Naš družinski vsakdan je tako zelo naporen …

Foto: Shutterstock

Imava težavo. Sva starša trem otrokom. 2x osnovna šola. 1x vrtec (jeseni šola). Svoje otroke imam srčno rada in v vsakem od njih vidim lepe in plemenite lastnosti. Pohvalijo jih tudi v šoli, vrtcu … Vsak zase so čisto ok. Izjemno naporni pa so vsi skupaj. Ne vem ali so tako različni karakterji ali delava midva kaj narobe, ampak naš družinski vsakdan, vsak izlet, vsak dopust je izjemno stresen in naporen. Vedno je nekdo užaljen, jezen, prepirajo se med sabo za vsako malenkost, tekmujejo za najino pozornost (z vsemi se ukvarjava – posebej in skupaj – zadnje je uf … ). Res se trudiva z vzgojo, ampak kot da ni nobenih sadov. Enostavno se ne spomnim, kdaj smo nazadnje nekam šli, preživeli skupaj eno popoldne, da se niso ali prepirali ali divjali ali ni nekdo jokal zaradi česarkoli že. Zalotim se, da se po tihem veselim, ko vsaj eden od njih kam gre za kak dan, ker je vzdušje povsem drugačno. Nobeden od njih ni glede tega boljši ali slabši. Razumem, da so otroci in ne pričakujem neke perfekcije, ampak zdi se mi, da kot družina slabo funkcioniramo. Mož doživlja podobno, vsake toliko se opogumljava, kaj bova še poizkusila, kako bova zastavila, da bo naše skupno preživljanje časa vsaj malo prijetnejše … do zdaj nama ni uspelo. Sva na tem, da vsakemu kupiva telefon, da bo vsaj malo miru, ker sva na koncu z živci. 

Konflikti med sorojenci so pogosta težava staršev. Verjamem, da sta z možem še posebej frustrirana in nemočna v dnevih, ko je tudi služba naporna, in je občutek, da se ne vračate domov v varno zavetje, ampak v novo fronto.

Naporno vedenje v kontekstu

Morda je za prvi korak smiselno, da si vzamete nekaj dni in spremljate vedenje otrok po principu ABC sheme (kratica izhaja iz angleščine: Antecedent- Behavior-Consequence). Na ta način boste naredili dve stvari:

1) prizemljili svoje občutke in ugotovili, kje ste (velikokrat pod vtisom obupa menimo, da se otroci samo še kregajo, čeprav objektivno ta vedenja niso tako pogosta), 2) ugotovili, kakšni so sprožilci prepirov in kašne so posledice prepirov, kar vam bo pomagalo ukrepati.

Da bi lahko to naredili, morate najprej razmisliti, kaj vam je najbolj moteče: da se prepirajo med sabo, da se ravsajo, da so užaljeni? Skratka, kaj vam gre najbolj na živce. To bo B (behaviour tj. obnašanje) v shemi. Ko boste to definirali, opazujte in ko se zgodi neželeni dogodek, razmislite (in potem tudi zapišite), kaj se je dogajalo pred tem vedenjem (A kot antecendens, tj. predhodniki) in kaj po tem (C kot consequence, tj. posledice).

Predhodniki so lahko povezani z lakoto (pred kosili), predhodno napetostjo (npr. ko pridejo iz šole), pogosto so konfliktne situacije, ko je veliko potreb in malo resursov (npr. zvečer v kopalnici, ko se mudi, ali zjutraj v hodniku, ko je malo prostora), lahko so med igro. Morda se bo pokazalo, da je predvsem specifičen odnos med dvema otrokoma problematičen. Skratka, pristopite z radovednostjo in skušajte videti okoliščine neželenega vedenja, ki so pripeljale do njega.

Posledice pa so vse, kar se zgodi po neželenem vedenju, pa tudi če se nič ne zgodi, so to na nek način posledice. Torej, še posebej bodite pozorni, kaj vi naredite (ali se vključite in kaj naredite: mirite, tolažite, grozite), kaj naredi tretji sorojenec (se priključi ali ne), ali »napadeni« otrok stopnjuje agresijo ali se umakne ipd.

Pogosto je posledica neželenega vedenja predhodnik za nadaljnje vedenje (npr. če po konfliktu med bratoma začnete raziskovati, kdo je začel, lahko to sproži pri enemu zamero, ki predstavlja predhodnik za naslednji fizični obračun).

Pri tej shemi je dragoceno, da (poleg tega, da konkretizirate, kaj vas moti in kolikokrat se pojavi) razumete, da so vedenja med sabo povezana (iz enega sledi drugo) in da v resnici imate najlažjo kontrolo nad predhodniki in posledicami, medtem ko je nad samim vedenjem direktno nimate. In če se osredotočite na to, boste najbolj učinkovito vplivali tudi na neželeno vedenje. Nasprotno pa se starši navadno lotimo neželenega vedenja, kar ima lahko celo nasproten učinek (še posebej, če je moteče vedenje v funkciji iskanja starševske pozornosti).

Preventiva je najbolj plodovit način preprečevanja konfliktov, ker gradi dobre odnose.

Kaj lahko naredite preventivno

Seveda vam bo opazovanje najbolje pokazalo, kako je smiselno preprečevati konflikte. Efekti lahko pridejo tudi z zamikom, sploh v primeru manj otipljivih dejavnikov (kot je starševska pozornost), a preventiva je najbolj plodovit način preprečevanja konfliktov, ker gradi dobre odnose. Spodaj je nekaj pogostih smiselnih strategij.

Naklonite dovolj individualne pozornosti otrokom. Čeprav pišete, da to že delate, je to nekaj, s čimer boste gradili vaš odnos (oče-sin oz. mama-sin). To vam bo tudi pomagalo, da boste imeli večjo avtoriteto tudi pri posredovanju v konfliktu (vedno bolj sledimo navodilu tistega, ki ga doživljamo, da je na naši strani). Kako konkretno zgleda pozornost: vsak dan namenite vsaj 5 minut nedeljene pozornosti na nekaj pozitivnega vsakemu otroku (npr. poslušate, kakšne sanje je imel, skupaj naredite njegovo najljubšo jed, poslušate dogodivščine s prijatelji, se igrajte igro z njim, berite knjigo ipd.), vsake toliko pa pojdita nekam sama (npr. kino, izlet, kurit ogenj, po nakupih, na sladoled ipd.).

Ne primerjati otrok. Ne med sabo, ne s sošolci. To namreč vzpodbuja tekmovalnost, ljubosumje, občutke manjvrednosti, kar je plodna zemlja za konflikte.

Zagotovite jim dovolj osebnega prostora. Če je možno, naj imajo svojo sobo, če nimajo, naj imajo jasno razmejen prostor, ki je njihov in kamor se lahko umaknejo (če ne gre drugače, lahko s pleskarskim selotejpom razmejite prostor). V avtu poskusite posesti skupaj otroke, ki bolje funkcionirajo (morda se lahko eden od vaju z možem usede zadaj vsaj za nekaj časa).

Zagotovite jim dovolj igre in gibanja. Ne glede na to, ali imate same fante ali tudi dekleta: otrokom dandanes primanjkuje gibanja. V šoli morajo biti pri miru, doma morajo pri miru delati domače naloge, v stanovanju naj bodo pri miru, da ne bodo sosedi slabe volje … napetost pa se kar kopiči in pogosto se skanalizira preko nasilja. Pomembno je, da imajo otroci poleg dovolj prostora tudi dovolj gibanja in igre. Če imate hči in dva brata, gre lahko hči kakšen popoldne k prijateljici in se igrata dekliške igre. Fantje lahko grejo ven in se lovijo, brcajo žogo, plezajo, skratka, dajo iz sebe energijo. V tem smislu bi vam tudi odsvetoval dodatne ekrane (ali sicer uporabo ekranov). Ti na kratek rok »sedirajo«, a na dolgi napetosti ostajajo oz. se še kopičijo preko impulzov, ki jih dobijo v risankah, igricah ipd., kar se odraža v novem ciklu nasilja.

Obravnavajte jih enakovredno. Pogosto starši pričakujemo od starejših, da bodo »bolj zreli«, a v resnici so tudi starejši otroci predvsem otroci. Zato ni dobro, če jim dajemo naloge, da skrbijo za svoje mlajše, da jim pomagajo, razumejo … ali celo delijo stvari z njimi.

Pomagajte jim razreševati probleme. Pogosto so za jeznimi izbruhi problemi, ki jih niso znali rešiti. V resnici so to izgubljene priložnosti, da bi jih naučili strategij reševanja problemov (seveda to ne deluje, ko so strasti že razplamtene). Naj iščejo rešitve, v katerih so vsi zmagovalci (npr. en otrok razdeli sladkarije, drugi prvi vzame; en določi, katero igro se bomo šli vsi skupaj, drugi pa bo imel igro, ki se jo bomo šli dlje časa ipd.).

Pomagajte jim, da bodo ekipa. Iščite načine, kjer lahko skupaj pridejo do rezultata (npr. ko greste na izlet, vsak vzame eno živilo in na koncu imate piknik z vsem, kar prinesejo). Pomembno je tudi, da vi to opazite in pohvalite vedenje, ki so prosocialna (Lepo, da si prinesel sok še za brata.)

Modelirajte pozitiven zgled. Vi ste največji učitelj s svojim zgledom. Ohranite spoštljiv ton tudi, ko posegate v prepire. Ne kaznujte jih fizično ali verbalno (oz. se opravičite, če kdaj izgubite potrpljenje).

Validirajte njihova čustva, a ohranjajte jasne meje. Če začne otrok vpiti na sorojenca, pristopite in ko dobite njegovo pozornost, recite: »Razumem, da si jezen, ker ti ni dal igrače, a v naši hiši ne vpijemo, če nečesa ne dobimo.« Na ta način jim pomagamo prepoznati čustva in jim damo vedeti, da so čustva sprejemljiva, niso pa sprejemljiva nasilna vedenja .

Pomagajte jim regulirati čustva. Naslednji korak je, da jim jih pomagate zregulirati čustva (npr. če so jezni, da grejo ven in sprostijo napetost preko športa, da boksajo v blazino, da z besedami izrazijo krivico ipd.). Pomemben del regulacije je že to, da prepoznamo čustvo in ga poimenujemo. Spodbujajte otroke, da prepoznavajo različna občutja, ki so pod jezo. Velikokrat je jeza sekundarni odziv na sram, strah, negotovost. Regulacija čustev je izjemno pomemben korak, a hkrati je to tek na dolge proge, saj se še odrasli včasih učimo, kako se obvladati, ko se čustva razgrejejo. Zato je pomembno, da ste potrpežljivi do otrok in tudi sebe.

Vključite jih v iskanje preventivnih rešitev. Lahko naredite preprost družinski sestanek in rečete, da z možem opažata, da se veliko prepirate v družini in da sta že utrujena od tega. Vprašajte jih, kako so sami zadovoljni glede njihovih medsebojnih odnosov in vprašajte jih, kaj bi lahko naredili, da bi bilo drugače. Včasih nas že predšolski otroci lahko presenetijo s svojimi predlogi. Dodatna korist pa  je, da če pridejo sami do ideje, jo bodo bolj verjetno raje izpolnili.

Kaj pa, ko pride do neželenega vedenja

Ne glede na to, kako učinkoviti boste glede preventive, do prepirov bo še prihajalo. Takrat vam lahko to pomaga:

Ostanite mirni. To je sicer lažje reči kot storiti, a če boste z mirnim, a odločnim nastopom pristopili, se bodo otroci bolj verjetno umirili. Starši smo v tem smislu ne le zgled uravnavanja čustev, ampak tudi otrokovi »pomožni možgani«, ki pomagajo predelovati napetost.

Ne bodite sodnik. Nikoli ne boste prišli do dna, kdo je začel – oz. če boste, bo en poraženec, kar bo spet vodilo v nove prepire. Bolje je, če jih usmerite v to, kaj bi lahko vsak pri sebi izboljšal, da bi umiril konflikt.

Če se en (ali oba) nikakor ne more umiriti, ju fizično ločite. Nima smisla govoriti, dokler je glava pregreta, saj otrok ne sliši in ne more razmišljati. Pomembno je, da to ni vzeto kot kazen, ampak kot način, ki pomaga umiriti. Morda bo otrok ob tem potreboval vas (ali moža), morda bo raje sam. Najbolje je, če se pogovorite o tem, ko je umirjen, v smislu, kaj mu najbolj pomaga, kot je ves is sebe.

Povežite se in pomagajte poiskati rešitev. Vsekakor je pomembno, da ko se otrok pomiri, se spet srečata s sorojencem. Takrat je smiselno, da se pogovorite o občutkih (ne, kdo je začel in kdo je kriv, ampak kako se je vsak počutil glede konflikta). S tem jim pomagate graditi empatijo (jaz tako vidim, drug pa drugače). Nato pa je pomembno, da jim pomagate najti kompromis oz. neko rešitev, ki bi delovala za oba.

V intenzivnih družinskih dinamikah pogosto spregledamo »prvega otroka«, to je vajin odnos z možem. Kako sta vidva, koliko sta si v oporo?

Skrb zase in za vajin odnos

Nenazadnje je pomembno, da poskrbite tudi zase, saj je nenehno umirjanje otrok in sebe v stresnih situacijah naporno. Pogosto utrjeni vzorci vztrajajo tudi, ko že delate prave korake, zato velja vztrajati in ne obupati.

Še ena past je: V intenzivnih družinskih dinamikah pogosto spregledamo »prvega otroka«, to je vajin odnos z možem. Kako sta vidva, koliko sta si v oporo? Ali imata še kakšne teme izven reševanja prepirov otrok in vsakdanjih obveznosti? Včasih se starši tako zapletemo v reševanje otroških težav, da pozabimo nase in na partnerstvo. Takrat lahko  postane tudi ta praznina v odnosu eden od pomembnih dejavnikov otroških konfliktov, saj otroci nezavedno vejo, da dokler se bosta ukvarjala z njimi, bosta skupaj.

Vam želim, da bi v konfliktih uspeli videti priložnosti za učenje sobivanja in da bi uspeli prepoznati tako pri otrocih kot pri sebi trenutke, ko ste povezani. Uspešno krmarjenje družinske barke želim obema z možem.

Odgovor je zapisal dr. Miha Rutar, oče, psiholog ter zakonski in družinski terapevt.

Svoje vprašanje za naše strokovnjake v sklopu Svetovalnice Iskreni lahko pošljete na [email protected].

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. Tudi pri nas je bilo tako. Kar naprej so se med seboj preganjali, se kregali. Velikokrat sem bila zelo žalostna in razočarana.
    Zdaj so vsi odrasli, lepo se razumejo med seboj in imajo se radi.
    Ni vse črno.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja