Gaja Žnidaršič: “Otroci so naši najboljši učitelji. Vse delajo za to, da bi mi prišli v stik s seboj in s svojimi čustvi” (2.del)

Foto: osebni arhiv

Gajo Žnidaršič, diplomirano vzgojiteljico, ženo in mamo štirih otrok, smo spoznali že v prvem delu intervjuja, v katerem je kot izvajalka gozdnih delavnic za otroke spregovorila o mnogoterih pozitivnih učinkih, ki jih ima gibanje v naravnem okolju na otroke. Posebej je izpostavila napredek, ki se opazi pri otrocih z razvojnimi ali učnimi težavami, nasploh pa čisto vsi otroci pridobijo ogromno, saj, kot pove, se v zgodnjem otroštvu postavljajo temelji za prihodnost.

V drugem delu pogovora nam je pronicljiva sogovornica, ki se od lani tudi izobražuje na področju zakonske in družinske terapije, predstavila, zakaj se otroci v gozdnih delavnicah učijo tudi prepoznavanja svojih čustev in potreb, pojasnila, zakaj je tako pomembno, da ima otrok čustveno dostopne starše, kako na otroka vplivajo zamolčane teme v družini in zakaj otrok po šoli ali vrtcu najbolj potrebuje čas, preživet s staršem.

Omenili ste, da poleg gozdnih delavnic izvajate tudi delavnice o nenasilni komunikaciji. Kako to?

Da, pri gozdnih delavnicah smo dodali še element nenasilne komunikacije, saj ta otrokom pomaga, da se začutijo in se sprejmejo z vsemi čustvi. To jim zelo pomaga pri anksioznosti in pri drugih duševnih motnjah. Kajti ti otroci s tem dobijo svojo lastno vrednost in pripadnost. Otroci vidijo, da so del nečesa, da so del narave. Narava jih sprejema, narava jih podpira, narava jim daje toliko stvari. Ob tem pa seveda potrebujejo takšno pripadnost tudi v družini, ker brez tega nimajo korenin. Če pogledamo drevo, tudi to nujno potrebuje korenine. Otroci nujno potrebujejo pripadnost in na tej pripadnosti se gradi njihova vrednost. Če imajo otroci ti dve stvari, se pravi, da se zavedajo svoje vrednosti, kaj vse zmorejo sami narediti, da so samostojni in da ne delamo vsega namesto njih, potem ti otroci ne bodo imeli takšnih težav.

Če tega ni, se pokažejo težave v odtujenosti, v tem, da ne vedo, kam spadajo, kdo so, kakšna je njihova vrednost in kaj bi v življenju sami s seboj. Mnenja sem, da so gibanje v naravi, povezanost v družini in stik s samim seboj dobra popotnica za naprej, kajti ti otroci ne bodo imeli nekih velikih težav v mladostništvu.

Govorite o vrednosti, ki se je otroci morajo zavedati …

Da, otroci morajo začutiti svojo vrednost. In s tem, ko jim ubesediš, kaj se v njih dogaja, da je to normalno, da so upravičeno jezni, žalostni, da se jim upravičeno kakšna stvar gnusi … ko jim daš te besede, da se lahko izrazijo v polnosti, potem se pomirijo.

Če znamo naša čutenja ubesediti, postanejo naši odnosi čudoviti, trdni, varni … Koliko boljše se boš z nekom pogovarjal, če mu boš lahko povedal o svojih čustvih in boš slišan. Nikomur teh stvari ni treba reševati zate, ampak ti mora samo prisluhniti. Ugotovila sem, da otroci potrebujejo, da se jim da ta vrednost na podlagi njihovih čustev in potreb.

Pedagoški delavci že nekaj časa opozarjajo, da otroci ne znajo izražati svojih čustev, da ne vedo povedati, kaj jih boli, zakaj so žalostni …

Da, to je nekaj, kar se sedaj dogaja in kar sem sama pri izgorelosti spoznala, t. j. senzomotorična odtujenost, kar pomeni, da ne čutimo več svojega telesa, ne čutimo, kje se nam kaj dogaja. Zato tudi pride do te izgorelosti. Če pa so otroci v naravi, še prej, če jim starši dovolijo, da so umazani, mokri in potem doma ne dobijo nobenih očitkov zaradi tega, si bodo otroci dovolili čutiti, kdaj jim je vroče, kdaj ne. Po navadi je tako, da so otroci pol ure po tem, ko gredo starši domov, že brez kap in bund. (smeh) Jih ne potrebujejo, so lahko v tem, kakor se jim zdi … S tega vidika se bodo otroci res znali začutiti. Potem pa je treba iti na čustva. Prišla sem do ugotovitve, da je treba ubesediti odnos.

Otroci se bodo toliko naučili izražati čustva, kolikor jih bodo znali njihovi starši.

Mi izhajamo iz obdobja, ko se čustev ni ubesedilo. Ampak, kot sem povedala, otroci so ogledalo staršev, oni se bodo toliko naučili izražati čustva, kolikor jih bodo znali njihovi starši. Zato tudi v našem zavodu delujemo samo v sodelovanju s starši. Tudi zanje imamo predavanja o nenasilni komunikaciji ipd. Se je za vprašati, koliko čustev mi sploh poznamo pri sebi in ali jih sploh znamo našteti. Jih znamo med seboj razločiti? Ali mi čustva tlačimo (danes npr. vemo, da potlačena jeza kasneje privede do depresije in tudi do izgorelosti)? Kjer je prisotnega veliko strahu in sramu, tam se ubija otrokova samoiniciativnost. Če si ne dovolimo začutiti močnih čustev, kot so jeza, bes, gnus, žalost, potem niti lepih ne moremo v polnosti začutiti. Tako da vsa ta čustva so del nas, učimo se jih izražati. Recimo, da otroku rečem: “Zdaj sem se ravno vrnila iz službe, utrujena sem in lačna ter potrebujem počitek. Se lahko malo odpočijem in se ti potem za pol ure posvetim?” Ampak potem se mu je treba res posvetiti, dati telefon stran in se otroku posvetiti s srcem, dušo in telesom. Z vsem.

Zavedati se pa tudi moramo, da je vse, kar si otrok želi, to, da so njegovi starši srečni. In zato so otroci naši najboljši učitelji. Vse, kar delajo, delajo za to, da bi mi prišli v stik s seboj in s svojimi čustvi. Če se mi naučimo izražati, se zavedati svojih čustev, se spustiti v to globino nezavednega, ki je znotraj nas, potem bodo tudi otroci bolj pomirjeni in se bodo od nas naučili samoregulacije čustev. Skratka, manjka ubeseditev tega, treba se je z njimi pogovarjati, jim razložiti, kako se počutijo, kaj potrebujejo, včasih pa tudi ugibati. Včasih pri kakšnem otroku ne veš točno, kaj se z njim dogaja, in mu moraš pri tem pomagati. Ko čustvo ubesedimo, to pomiri nas odrasle in to pomiri otroke.

Če si ne dovolimo začutiti močnih čustev, kot so jeza, bes, gnus, žalost, potem niti lepih ne moremo v polnosti začutiti.

Podobno je pri najstnikih. Če bi se mi spomnili, kako smo se takrat počutili in se postavili v njihove čevlje … Najstniki samo želijo, da jih sprašujemo, da jih vidimo, da jim ubesedimo stvari, seveda jim tudi postavljamo meje, ker jih potrebujejo, a te meje morajo izhajati iz naših in njihovih potreb. Mi smo odrasli, mi jim povemo, kje so naše potrebe, in tudi vemo, katere bi naj bile njihove potrebe. Na podlagi teh potreb se tudi postavljajo meje. Ko je to uresničeno, se lahko razvije čudovit odnos.

Bi po tem lahko rekli, da otrok s svojim vedenjem izraža tisto, kar doma v družini ni ubesedeno, kar je zamolčano?

Otrok s svojim vedenjem opozarja na določene vzorce, ki se prenašajo iz generacije v generacijo, in sporoča, da ga ti vzorci omejujejo, ovirajo in ogrožajo. Tem vzorcem lahko rečemo tudi očala, ki otroku in nam staršem onemogočajo, da bi videli sebe in otroka v drugačni, bolj pristni luči. S temi očali ne zmoremo videti sveta v vsej njegovi lepoti, odtenkih in toplini. Onemogočajo nam tudi imeti pristne, tople, zaupljive odnose z okolico. Smo v neprestanem strahu, kaj se bo lahko otroku zgodilo, ker se je v preteklosti našim starim staršem nekaj težkega zgodilo, in zdaj otroku ne pustimo dihati, ker gledamo skozi očala strahu.

Ko se enkrat spustiš v temne globine sebe in jim prineseš žarek upanja, lahko ta globina postane svetla prihodnost, ki bo tebi in tvojim otrokom dala krila.

Tako bo otrok še naprej nosil v sebi nek strah, ki mu ne bo dovolil, da bi lahko stopil na kakšno novo pot, poskusil kakšen šport, ki bi ga v resnici veselil in bi mu bil  pisan na kožo, ker mu bo ta podedovani strah to onemogočal. Prav tako se lahko prenaša občutek, da nisi dovolj, da nisi vreden. Pred leti, v času vojne so se morali naši stari starši marsičemu odpovedati, odvzet jim je bil dom, sorodniki … njihovi starši so bili v tako velikih stiskah, da niso videli, kaj prestajajo njihovi otroci, in dobili so občutek, da niso vredni pozornosti staršev. V resnici pa starši tega samo niso zmogli. In ta občutek se potem prenaša naprej, njihovi otroci se danes ne postavijo zase, ne poskrbijo zase, hodijo preko sebe. Ti otroci izkazujejo svojo vrednost na vseh mogočih obšolskih dejavnostih, tekmovanjih, prezgodnji intelektualizaciji. Otroci želijo biti dovolj namesto staršev. Zato prihaja do motenj pozornosti, duševnih bolezni, hiperaktivnosti … Če povzamem: kar ni ubesedeno, česar se nočemo zavedati, bo prešlo na naše otroke in ti bodo nadaljevali naš vzorec. In ni pravično, da bi jih nekaj takega vodilo ali omejevalo v življenju. Zato je  zelo pomembno, da se to razreši. Zato se tudi ponavlja, da lahko osebno in čustveno zrastemo ob pomoči naših otrok.

S kakšnim vedenjem nam otrok sporoča, da je nekaj našega “podedoval”? Katero njegovo vedenje bi nas moralo še posebej skrbeti?

Če se vrnemo nazaj v naravo, kako drugačni so otroci, ki toliko ur preživijo zunaj?

Vsak otrok na dnevni ravni potrebuje določen čas s staršem.

Vse je odvisno od staršev in od tega, kaj starši želijo za svoje otroke in kaj jim nudijo. Če ima družina na voljo zunanji prostor, recimo na deželi, bodo njihovi otroci po delavnicah še vedno zunaj. Vsekakor pa otroci po tem, ko pridejo domov, najbolj potrebujejo starše. Otroci nujno potrebujejo dnevno nek določen čas s staršem, ko se starš odklopi od vsega in je samo tam z otrokom. Otrok potrebuje ta stik in to varno navezanost. Ko se bo s tem nahranil in ko bo starš pomirjen, potem bo tudi otrok pomirjen.

Otrok do 6. leta začuti starša v globino, tudi v tisto, ki se je odrasli ne zavedamo. Tako da včasih, ko bomo otroku rekli, da je vse v redu, bo otrok vedel, da temu ni tako. Tudi zvečer, ko ga daješ spat in si nemiren, bo otrok vse to, ves tvoj nemir začutil. Zato pravim, da moramo svoje otroke jemati kot učitelje, kot tiste, ki nam dajejo priložnost, da lahko postanemo svoja najboljša različica, in oni bodo postali svoja najboljša različica. Moramo si dovoliti vstopiti v svoje nezavedno in v svoje globine, ker otroci si želijo, da se tega zavedamo in to razrešimo, če ne se bodo oni s tem ubadali in se ne bodo mogli razvijati. Zato naše delo temelji na tem, da sodelujemo s starši. Ker v bistvu stvari, ki se dogajajo pri otrocih, so odraz staršev. Ko kakšne stvari staršem omenimo, so nam ti pogosto hvaležni, saj lahko potem dalje gradijo na sebi.

Zavedam se, da imajo vzgojitelji in učitelji zelo težko delo, ker v igralnico ali razred ne dobijo samo otroka oziroma cel razred otrok, ampak po svoje tudi njihove starše, vse njihove probleme, še stare starše … Želim povedati, da otrok s seboj prinese vso dinamiko. Zato se mi zdi, da bi bila nenasilna komunikacija res potrebna kot nek dodaten predmet v šolah, ker bi se na začetku učitelji in otroci povezali: otroci bi lahko dali ven vsa ta čustva, ki so v njih, bili bi slišani in potem bi lahko šli s snovjo naprej. Ker dokler ima otrok v sebi tak nemir ter ogromno čustev in potreb, ki niso ubesedena in naslovljena, potem niti ne more sprejemati snovi. In posledično ima tudi učitelj težave, ker je vse skupaj ena sama zmeda.

Govorili ste o tem, kako se povezati in se začutiti z otrokom. Danes ima veliko otrok po šoli veliko obšolskih dejavnosti, stik, ki ga imajo otroci s starši, je velikokrat samo v avtu, ko otroka prevažajo sem in tja. Kako potem najti čas za večjo povezanost z otrokom?

To je res problem sedanjega časa, marsikateri strokovnjaki pravijo, da otroci do 2. razreda ne potrebujejo obšolskih dejavnosti. Najbolje je vse te dejavnosti dati na minimum, ker to pomeni, da boš ti kot starš imel več energije, ne bo ti treba toliko voziti naokrog. Včasih se je treba vprašati, zakaj peljem otroke na vse te aktivnosti? Zaradi sebe ali zaradi otroka? Svojega otroka nisem nikamor silila, dokler nisem videla, da je to začutil, to potreboval … Kar otrok potrebuje, sta starša in toplina doma. Ostalo bo vse prišlo iz njega, če bo to želel.

Otroci nujno potrebujejo pripadnost, na tej pripadnosti pa se gradi njihova vrednost.

Sicer pa se moramo kot starši najprej vprašati, česa si želimo? Kajti verjamem, da če si bo nekdo želel vzeti čas za otroka, si ga bo zagotovo vzel. Ko smo doma, se lahko z otrokom povežemo prek družabne igre ali pa smo med domačo nalogo v njegovi bližini in otroku v spodbudo, potrditev. Starši smo lahko tudi kreativni: pri računanju recimo vzamemo suho sadje, npr. nekaj rozin, in potem skupaj z otrokom računamo. Prek ustvarjalnosti se lahko z otrokom povežemo, če se le znamo ustaviti in pomiriti.

Torej, preko preproste, vsakodnevne interakcije?

Zavedati se moramo, da je naš čas največje bogastvo, ki ga lahko damo otrokom. To niso ne igrače, ne sladkarije, ne hrana. Nič od tega. Samo čas. Pomembno je, da razmislimo, koliko časa namenimo v življenju stvarem in koliko odnosom. Takrat ugotovimo, kaj nam je bolj pomembno.

Otrokom tudi veliko pomeni, da smo z njimi ena na ena. Vemo, da so otroci samo enkrat otroci, in to, kar se sedaj ustvarja v zgodnjem otroštvu, je temelj za vso njihovo prihodnost.