Sabina Košmrl Kaučič: “Na otrocih nas najbolj motijo naše lastne napake.”

Foto: osebni arhiv

Sabina Košmrl Kaučič je profesorica biologije in filozofije, mama treh otrok, vlogerka, predavateljica, govornica, pisateljica, avtorica knjige Srčni učitelj in še marsikaj. Širši javnosti je poznana kot učiteljica, ki odpira novo perspektivo. V odnosu otrok-učitelj in tudi v odnosu otrok-starši. Kot je povedala v intervjuju, je odnos, ki ga vzpostavita otrok in učitelj, ključen za uspešno izobraževanje. Naše notranje rane in zavore imajo vpliv na naše vsakdanje obnašanje in odnose. Dokler ne razrešimo starih ran, ne moremo v polnosti živeti. 

Po poklicu ste profesorica. Kako ste se odločili za to pot?

Od nekdaj sem si želela postati učiteljica. Stik z otroki in to, da jih lahko podprem na njihovi poti, je moje poslanstvo. Že kot otrok sem imela visoke cilje, želela sem visoko izobrazbo, lepo življenje … Odraščala sem v socialno precej šibkem okolju in mi je bilo velikokrat težko, ampak sem imela nek notranji motor, ki me je gnal dalje kljub izzivom in preprekam. Imela sem svoj cilj in zanj sem se bila pripravljena boriti in zanj delati. Veliko otrok pa ni imelo tega notranjega motorja in so med potjo obupali. Že v osnovni šoli sem doživela, da sem zmogla katerega sošolca, ki se je imel za neumnega, s kakšno dodatno razlago snovi prepričati, da temu ni tako in da zmore. Njegovo navdušenje in olajšanje mi je vzbudilo željo, da bi bila učiteljica, da bi pomagala otrokom. Kmalu po vpisu na fakulteto sem zanosila in potem do diplome dvakrat rodila. To mi je seveda dalo še dodatno disciplino.

Svoje osnovno poslanstvo poučevanja ste na svoji poti še precej razširili … Tudi s podjetništvom.

Ko sem sama postala mama, sem dobila še dodatni vpogled v to, kako tudi staršem in učiteljem ni lahko, ker vsi nosimo s seboj neko prtljago iz svoje preteklosti. Na svoji koži sem začela ugotavljati, kolikokrat te ustavljajo vzorci in rane iz tvojega otroštva, da ne moreš biti tako dober starš ali učitelj, kot si želiš.

Seveda je to, da otroke dobro naučiš snov, osnovno, toda izjemno pomembno je tudi to, da otroka opogumiš, opolnomočiš, mu vzbujaš vero vase, voljo, da se sooča s svojimi izzivi …

Tako se je v meni vzbudila še želja, da bi razrešila te reči pri sebi. Za svoje otroke in za svoje učence sem se želela znebiti svojih bremen, da bi lahko res iz srca delala z njimi, brez teh avtomatskih odzivov, ki so največkrat posledica vzgoje in otroštva. Želela sem postati najboljša verzija same sebe. Želela sem preseči svoje zavore in blokade, da bi lahko bila res na voljo otrokom, ki so najbolj ranljivi člen naše družbe in hkrati največji up za našo prihodnost.

Par let nazaj smo učitelji težje dobili zaposlitev za nedoločen čas, večinoma so bila nadomeščanja. Po tretji porodniški me služba ni čakala in to je bil impulz, da sem odprla podjetje in začela kreirati knjige, seminarje ipd., da bi nagovorila tisti drugi del učiteljevega poslanstva – opogumljanje otroka. Pot v podjetništvo mi je pravzaprav odprla moja zadnja knjiga – Srčni učitelj. Bila sem tudi predavateljica znotraj kataloga, ki ga odobri Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje, predavala sem staršem, šolam, vrtcem, podjetjem … Tri leta sem se ukvarjala samo s tem. Medtem so postali učitelji bolj iskani in ko se je odprlo delovno mesto, ki mi je ustrezalo, sem šla nazaj učit, ker je to moje prvo poslanstvo. Tako da sedaj kombiniram obe dejavnosti: redno službo in predavanja.

Zdi se mi, da je naše največje poslanstvo, da res dobro podpremo svoje otroke. In tu ne mislim le otroke, ki smo jih rodili, ampak vse otroke, s katerimi smo v stiku. Veliko odgovornost čutim, ko na cesti srečam tujega otroka, ki me pogleda … Vedno se potrudim, da mu podarim vsaj nasmešek. Da mu dam sporočilo – svet je lep.

Kako zelo me gane, ko mi kak bivši dijak ali učenka pove, če vi takrat ne bi bili tako zagnani in pozitivni in verjeli vame, jaz vem, da ne bi zmogla. To so zgodbe, ki ti dajo upanje in potrditev, da se je vredno potruditi za vsakega otroka.

Če me vprašate, kam dam kot učiteljica več energije – v učno snov ali v odnos z otrokom, je slednje absolutno na prvem mestu.

Želela sem preseči svoje zavore in blokade, da bi lahko bila res na voljo otrokom, ki so najbolj ranljivi člen naše družbe in hkrati največji up za našo prihodnost.

Kaj lahko mi kot odrasli storimo, da pomagamo otroku razviti njegove potenciale? Da bo šola prostor njegovega razvoja?

Ko mi nekdo reče, da je treba spremeniti sistem, mu vedno rečem: »Sistem smo mi.«

Ko se bomo mi znotraj sistema začeli prebujati, ko bo vsak od nas začel delovati drugače, bolj prebujeno, iskal skupno dobro … Takrat se bo sistem organsko spremenil. To, da si domišljamo, da bomo zamenjali nekoga na vrhu in bo vse drugače, je zgrešeno. Vsak mora prispevati svoj delček.

Meni je najboljše rezultate dalo to, da sem bila najprej človek. Ja, razredničarka, učiteljica … Ampak vedno najprej človek. V odnosu z drugim človekom. Otrokom, staršem, sodelavcem … Seveda tudi meni ne uspeva vedno najbolje, toda to mi je primarno. Zgraditi zaupanje, nek odkrit odnos, da se pristno začutimo … Potem pa lahko na tem gradimo karkoli.

Vztrajam pri tem, da se moramo v šoli vesti kulturno in na nivoju. Otroci se morajo izgraditi v odgovorne ljudi, pravila so zato, da jim pri tem pomagajo. Tudi znam otroke pograjati, jih okregati … Ampak vedno kregam njihovo vedenje, nikoli njih kot osebo.

Ko moram kot razredničarka otroku izreči nek ukrep, ukor ipd., mu rečem: »Upam, da čutiš, da ti ga dam z ljubeznijo. Da ta ukor ni kazen, ampak je klic, da se prebudiš in nehaš s tem ravnanjem, ker z njim škodiš sebi in drugim. Zberi se, zastavi si vizijo in bodi zanjo pripravljen delati.«

Otroci morajo dobiti sporočilo, da je za svoje sanje treba delati. Ne padejo z neba. Ampak zaupaj vase, da zmoreš. Organiziraj se, discipliniraj se in se loti dela.

Pomembna je vera vase in vera v življenje, da vam ne bo nikoli na pot poslalo več, kot zmorete. To sporočilo lahko učitelj vplete v vsako poučevanje. Ni važno, ali je slovenščina ali gospodinjstvo. To sporočilo – zmigaj, zmoreš, delaj za svoje sanje, ne zabušavaj … Otrokom povem zelo direktno: »V šolo prihajaš po znanje. Pika. Zberi se, umiri se, poslušaj. Jaz nisem policajka, jaz sem učiteljica. Tukaj sem, da ti dam znanje.«

Otrokom zelo manjka discipline. Manjka jim tudi zdrave meje. Kar pričkali bi se, ugovarjali … Velikokrat tudi zato, ker so bili večino otroštva prepuščeni sami sebi. Drugi razlog težav so med drugim tudi dolge ure, preživete za ekrani, in posledično zelo slaba koncentracija.

Vztrajam pri tem, da se moramo v šoli vesti kulturno in na nivoju. Otroci se morajo izgraditi v odgovorne ljudi, pravila so zato, da jim pri tem pomagajo.

Kje vidite glavni problem sodobnega otroštva?

Kot učiteljica vidim, da otrokom namenjamo res premalo časa. Tako starši kot celotna družba. Vsi smo tako fokusirani na delo, na produkcijo, marljivost, nagrade, dosežke … In res premalo kvalitetnega časa namenjamo otrokom. Otroci so kar malo izgubljeni, ždijo pred ekrani in tam so izpostavljeni takim vsebinam, ki si jih mi niti ne predstavljamo.

Foto: osebni arhiv

Kaj konkretnega lahko naredimo zoper to?

Vsak od nas mora nekje potegniti črto. Toliko ur bom dal službi, potem pa konec. Potem pa sem s svojo družino. Pomembno je tudi, da znamo odmisliti službene skrbi. V službi sem naredila, kolikor sem zmogla, in jutri začnem spet. Sedaj pa sem tukaj.

Vzgojili so nas tako pridne, delavčke, da stalno nekaj grebemo in izboljšujemo, da bomo ja pohvaljeni in da ne bo kaj narobe … In žrtvujemo svoj družinski čas in vso svojo pozornost za to. Naši otroci pa nas strašansko potrebujejo. Nervozni smo, obremenjeni in na tak način bi radi vzgojili neko osebo, ki bo prepričana vase in ki bo stabilna. Žal tako ne gre.

Tu bi morali, vsak pri sebi, uvideti, da je prioriteta za nas, da smo na voljo svojim otrokom. Pa ne v smislu ujčkanja in zavijanja v vato. Seveda si vsak želi otroka ubraniti pred stresom, ampak to je nemogoče. Izzivi so del življenja in otroke moramo naučiti soočati se s stresom. Ker če jih bomo pred vsakim stresom branili, bodo tudi v odrasli dobi pred vsakim stresom odpovedali.

Otrok ne potrebuje blaginje in dragih stvari, mi pa toliko časa namenimo temu, da bi mu lahko to omogočili. In ga tako oropamo tega, kar otrok v resnici rabi. Neobremenjenega, radostnega, srečnega starša.

Kako gledate kot učiteljica in kot starš na vedno večje vmešavanje staršev v učiteljevo delo?

Moji dve hčeri sta srednješolki, najmlajši pa je še v vrtcu. Niti enkrat v vseh letih šolanja mojih otrok nisem klicala nobenega učitelja na kakršenkoli zagovor. Ko so punce prišle domov in tarnale, da je bil nekdo nesramen, sem ju naučila, kako naj se soočata z nesramnimi ljudmi.

Soočiti se moraš s svojim razočaranjem, s svojim strahom. To je samo ocena, bo naslednjič boljša. Naučila sem ju, da nima smisla lulati proti vetru. Bolj boš sodelovala, manj boš nagajala, bolj se boš učila, lepše boš šla skozi leta šolanja. Če pa nagajaš, izstopaš, ne delaš nalog, ne znaš, pa ti ne bo šlo skozi in boš imela vedno neke težave. To so dejstva. Res je bilo tudi, da ni bilo nikoli nekaj hudega, če bi bil otrok v veliki stiski ali da bi kdo res posegel v njune pravice, bi seveda šla do učitelja.

Toda nekateri starši se zadnje čase odzivajo res prekomerno.

Kot učiteljica vidim, da če mi uspe staršu dopovedati, da njegovemu otroku želim dobro, da se me ne rabi bati, potem imamo tudi z njimi v 99 % res dobre izkušnje. Imaš pa seveda kdaj tudi kakšnega starša, ki ne popusti, ki vztraja, ki kljub vsem drugačnim dokazom doživlja, da je njegov otrok žrtev, da mu škodimo. Tam pa pač lahko samo čakaš, da mine šolsko leto.

Kako reagirati, ko se v meni vklopi jeza, ker me petindvajset otrok ne upošteva? Tudi jaz sem samo človek.

So učitelji opremljeni z veščinami za takšno komunikacijo? Na pedagoški fakulteti se usposabljate za poučevanje snovi. Velik del vaše službe pa je poleg birokracije še komunikacija s starši, ki so pogosto čustveno povsem na ravni otrok. Vi imate te veščine očitno prirojene, vsi pa jih nimajo in to zelo otežuje njihovo delo. Velikokrat pride do kratkega stika, ki morda sploh ne bi bil potreben.

Točno to. Pedagoška fakulteta nas učiteljev ne opremi z nekaterimi ključnimi veščinami. Ravno ta manko sem močno čutila, zato sem tudi napisala knjigo Srčni učitelj in ravno zato so nastala predavanja za starše in učitelje, da bi bila ta komunikacija boljša in lažja. Skušala sem ustvariti most med starši in učitelji ali vsaj nekako pristaviti svoj košček k vrzeli, ki mi jo je fakulteta pustila. Končala sem jo z desetkami, prišla polna navdušenja v razred poučevat in hitro ugotovila, da mi manjkajo ključne stvari.

Ne vem, kako reagirati, ko se v meni vklopi jeza, ker me petindvajset otrok ne upošteva. Tudi jaz sem samo človek. Kako naj ravnam s tem? Ko znamo dobro upravljati s sabo, potem veliko lažje in bolje vzpostavimo stik z drugim človekom. Dokler pa smo zaliti s svojimi obremenjujočimi mislimi in občutki, pa smo vsi ujeti v tem, tako starši kot učitelji, in se nemočno borimo. Kolikokrat vidim, da pride starš prestrašen v šolo, da se pride borit za svojega otroka. To potem sproži strah v učitelju in sta vsak na svojem bregu. Na sredi pa je otrok, ki nima podpore, ki jo potrebuje. Če vsaj eden od njiju zna ravnati s tem strahom, bo veliko lažje prišlo do sodelovanja, ki bo otroka podprlo.

To se mi zdi ključno in tu čutim svoje poslanstvo. Da opolnomočim ljudi, da so sposobni te srčne komunikacije. Tudi če se ne strinjamo, tudi če smo trenutno razburjeni. Prioriteta je, da združimo moči in pomagamo otroku. In gremo preko nekih lastnih zamer in preko tega, kaj mi je ona rekla in česa mi ni.

Foto: osebni arhiv

Se pravi, da gre tukaj tudi za neko osebnostno rast vsakega posameznika?

Absolutno. Največji motivator, da se lotimo poti osebnostne rasti, so ravno naši otroci. Otrok je tisti katalizator, spodbujevalec, ki človeka sili: Daj že odrasti! Daj že predelaj vse, kar imaš še nepredelanega in nezaceljenega. Ker jaz te potrebujem celega.

Prepričana sem, da otrok prav zato prihaja v tako nebogljeni obliki na ta svet. Da se moramo starši spraviti k sebi in odrasti. Zato je novorojenček tako nebogljen in najstnik tako nemogoč. Pri dojenčku smo se že morali soočiti z nekaterimi stvarmi v sebi, da smo lahko poskrbeli zanj. Kar pa je še ostalo nezaceljeno, bo sprožil najstnik.

Na otrocih nas najbolj motijo naše lastne napake. Odpirajo nam rane in pritiskajo na boleče točke. Z namenom, da bi na tem delali in bi se ozdravili. Odpre se naše bolečinsko jedro in to z namenom celjenja. To bolečinsko jedro nam običajno sproži nek človek, dogodek, otrok … In potem gre vsa naša pozornost samo v sprožilca, namesto da bi šla v jedro.

Kaj bi bilo treba storiti?

Ko se odpre bolečinsko jedro, je treba biti z njim, ga celiti. In intenzivnost mine. In vsakič manj boli. Če pa ne razumemo tega procesa in vedno planemo v povzročitelja, se bolečinsko jedro zapre in se drugič spet odpre z isto močjo. Vse je narobe, mi smo žrtve, vsi nas zafrkavajo, nam pritiskajo na gumbe … Seveda nam, ker so nam zato poslani, ker so naši učitelji, ki nam dajo priložnost za ozdravljenje. Ko nas nekaj totalno znervira, se moramo zazreti vase, v svoj gumb, na katerega je nekdo pritisnil. To je priložnost.

Pri dojenčku smo se že morali soočiti z nekaterimi stvarmi v sebi, da smo lahko poskrbeli zanj. Kar pa je še ostalo nezaceljeno, bo sprožil najstnik.

Saj to ni samo na osebni ravni, to je tudi povsem kolektivno tako. Na ravni naroda, človeštva …

Tako je. In verjamem, da smo v obdobju, ko imamo toliko možnosti, da se naučimo te stvari in delamo na sebi ter napredujemo. Ni najpomembneje, kdo je pritisnil na moj gumb in zakaj, ampak zakaj mene ta gumb tako zaboli. Na tiste, ki nam to povzročajo, moramo pogledati kot na svoje brate in sestre, ki so prav tako kot mi na svojem življenjskem potovanju.

O tem v bistvu govori tudi evangelij: presezi sebe, poglej na drugega z božjimi očmi, ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe …

Točno tako. In kolikokrat tudi ti koga vznemiriš, pa se sploh ne zavedaš. Ko to razumemo, si lahko začnemo odpuščati. Hvala, zaradi tebe sem uvidela, kaj moram še narediti na sebi.

Kaj konkretnega lahko danes naredi starš, ki ima težave z otrokom, da bo drugi mesec bolje?

Ko se družina znajde v stiski, se naj tempo namerno umiri. Pozornost naj se obrne navznoter. V tistem trenutku, ko je vse narobe, ko smo sprti, ko vidimo, da ne gremo v pravo smer, zmanjšajmo svoje obveznosti. Vračajmo se domov, namerno vnesimo v družino več druženja, več zabave, sprostitve. Običajno je stiska otroka, pa tudi odraslih, da pogreša drugega, da je preveč obremenjen, da se nihče zares prisotno ne ukvarja z njim. Včasih starši naredimo te pavze v svojem življenju za svojega otroka, pa pozneje ugotovimo, koliko so koristile tudi nam. Poenostaviti si življenje, to je ključno. V službi delam maksimalno, ko sem tam. Sicer pa služba ni moje življenje. Da sebe napolnim z nekimi svojimi hobiji, s stvarmi, ki me veselijo, z družino …

Takrat, ko smo najbolj sprti, takrat bi si morali vzeti dan, ko gremo na bazen. Potem pa starš ugovarja: »To je potem nagrada za slabo vedenje.« Ne, ni. To je zdravilo za slabo vedenje. Zdravilna prisotnost je.

Večini družin kronično primanjkuje zabave, sprostitve, smeha, brezskrbnega druženja … Vedno imamo neke obveznosti, vedno je nekaj treba. Otrok ne potrebuje blaginje in dragih stvari, mi pa toliko časa namenimo temu, da bi mu lahko to omogočili. In ga tako oropamo tega, kar otrok v resnici rabi. Neobremenjenega, radostnega, srečnega starša.

Na otrocih nas najbolj motijo naše lastne napake. Odpirajo nam rane in pritiskajo na boleče točke. Z namenom, da bi na tem delali in bi se ozdravili.

Kaj lahko danes naredi učitelj, da bo drugi mesec v njegovem razredu prijetnejše vzdušje? Kako naj ravna z najbolj problematičnimi učenci, ki morda tudi njemu ležijo v želodcu?

Učitelje zelo obremenjuje strah. Sem dovolj dober, sem dovolj strokoven …? Če bom jaz popoln učitelj, bodo tudi moji učenci vzorni. Potem pa učenci niso vzorni, pa smo jezni na njih, obremenjeni s krivdo. To je začaran krog.

Sedaj sem razredničarka 8. razreda in svojim otrokom vedno rečem: »Tudi če vi delate težave, imate slabe ocene, ga biksate na celi črti, meni to ne krati spanca. Pa to ne pomeni, da mi ni mar za vas. Gre samo za to, da se zavedam, da je odnos sestavljen iz dveh polovic. Jaz zase vem, da svojo polovico vedno skušam narediti po svojih najboljših močeh. Ampak jaz vam lahko dam najboljše nasvete, najboljši pristop, karkoli … Če vi niste pripravljeni priti naproti in narediti svoje polovice, na to jaz ne morem vplivati. To je vaša izbira. Jaz z nobeno jezo ne mislim na vas in se ne obremenjujem zaradi vas, jaz vam ne zamerim – si pa želim, da bi sprejemali odločitve, ki vam kreirajo dobre rezultate.«

To povem tudi staršem. Pa ne razumite me narobe, srčno jih imam rada. Ampak tudi če ga biksajo, imajo šuse, jaz zvečer sladko zaspim in zjutraj dobre volje pridem v šolo. Ne nosim teže. Po najboljših močeh naredim svoj del, iščem nove načine, se izobražujem, posvetujem s kolegi, ampak odgovornosti za drugo polovico odnosa, ki pripada otroku, pa ne jemljem nase. Zavedam se, da jih v resnici ne morem prisiliti, da me bodo ubogali. Oni izbirajo zase in oni so kreatorji svojih življenj. Če bo on izbral, da me ne bo poslušal, da me ne bo upošteval, se jaz lahko tudi na glavo postavim, pa ne bo nič drugače. Ne vzamem tega osebno in nisem obtežena z zamerami do njih.

Foto: Tit Bonač

Se pravi, naj se sprostijo tudi učitelji?

Seveda. Naj pustijo krivdo in strah. Kaj bo rekel starš, kaj bo rekel inšpektor, kaj bo rekel kolega …? Svoje delo si zastavi najbolj kvalitetno, kar zmoreš, bodi se pripravljen konstantno učiti in pusti strah in krivdo ob strani. Tudi najbolj zategli primeri te vabijo v rast. Tu pa nič več ne deluje, kar jaz znam, kaj se še lahko naučim? Kako mu še lahko pridem naproti? Ampak sprijaznimo se, nekaterim ljudem ne moreš priti naproti. Pa si lahko popoln, ampak oni bodo pač izbirali drugačno pot in to je njihova pravica. Ko učitelji spustimo ta strah in krivdo, postanejo stiki in poučevanje veliko bolj zabavni in prijetni. Potem tudi ne vlečeš domov vsega in prideš naslednji dan spočit in dobre volje v službo. V tistih urah, ko si tam, naredi, kar zmoreš, potem pa spusti stvar.

Ni vse v mojih rokah. Morda pa ima nekdo takšno življenjsko pot, zaradi katere mora izbrati, da sedaj potone in doživi poraz. Morda ga bo to izgradilo, da ga naslednji poraz v življenju ne bo sesul. Ne vemo. Tako zelo smo prepričani, da imamo vse naštudirano in da vse vemo, a tako veliko stvari ne vemo … Bolj zaupaš, bolj spuščaš, manj si obremenjen, več lahko daš.

Takrat, ko smo najbolj sprti, takrat bi si morali vzeti dan, ko gremo na bazen. Potem pa starš ugovarja: »To je potem nagrada za slabo vedenje.« Ne, ni. To je zdravilo za slabo vedenje. Zdravilna prisotnost je.

Kako pomagati mlademu najti njegovo poklicno pot? Redkokateri je pri štirinajstih tako izgrajen, da ve, kam se usmeriti.

V tem obdobju otrok tega seveda še ne more zagotovo vedeti. Moja najstarejša hči je imela na koncu osnovne šole popolnoma izdelano idejo, kaj bo po poklicu, in tudi vsi drugi smo jo videli v tem. Šla je v to srednjo šolo. Danes je v četrtem letniku. Ne ve, kaj bi šla naprej. Zagotovo pa ve, česa ne bi. To je to, za kar je šla v šolo. Mlajša hčerka ni bila sprejeta na želeno šolo, pristala je na neki drugi in je navdušena in pravi, da je po srečnem naključju našla idealno šolo zase.

Kar želim povedati, je, da seveda je treba otroku stati ob strani in mu pomagati, istočasno pa je ključno, da si ob njem, da si tisti steber varnosti in zaupanja: kakorkoli bo, na koncu bo v redu. Vsi mislimo, da je pot ravna črta. Sploh ni. V resnici je močno ovinkasta. In ravno na teh ovinkih se boš izgradil.

Tudi če otrok zgreši poklic, ni katastrofa. Danes ne. Veliko poti ostaja odprtih. Čim več odnesi od šole, kjer si, čeprav morda ne boš delal na tem področju, in se izgradi kot človek. Mi bi radi predvideli deset korakov naprej, pa včasih še enega komaj. Manjka nam zaupanja. Sedaj po tehtnem premisleku izberem šolo. Zato še nimam 100% garancije, da je to to za vse življenje. Sedaj v tem trenutku pa morda je pravo. Gremo po tej poti in bomo videli, kaj se bo pokazalo naprej.

Starši se moramo tudi zavedati, da ko našemu otroku spodrsne, se tudi nam odpre bolečinsko jedro. Ko naš otrok ni sprejet v šoli, zaboli tudi nas in odprejo se tudi naše rane.

To se seveda dogaja tudi v drugih vsakdanjih primerih … 

Seveda. Neko jutro mi reče sin, da noče obuti tenisk, ker so mu prijatelji v vrtcu rekli, da so grde. Kot mamo me je to zabolelo. Pa vzbudila se je jeza: Češ, tako mali so še, pa se že to grejo … Spomniš se, kako so tebe kdaj prizadeli kot otroka, in rad bi zaščitil svojega otroka. Prva reakcija je, da bi šel v vrtec in tam nekaj povedal. Začutila sem, kako hitro se mi je vse to vklopilo. Ustavila sem se in se vprašala, kaj bi bil najboljši odziv na to za vse vpletene, ne le za mojega otroka. Tudi za te otročke iz vrtca.

Si dam čeveljček na roko in mu rečem, naj naslednjič prijatelju pove: »A ni to zanimivo? Ista stvar, pa je meni všeč, tebi pa ni – zanimivo! Meni je všeč, zato ga nosim, ti pa nosi tiste, ki so všeč tebi. Se gremo zdaj igrat?«

Obul si je teniske in šel v vrtec.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. Čudovit članek in vse dobro ga. Sabini Košmrl Kaučič na nadaljnji poti. Njeno poslanstvo je čudovito,seveda tudi naporno in težko,vendar je več lepih stvari in se vidi,da je cudovita uciteljica s svojimi dobrimi lastnostmi in pozna tudi šibke točke pri sebi. Kot je povedala, najbolj pomemben je odnos v šoli,med učencem in učiteljem,da se zacutita.
    Znanje bo vedno lahko počakalo,odnos pa ne bo.

    Kot socialna delavka,ki delam z mladoletnimi prestopniki, si vedno najprej prizadevam za pristen človeški odnos,seveda to pomeni,da sem empaticna,da me ni strah izziva,vendar tudi ob določenih primerih postavim mejo bolj odločno in strogo. Kar ni narobe.
    Ter seveda namenim veliko časa sama sebi in družini.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja