Mame, tašče in mamini sinčki …

Foto: Shutterstock

Velikokrat je slišati o tem, da je nek moški mamin sinček, da se drži mame za krilo …

Prva misel je, da gre za moškega, ki visi na mami, ki teka k njej za vsako malenkost, ki ni sposoben normalnega odnosa z žensko, ki mu po možnost mama še kuha in pere … potem pa pogledaš malo bolje in največkrat vidiš, da gre za povsem normalnega povprečnega moškega, ki je poročen, z otroki, z lastnim domom in življenjem  … in z dobrim odnosom s svojo mamo. Ki jo pokliče, obišče, ji kaj pomaga, se včasih samo zaradi lepšega ustavi pri njej, da malo poklepetata …

V času korone se je na takratnega ministra na družbenih omrežjih zgrnil val norčevanja, ko je v medijih omenil, da se je s svojo osemdesetletno mamo zapeljal do hrvaške meje. Kot da je to, da je nekam peljal svojo ostarelo mamo nekaj izjemno smešnega. Nekdo je potem komentiral v smislu, da ne razume vsega tega posmeha. Da bi on z največjim veseljem svojo mamo kam zapeljal, če bi jo le še imel.

Žal je ta primer odraz odnosa družbe do razmerja odrasel sin – mama. Kot da mora biti tu vzpostavljena neka velika distanca in skoraj zaničevanje. Kot da bi moralo biti moškega sram, da si je blizu s svojo mamo. Z žensko, ki mu je nenazadnje podarila življenje in ga vzgojila v človeka kakršen je danes.

Moški so pod družbenim pritiskom, da morajo kot odrasli imeti do svoje mame indiferenten odnos s čim več distance.

Kaj če bi kot družba spremenili merila …

To, da si je neka ženska vzela moškega, ki je bolestno navezan na svojo mamo in kot tak nesposoben zrelega partnerskega odnosa, je anomalija in nenazadnje priča tudi o njenih pokvarjenih duševnih senzorjih in je seveda recept za katastrofo. Toda to nikakor ne bi smelo biti merilo, ki zadeva tudi vse ostale – večino pravzaprav, ki ne pristanejo na to, da bi se morali kot odrasli moški obnašati kot da svojo mamo komajda poznajo.

Zgolj za primerjavo in prikaz dvojih standardov – zlepa ne bomo zasledili, da bi se zaradi povezanosti s primarno družino kdorkoli posmehoval ali podcenjeval kakšno žensko. Pa je ta odnos precej bolj pogost in tudi večkrat bolj nezdrav ter ima večji vpliv tako na vzgojo otrok kot na življenje nje in njenega moža. Pa vendar nihče ne govori o očkovih ali maminih odraslih punčkah, mamini sinčki pa so postali že prav pregovorni in ta nalepka je žaljiva tako za moškega kot za mamo.

Še zlasti žalostno je, če jo nalepijo ženske, ki so si tega moškega izbrale za svojega življenjskega sopotnika.

In ja, seveda so tu medgeneracijske prepreke, nerazumevanje, neumestne pripombe, bedni vzgojni prijemi vnukov, kakšna pikra beseda čez snaho … ampak to ne pomeni, da je celoten odnos nezdrav. Življenje ni šablona, ima veliko odtenkov. Kajti nenazadnje, ta ženska ni samo mama ali tašča, je tudi žena, babica, prijateljica, sodelavka in ženska s svojimi veselji in trpljenji. Tudi, če se nam zdijo bedna in patetična, so njena in ker smo si izbrale njenega sina, so vredna našega spoštovanja.

Leta se hitro obrnejo

Vse mame bomo – upajmo, nekega dne tudi tašče. Leta zelo hitro minejo. Si lahko predstavljamo svoje občutke, če bo se nekdo posmehoval temu majhnemu dečku, ki je danes ob nas, ker nas bo kot odrasel moški tedensko obiskal, nam pomagal kaj postoriti, nas kam zapeljal, pokramljal z nami, nam potožil o kaki svoji težavi, nas vprašal za mnenje …? Ali mislimo, da se bomo z leti toliko “podebilile”, da z nami ne bo mogoč kvaliteten odnos, ampak zgolj pokroviteljstvo in prenašanje iz občutka dolžnosti … ?

Si lahko predstavljamo, da si bo našel tako ozkogledo in nesamozavestno ženo, da bo ljubosumna in užaljena zaradi tega odnosa …? Da raje ne bo prišel na njegovo najljubšo pecivo, ki smo mu ga spekle, da ne bi žena ali kdo drug rekel, da teka k mamici … Da se bo do vas v družbi obnašal povsem indiferentno, da ga ne bo kdo obtožil, da je mamin sinček. Da bo ženi prikimal, ko bo rekla, da ste strupena stara koklja?

Foto: Shutterstock

No, otroci se sicer učijo tega, kar vidijo v domači družini. Toda tudi kot družba moramo spremeniti takšno bedno posploševanje … Moški so pod družbenim pritiskom, da morajo kot odrasli imeti do svoje mame indiferenten odnos s čim več distance. Družbeno sprejemljivo je kvečjemu, da mami izkaže spoštovanje s tem, da sprejme njeno prekomerno zalaganje s hrano in da ji postori hišna opravila, ki jih sama ne zmore.

Možno je namreč oboje in celo edino normalno in pravilno je. Moški, ki ima iz srca rad žensko, ki mu je podarila življenje in jo želi imeti vključeno tudi v svoje odraslo življenje in moški, ki ljubi in ima na prvem mestu svojo ženo.

Začeti pri sebi

Morda skušamo pogledati malo globlje kot zgolj fasado in storimo vsaj korak k boljšim odnosom. S tem bomo preprečile, da se bo čez dvajset let kakšna gospodična zmrdovala in zavijala z očmi, ko nas bo naš sin peljal k zdravniku na pregled in potem še na kosilo. Raje se nama bo pridružila, saj bo videla, da nas naš sin ceni in spoštuje ter nas bo želela bolje spoznati.

Možno je namreč oboje in celo edino normalno in pravilno je. Moški, ki ima iz srca rad žensko, ki mu je podarila življenje in jo želi imeti vključeno tudi v svoje odraslo življenje in moški, ki ljubi in ima na prvem mestu svojo ženo. Je pa za to seveda potreba žena z razčiščenim podstrešjem, ki se ne počuti ogroženo zaradi odnosa, ki je povsem drugačne narave. In seveda tudi mama, ki iz sina ne dela svojega služabnika in čustvenega partnerja.

Seveda je treba odnos s starši postaviti na odrasel nivo, pa vendar vedno ostajamo njihovi otroci. In odnosi, zlasti znotraj družine niso nikoli strogo ločeni in niti nikoli dokončno določeni. Vedno se razvijajo in prepletajo. Predvsem pa se ne izključujejo. To, da imaš dober odnos z ženo, nikakor ne pomeni, da ga ne moreš imeti tudi s svojo mamo (in seveda očetom). In dober odnos pomeni tudi druženje, pomoč, klic, nasvet, spoštovanje, tudi razumevanje za muhe nekoga … Kvečjemu je dober in ljubeč odnos odraslega moškega do svojih staršev in še zlasti mame, znamenje ljubečega in dobrega človeka. Zelo velik psihičen bolnik bi moral biti, če poleg njegove mame vsega tega najprej in predvsem ne bi bila deležna njegova žena.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. “V času korone se je na takratnega ministra na družbenih omrežjih zgrnil val norčevanja, ko je v medijih omenil, da se je s svojo osemdesetletno mamo zapeljal do hrvaške meje. Kot da je to, da je nekam peljal svojo ostarelo mamo nekaj izjemno smešnega”.

    Hahaha, avtorica tega članka. Vsi vemo, da se iz ministra niso norčevali zaradi tega, ker je svojo osemdesetletno mamo peljal do hrvaške meje (ker on si je to lahko privoščil), ampak zaradi tega, ker smo bili vsi šokirani, kako si minister v korona času vse dovoli, on pa sploh ni iskren (malo provokacije, ker vaš portal se imenuje iskreni.net), saj vsi vemo, kaj se je dogajalo v korona času, politiki so se šli udobje, koristi, za njih so veljala drugačna pravila kot za nas navadne ljudi. Mi, ki se nismo cepili (pa nismo anticepilci, kakor so nas obmetovali), nismo smeli nikamor, omejitve smo imeli na vsakem koraku, vsak dan smo se morali testirati, pa čeprav smo bili zdravi ves čas, imeli okrepljen imunski sistem, tisti, ki so se cepili po trikrat, pa so se lahko mirno “šetali” povsod in raznašali viruse.

    Drugače se pa, ga. Andreja, z vsem ostalim strinjam. Odrasel moški, ki ima dober, iskren in odprt odnos s svojo mamo, ni mamin sinček, ampak je normalen moški. Seveda je razlika, če imaš potem ženo in otroke, je to prioriteta in je to potem matična družina, ne more biti potem mama bolj pomembna, oziroma da ji hodi jamrat, ko se skrega z ženo ali če je kaj narobe.
    Normalni odnosi so, ko si lahko vse povemo, brez zamer, ko se tudi skregamo – lahko na žive in mrtve, ampak da se potem na to smejemo, da se poveselimo. Ne pa da je sovraštvo, zamere, pa večino zaradi tega, ker v matični družini ni bilo iskrenih, odprtih odnosov in to vlečemo v odraslost.

  2. Dejstvo je, da so sinovi močno navezani na matere. S tem ni nič narobe, če sin svojo mater spoštuje in jo ima rad, jo obiskuje, ji pomaga, tudi potem, če je že poročen. To je prav!
    Osebno ne poznam nobenega maminega sinčka. O maminih sinčkih lahko govorimo, ko gre za nek patološki odnos, ko moški, namesto, da bi živel z ženo, živi z materjo in gre za nek nezdrav odnos. Velikokrat se tudi mama, ki je sama (vdova, ločena, samska) pretirano naveže na sina in ga ima kot za partnerja, posebej, če ima samo enega otroka.

  3. Dejstvo je,da so normalni sinovi prvih nekaj let navezani na mater.Če so navezani kasneje je v škodo sinov.Mati rodii in doji.Vse ostalo ni in ne sme biti v njenem”opisu del”.Matere bi se morale zavedati poslanstva.Vzgoja otrok ne spada tja.Zavedati se morate svojih omejitev.Zaradi tega niste ponižane ali karkoli razvredotene.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja