13 letna hčerka med počitnicami ne želi nikamor

Foto: Shutterstock

Počitnice so se komaj dobro začele, pa imamo že težave. Hčerka, 13 let, namreč ne želi med počitnicami početi nič drugega, kot biti doma, počivati, gledati tv, brati, biti na telefonu  … Gremo sicer skupaj na morje za en teden, več dopusta pa nimava z možem. Ne želi iti na noben tabor, oratorij, delavnice … niti k babici. Zjutraj naredi na naloge, ki jih ji določim v gospodinjstvu, potem pa ves dan poležava ali nekaj brlja. Ekrane ima omejene, tako da ni cel dal gor. Pravi, da prijateljic ne pogreša in da je raje sama. Saj ji nimam pravzaprav kaj očitati, a se mi vseeno zdi, da bi lahko malo bolj aktivno preživela počitnice. Me kar zmrazi, če pomislim, da bo dva meseca tako vegetirala …

nekoliko zaskrbljena mama

Želite si, da bi hči bila bolj aktivna in groza vas je hčerine pasivnosti. Za začetek bi se ustavil pri zadnjem stavku: kaj za vas pomeni, če bo hči dva meseca tako preživela? Česa vas je strah? Da zapravlja življenje, da ne razvija svojih potencialov, da bo zapadla v depresijo (ali da je morda že)? Ali kaj čisto drugega? Vsekakor je pomembno, da si najprej sami odgovorite na to, nato pa se pomirite. Šele ko boste umirjeni, boste lažje preverili tudi pri hčerki (in bližnjih), kaj se dogaja z njo in ji pomagali, če bo potrebovala pomoč.

Čeprav bi za tipično najstnico lahko pričakovali, da bo med počitnicami aktivna, se posvetila vrstnikom in hobijem, pa je čisto možno, da potrebuje počitek in odmik od vsega dogajanja, ki ga je lahko s koncem leta (zaključevanje ocenjevanja, razne zaključne aktivnosti,  napeti odnosi) zelo veliko.

Ključno vprašanje torej je, ali gre za spremembo glede na tipično vedenje vaše hčere ali je vaša hči taka po naravi. Na to boste vi znali najbolje odgovoriti, saj jo poznate od rojstva.

Vloga otrokovega temperamenta za njegovo funkcioniranje

Že kmalu po rojstvu lahko prepoznamo temperament otroka: ali je živahen, aktiven, ali se hitro poda v novosti, potrebuje več stimulacije in interakcije z okoljem? Ali pa je bolj miren, veliko spi, se hitro sam zamoti, ima hitro dovolj nekih obiskov, aktivnosti?

Če je bila vaša hči v preteklosti zelo aktivna, pa je sedaj umaknjena, bolj pasivna, lahko tudi razdražljiva, se je smiselno vprašati, kaj se je zgodilo oz. od kdaj je ta sprememba prisotna. In s tem v zvezi se je potrebno pogovoriti tudi z njo, v smislu, da opažate te spremembe, pa da vas zanima, kaj se dogaja z njo.

Ključno vprašanje torej je, ali gre za spremembo glede na tipično vedenje vaše hčere ali je vaša hči taka po naravi.

Včasih se najstniki za nekaj časa umaknejo v svoj svet, ker se jim čustveno veliko dogaja in morajo to predelati sami. Lahko pa se ji je tudi zgodila večja stvar, glede katere ji je težko, čez katero ne zmore sama in potrebuje pomoč. A pri tem je pomembno, da sledite njej in njenim občutkom in da se brzdate glede nasvetov, »kaj bi morala«, saj to najstniki hitro doživijo kot pridiganje in se zaprejo pred starši. Bolje bo, če jo poslušate ter preko vprašanj in svojih izkušenj usmerjate pogovor. Ko si boste na jasnem, da ima stisko, in ko bo tudi hči doživela, da jo razumete in ste na njeni strani, pride na vrsto iskanje poti iz njene stiske, ki naj poteka skupaj z njo.

Če pa je hči že od nekdaj manj aktivna in ne išče pogosto družbe, pa je ključno, da se zmorete sami umiriti in prepoznati njeno naravo, ter jo ceniti tako, kot je, ne kot se vam zdi, da bi morala biti.

To je še posebej težko, če imamo starši drugačen temperament kot otrok: bodisi, da smo veliko bolj aktivni kot oni, ali pa veliko manj. V tem primeru bomo zelo verjetno konstantno nezadovoljni z vedenjem otroka. Po domače povedano, na živce nam bo šel, ker je tak, zato bi ga vedno popravljali, ga opominjali, spodbujali in težili. To je za otroka seveda izjemno težko in škodljivo, saj konstantno dobiva informacije, da ni v redu, da mu nekaj manjka, da ni sprejemljiv za ta svet, posledično pa bo zgradil samopodobo, da je nekdo, ki ni ustrezen.

Seveda to ne pomeni, da je za otroka z mirnejšim temperamentom sprejemljivo, da ždi zaprt v svoji sobi. Pomeni pa, da mu je pomembno dopustiti čas za umik, da bo imel omejeno število prijateljstev in aktivnosti, da bo potreboval tudi več časa za počitek in zase.

Čeprav so taki otroci manj aktivni navzven, pa imajo lahko zelo bogat notranji svet. Tudi prijateljstva, ki jih je manj, so lahko zelo globoka in pristna. Ko se takšni otroci lotijo nečesa, navadno dlje časa vztrajajo in imajo bolj razdelane ideje, kot tisti, ki so vedno aktivni in se lotijo veliko stvari, a tudi pogosto prehajajo med aktivnostmi (in prijateljstvi).

Past za bolj mirnega otroka, pa je, da se skrije v nek svoj svet, še posebej v situaciji, ko se ne zmore povezati s kakšnim vrstnikom ali ko ima življenjske težave (v šoli, ljubezni ipd.). V tem smislu so lahko taki otroci bolj ranljivi za virtualni svet, ki jih hitro potegne. Virtualen svet ne zahteva veliko aktivnosti in prilagajanja omejitvam (ki so v realnem svetu), ampak omogoča, da si ga otrok skonstruira skladno s svojimi željami. Ljudje pa smo vendarle socialna bitja in potrebujemo drug drugega pa tudi moramo se naučiti živeti v »resničnem« svetu, kjer je potrebno kaj narediti in kjer se je potrebno uveljaviti med drugimi ljudmi, pa tudi prilagajati. V tem smislu sta z možem ravnala smiselno, da ste hčerki čez poletje omejila ekrane in da ima tudi nekaj hišnih opravili, ki so njena odgovornost.

Če je hči že od nekdaj manj aktivna in ne išče pogosto družbe, je ključno, da se zmorete sami umiriti in prepoznati njeno naravo, ter jo ceniti tako, kot je, ne kot se vam zdi, da bi morala biti.

Socialna (ne)kompetentnost

Omenjate tudi, da hči ne pogreša prijateljic in je raje sama. Tu ni čisto jasno, ali ima pavzo od stikov, pa še npr. njena najboljša prijateljica je šla na morje, ali pa dejansko nima nekih bližnjih vrstniških odnosov. Z drugimi besedami, ali je sedaj sama (in gradi svoj notranji svet) ali je osamljena (bi si želela stikov, pa jih nima). Pri 13. letih bi pričakovali, da so prijateljstva pomembna in tudi pri bolj vase zaprtih otrocih je vsaj en dober prijatelj, s katerim se lahko poveže. Če vaša hči nima nobene prijateljice, s katero bi delila svoj svet, je to vsekakor nekaj, čemur se je potrebno posvetiti.

Otroci, ki so bolj umaknjeni in mirni, so pogosto tudi bolj zadržani (ali celo plahi, tesnobni), v socialnih aktivnostih pa so predvsem opazovalci iz roba. Posledično se lahko vzpostavi vzorec, da dobijo malo (pozitivnih) izkušenj, zaradi česar se še težje povezujejo z drugimi in nastane začaran krog. Tega navadno ne znajo ubesediti na ta način, ampak pogosteje rečejo, da jih družba ne zanima, da so drugi čudni ali neumni, da ne rabijo drugih ipd. Vsekakor smo ljudje odnosna bitja in tudi bolj introvertirani posamezniki si želijo (in potrebujejo) prijatelje in kot že rečeno je teh prijateljev manj, vendar so prijateljstva globlja.

Ključno je seveda, da najprej dobro razumete hčerko in njen svet, saj boste le tako videli, kaj potrebuje in kje čuti, da potrebuje podporo. Nato pa jo lahko podprete v tem, kjer je šibka (lahko preko konkretnih nasvetov, izkušenj, igre vlog, morda tudi strokovne pomoči v okviru skupin za krepitev socialnih veščin ipd.).

Vam želim, da bi uspeli razumeti hči, prepoznati tudi njena močna področja in lastnosti, ter se povezati z njo.

Odgovor je zapisal dr. Miha Rutar, oče, psiholog ter zakonski in družinski terapevt.

Svoje vprašanje za naše strokovnjake v sklopu Svetovalnice Iskreni lahko pošljete na [email protected].

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. Tudi jaz kot najstnica sem bila rada sama in to ni nič narobe, eno ali dve prijateljici sem imela. V družbo sem začela zahajati po 18 letu, vendar nikoli me niso zabave preveč zanimale, raje sem šla na izlet, tudi na kakšen koncert. Tu ni nič narobe, nekateri smo radi sami in še sedaj po 40 letu se rada umaknem in berem ter uživam v tišini. Sem se poročila pa imam otroke, ampak imam rada družbo toliko kot mi paše. Tudi taki ljudje obstajamo in ni nič narobe.

    1. Ingrid, tako je. S čim vse se nekateri starši ukvarjajo in pritiskajo na najstnike. Celo šolsko leto so bili pod pritiski, imeli vse žive aktivnosti in še med počitnicami bi nekam najstnico stlačili. Če je mama napisala, da ne pretirava z internetom, če je drugače samostojna, če nima drugih težav, ne vem, zakaj starši tako silijo na take in drugačne aktivnosti? Zakaj posiljevati najstnike z vrstniki, ko pa vemo, da so vrstniki za druženje, težko je reči, da najstniki sklepajo neka trdna prijateljstva, saj niso čustveno zreli. Ponovno pravim, družina je na prvem mestu in če mama misli, da bo imela boljši odnos z najstnico, ker jo bo silila v dodatne aktivnosti in druženje, čeprav najstnica tega ne želi, ne potrebuje, bo naredila najstnici več škode kot koristi.
      To da je rada doma, da ne sili ven, je čisto dobro. Zakaj smo obsedeni s to sekundarno socializacijo in pretiravanjem v vseh pogledih? Družina je prva in edina, ki sprejme svojega otroka takega, kot je.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja