgledani.

  2. Ne ubija šola ustvarjalnosti.Ustvarjalnost ubijajo posesivni starši.V glavnem posesivne matere,ki so nekaj prebrale,nekaj slišale in si potem domišljajo,da vedo kaj je za otroka najboljše in ne dopuščajo drugačnega mnenja.Niso za vse krivi drugi in inštitucije.Pregovor kje se začne pometanje ni po juhi priplaval.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja