Gaja Žnidaršič, voditeljica gozdnih delavnic: “Otrokom se v naravi prebudita domišljija in samostojnost.”

Foto: osebni arhiv

Gaja Žnidaršič je diplomirana vzgojiteljica, žena in mama štirih otrok, ki od leta 2021 v slovenski Istri izvaja gozdne delavnice za otroke. Svojemu delu je predana z dušo in srcem, saj je več kot prepričana, koliko otroci pridobijo, če čas preživljajo v naravnem okolju, ki jim daje neskončne možnosti gibanja, ustvarjanja, učenja, raziskovanja in povezovanja. 

V navdihujočem pogovoru sogovornica spregovori o mnogoterih pozitivnih učinkih, ki jih ima “zelena učilnica” na otroke, o napredkih, ki se zgodijo pri otrocih z razvojnimi ali učnimi težavami, prav tako pa pojasni, kaj otroke najbolj pomirja in zakaj je narava izjemna pomočnica pri vzgoji. 

Gospa Gaja, kako bi našim bralcem predstavili gozdne delavnice, ki jih prirejate na Primorskem? Kako se je vse skupaj začelo?

Gozdne delavnice so dejansko nekaj mojega. S tem sem zrasla, saj so mi ljubezen do narave privzgojili že doma. Moja mama je agronom, oče pa gozdar. Že kot otrok sem veliko hodila po gozdovih, s starši smo skupaj hribolazili, nabirali gobe ipd. Vsega tega je bilo res polno in to je ostalo v meni. Kasneje, ko sem delala kot vzgojiteljica, sem od samega začetka zelo spremljala te nove gozdne delavnice, ki so nastajale po Sloveniji, in se nad tem navduševala. Sama pri sebi sem razmišljala: »Glej, jaz pa sem z otroki zaprta v vrtcu med štirimi stenami.« Bilo mi je težko, čeprav smo z otroki šli vsak dan ven, tudi z najmanjšimi, tistimi v jaslicah, kar je za otroke te starosti že redkost. Sem pa nekaj ugotovila: vsakič, ko smo šli ven, so se otroci pomirili, jaz sem se pomirila, videla sem, kako zrak in gibanje otrokom koristita. Ko sem potem pri 39-ih izgorela, mi je narava veliko pomagala. Po tej izgorelosti pa sem dobila pogum, nekako “vrgla srce čez oviro”, in se pognala nazaj v gozd. Kajti zgodnje otroštvo je temelj za kasnejše obdobje. Jaz za to živim in v tem vidim velik smisel.

Koliko so stari vaši otroci? So zunaj v vseh letnih časih?

V naši skupini so otroci stari od enega leta in pol do osem let. Otroci so torej mešane starosti. Nudimo jim dve ločeni delavnici: gozdne delavnice in delavnice nenasilne komunikacije. Otroci so zunaj v vseh vremenskih razmerah, bolj ali manj smo ves čas v naravi, gibljemo se na različnih površinah. Skozi naravna okolja se učimo izražanja raznih čustev in potreb. Delavnice v gozdu se odvijajo v dopoldanskem času, trajajo približno pet ur, ob popoldnevih pa imamo prav posebne, dvojezične delavnice o izražanju čustev in potreb. Pri starejših otrocih, ki se šolajo na domu, nam pomagajo tudi učitelji. V naravi se učijo meriti prostornino, črke, pač vse stvari, ki bi se jih učili v običajni šoli. Vse te snovi se dajo zelo dobro speljati tudi v naravi.

Kako pogosto obiskujejo te delavnice?

Nekateri otroci se gozdnih delavnic udeležujejo 3, 4 ali 5 dni v tednu. Odvisno, koliko starši potrebujejo. Imamo pa omejeno število otrok, ker želim tem otrokom nuditi ljudi, ki so v stiku s seboj, in da je dovolj ljudi na otroka. Se pravi, da ni preveč otrok in premalo ljudi, ki bi se z njimi ukvarjali.

Otroci so fizično bolje pripravljeni, imajo boljše ravnotežje, moč, stabilnost, vzdržljivost in redko so bolni.

Kaj otrok v naravi najbolj razvija oziroma kje največ pridobiva?

Foto: arhiv Zavoda Pot

Prva stvar, ki jo otroci pridobijo, je stik s samim seboj. Hkrati se urijo v koncentraciji, pridobivajo na fokusu. Morali bi videti, kako 2- ali 3-letni otroci žagajo … To bi počeli ves dan. Otroci so takrat fokusirani in to je predpriprava za kasnejše delo za šolo. V gozdu se otroci umirijo, najdejo materiale, ki jih je tam na pretek, in z njimi nekaj ustvarjajo. Vse, česar se lotijo, prihaja iz njih. Ni poanta v tem, da jim mi, vzgojitelji, nekaj ponujamo. Ne, otroci sami ugotovijo, kaj bi radi počeli, in se naučijo, da so oni sami zmožni te stvari izpeljati do konca. Kot sem že omenila, otroci se v naravi izredno pomirijo. Na splošno pa ti otroci obvladajo svoje telo in motoriko. Fizično so bolje pripravljeni, imajo boljše ravnotežje, moč, stabilnost, vzdržljivost, manj je tudi poškodb. To pa zaradi tega, ker so otroci zunaj na neravni površini: zaradi plezanja, učenja oprijemanja so bolj gibčni. Tudi same raziskave kažejo, da v gozdnih delavnicah ni veliko poškodb. Tega se več zgodi, ko starejšim otrokom daš nož in orodje. Tak otrok se bo prej porezal, kot pa 2- ali 3-letni otrok, ker bo bolj pazljiv. Ne bo tako suveren in ne bo imel potrebe dokazovati se pred drugimi. Manjši otrok ima ob sebi vodstvo, pogosteje se poškodujejo starejši  otroci.

Otroci se v naravi izredno pomirijo.

Še ena stvar je tukaj pomembna: otroci pridobijo na percepciji okolja. Zavedajo se svojega okolja  zavedajo se, da imajo druge otroke okrog sebe, da imajo drevesa okrog sebe, naravo ipd. In ne bodo koga kar tako udarili. Zavedajo se, kaj se dogaja okrog njih. Otroci tudi nimajo težav s preveliko težo, ker se toliko gibajo. Prav tako so zelo redko bolni. To hitro ugotovijo tudi starši, ki jih pripeljejo k nam na delavnice. Tudi nimajo težav z vidom, kar se v zadnjem času pri drugih otrocih pogosto pojavlja. Niso izpostavljeni umetni svetlobi, saj so zunaj na naravni svetlobi. Pri otrocih se zmanjšuje depresija, tesnoba, anksioznost in učijo se socializacije.

Naučijo se igrati sami in naučijo se igrati z drugimi, kar je dandanes že redkost. Plezanje pomaga pri pisanju. Ko se igrajo s kamenčki, ko pobirajo semena in drug gozdni material, se razvija njihova fina motorika. V gozdu so vklopljena vsa njihova čutila. Narava nudi takšno raznovrstnost barv in tekstur … Če pomislimo na kožo, imamo na prstih eno tretjino vseh čutil in otroci v naravi dobijo največ teh senzoričnih stimulacij. Skozi to motoriko, ki jo pridobijo v gozdu, se jim potem ustvarjajo te povezave v možganih itd. Skratka, pridobitev je celo morje.

Otroci se preko gibanja v naravi učijo na svojih napakah in spoznavajo, da so neuspehi samo pot do uspeha.

V primeru, da pride k vam otrok, ki prej ni preživel toliko časa v naravi, kako hitro se pri njem opazi nek napredek?

Pred časom se nam je na delavnicah pridružil otrok, ki je imel hipotonijo, kar pomeni, da je imel šibkejši mišični tonus, po domače povedano, da so bile njegove mišice »švoh«. V vrtcu je začel nazadovati, njegove mišice so se zakrčile, on se je zakrčil in za to je moral imeti posebno varuško, da je nanj pazila. Ko se je ta otrok začel udeleževati delavnic v gozdu, je njegova mamica videla njegov napredek v manj kot enem mesecu. Otrok je sedaj že več kot pol leta z nami in že razmišlja o regresiji hipotonije, otrok je tudi veliko bolj pogumen, samozavesten, začel je hoditi na balet. V naši skupini so tudi otroci, ki so visoko senzitivni, otroci, ki so hiperaktivni, otroci, ki imajo disleksijo … Vse te otroke gibanje in ustvarjanje v gozdu pomiri, lažje se zberejo in veliko bolje delujejo – kar se tiče izboljšanja motorike in na sploh.

S čim jim še bogatite njihove dneve?

Foto: arhiv Zavoda Pot

Otrokom berem ogromno knjig in pesmic. Sedemo na travnik, preberem jim knjigico, potem pa se pogovarjamo, kaj vse se je v knjigi zgodilo, kako so se liki v njej počutili ipd. Tudi otroci se med seboj pogovarjajo.

Nedolgo nazaj sem slišala predavanje, v katerem so povedali, koliko je pomembno, da otroci poslušajo oz. slišijo glas odraslega človeka ali starša, ki jim bere. Danes se je zaradi telefonov in časa, prebitega pred ekrani, na to kar malo pozabilo. Ampak že Einstein je povedal: “Če želite, da bi bili otroci pametni, jim berite pravljice. Če želite, da bi bili še bolj pametni, jim berite še več pravljic.”

Povedali ste, da k vam prihajajo otroci, ki imajo razne razvojne in učne težave. Kako se pri nekem otroku recimo izboljša disleksija?

Otroci z disleksijo uporabljajo bolj desno hemisfero možganov, potrebujejo bolj konkretne stvari. Poštevanka in podobne stvari so zanje abstraktne. Če pa jim ti veš pokazati stvari na konkreten način, je to čisto nekaj drugega. Zadnjič smo se s šolskimi otroci učili enice, desetice in stotice. Uporabila sem kamenček, list in neko travico. Vsak od teh materialov je predstavljal eno vrednost. Potem so imeli narisane številke in so v gozdu iskali ta material. Otrokom z disleksijo je ta konkretnost bila v veliko pomoč. Stvar so morali videti in prijeti in tako so jo potem tudi lažje razumeli. S tem tudi pridobivajo na samozavesti, vidijo, da določene stvari, ki so se jim zdele izredno težke, zmorejo. Kadar pa se konstantno soočajo z nekimi neuspehi in nerazumevanjem, potem dobijo odpor. Tudi do te mere,  da gredo v fazo “beg in boj”, ko se jim možgani popolnoma odklopijo. Ko pa so v nekem okolju, ki je zanje bolj spodbudno, se v njem dobro počutijo, so dovolj pomirjeni in so soočeni s konkretnimi, oprijemljivimi stvarmi, ki jih vidijo in vohajo, je to učenje toliko bolj drugačno, efektivno in doživljenjsko.

Vsi otroci nimajo gozda ali travnika “pod nosom”, ker živijo v mestnem okolju … Kakšna je alternativa za njih?

Če se med tednom ne da, je pomembno, da se podajo v naravo vsaj čez vikend. Sicer pa so po večini mest na voljo mestni parki, travnate površine. Če ne gre drugače, se naravo lahko prinese domov. Otroci lahko naberejo storže, želode, vejice, iglice, kamenčke … Videla sem tudi dobro idejo, kako se naredi čopič iz naravnih materialov … Lahko tudi delaš odtise iz listov, domači plastelin … Če imajo doma kakšno dvorišče, otroci noro uživajo v blatnih kuhinjah. Radi tudi pišejo svoje ime iz naravnih materialov, ustvarjajo barve iz naravnih materialov –  špinača, rdeče zelje, kava, rdeča pesa, vino … – in z njimi rišejo. Domišljija naj samo teče. Da se marsikaj.

Terapevt Miha Kramli, ki se veliko ukvarja z otroki, ki so zasvojeni od pametnih tehnologij, pove, da se velikokrat zgodi, da se otrok v naravnem okolju dolgočasi, ker se “nič ne dogaja”. Otrok tam naredi dramo, sili domov in se umiri šele pred ekranom. Kako takega otroka navdušiti nad naravo?

Če se starš ne bo odločil, da je narava koristna za otroka in v to ne verjel, tudi otrok ne bo v to verjel.

Prva stvar je, da se mora starš odločiti, da je to res, da je to za otroka koristno. Ker če se starš ne bo odločil in v to verjel, tudi otrok ne bo v to verjel. Pri nas se otroci ne dolgočasijo. Oni bi bili cele dneve v gozdu in dejansko dolgočasenja v gozdu ne poznajo. Ko na naše delavnice pridejo starejši otroci, pridejo in se igrajo stvari, ki jih vidijo na igricah ipd. Ti otroci potrebujejo nekaj časa, da se povežejo z naravo. Ampak ne sme nas skrbeti, to povezanost z naravo imajo otroci v sebi. In če v to verjamemo, to uveljavljamo in se z otrokom mi igramo, da gremo v gozd in se tam lovimo, se skrivamo, skupaj ustvarjamo z blatom, zbiramo različne odtenke listkov … Veliko je odvisno od tistega odraslega, kaj bi ga lahko zanimalo. Najprej mora otrok začutiti, da je odraslemu v redu, kajti otroci so naše ogledalo. Če želiš to otroku omogočiti, se moraš odločiti, da se boš v naravi tudi ti imel lepo in fajn, in ko se bosta z otrokom skupaj imela fajn, potem se bo čez čas otrok sam sprostil in se šel igrat.

Tudi ko so na naše delavnice prišli starejši otroci in smo jih odpeljali v gozd, je bila v začetku ločitvena stiska od starša, ampak v gozdu so otroci zaživeli. V gozdu so bili doma. Je pa res, če si toliko let bil za ekranom, za risankami in ti možnosti v naravi starši niso ponudili, si navajen na to in ti gozd predstavlja nekaj novega, nekaj, kar ne spada v to strukturo družine in se jim mogoče na začetku upira. Ampak ko bo videl starša, da se dobro počuti v naravi, ko bo videl, da ima dovoljenje, da je lahko razigran in sproščen, bo otrok tam zaživel.

Še vedno smo v zimskem času. Pravite, da ste z otroki skozi celo leto zunaj, tudi pozimi. Kaj lahko otrok počne zunaj, ko je hladno, megleno, blatno …?

Foto: arhiv Zavoda Pot

Kadar je dež in je vse polno luž, za otroke ni večjega užitka kot skakati po lužah. Zadnjič, ko je deževalo, sem nabrala listke in naredila škrata v luži. Če pomislim na blato … Naši otroci so hodili vsak dan s kepami blata nazaj, iz njih oblikovali različne stvari, blato tudi namazali na lubje, iz tega naredili škrata. Želim poudariti, da otroci nimajo težav z mrazom. Lani, ko je bil enkrat en res tako mrzel dan in sem se spraševala, kako bomo to izpeljali, kako bom jaz zdržala pri teh temperaturah, sem ugotovila, da je bil moj strah nerealen. Tisti dan smo se z otroki tako igrali in lovili, da se še sedaj pomnim. Šli smo se “Ali se bojite črnega moža?” ipd. Otroci sploh niso hoteli iti s travnika.

Vsakič sem prijetno presenečena in presunjena, kaj vse otroci v naravi najdejo.

Ne dolgo nazaj smo našli led. Otroci so se s tem ledom igrali ure in ure. Nosili so ga kot svetinjo naokrog. Nesli so ga celo domov v zmrzovalnik, hoteli so ga dati v torbo. Ta led je zanje prestavljal igračo, ob kateri ti nikakor ne more biti dolgčas. Kje se bodo otroci ure in ure igrali z igračami, ki jih imajo doma toliko? Govorim o igranju z eno igračo. (smeh) Otroci najdejo v naravi vse. Prav vsakič sem prijetno presenečena in presunjena, kaj vse otroci najdejo. En otrok je samo z dvema palčkama naredil 10 črk, če ne več, iz ene travice je naredil silhueto miške, iz palet in vej so naredili bagra. Enkrat so mi naredili »spa« in sem bila vsa v listih in z ogleno masko. (smeh)

Se pravi, dlje kot so v gozdu, bolj se jim razvija domišljija?

Da, v naravi se jim prebudi domišljija, samostojnost. Otroci vidijo, kaj lahko sami naredijo, ker so v okolju, kjer jim mi zaupamo. Ne slišijo tega starševskega “pazi to, pazi ono, ne plezat, ne dvigat tega kamna”, oni se sami tega naučijo. Vedo, da bodo zmogli, spoznajo svoje sposobnosti. In še ena stvar, ki je zelo pomembna in ki je mnogi otroci niso več tako vešči: otroci se naučijo na svojih napakah in spoznajo, da so napake v redu in da z njimi lahko rasteš. Otroci se naučijo, da so neuspehi samo pot do uspeha. Otroci morajo doživeti te stvari na svoji koži, da bodo lahko šli bolj suvereno v življenje.

Otrokom je treba dati možnost in jih ne zavijati v vato, ker potem – čeprav mi je to težko reči – otroci postanejo invalidi. Ne bodo postali močni, spretni in samostojni.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. ODLICNO! Vse,kar je ga. Gaja v intervuju povedala,v celoti drži.

    Tole bi morali prebrati vsi starši,stari starsi,kateheti,duhovniki,učitelji,vzgojiteljice,psihologi,socialni delavci,…..vsi, ki delajo z otroki in mladino!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja