Zakaj so najstnice včasih tako krute do svojih mam

Foto: Shutterstock

Kolikokrat od svoje najstnice slišim, da me sovraži. To izreče v trenutkih obupa, ko je moj odgovor na njene želje – ne. Sprva sem bila ob njeni reakciji osupla in me je zabolelo. Nisem vedela, kako naj odreagiram.

Naj grem za njo in jo prizemljim?

Naj jo ignoriram?

Naj podležem teži njenih besed, se zlomim in padem v jok?

Odnos z mojo najstnico bi lahko opisala z vzponi in padci. Včasih se dobro razumeva, se skupaj smejiva in si pomagava. Včasih pa me tako “useka”, da nisem prepričana, ali bom vzdržala. Njeni izbruhi so včasih tako intenzivni, da v hipu okamenim. Ob njenih dejanjih se zgrozim in ob njenih besedah jokam. Ja, tudi to je življenje mame.

Čeprav si nikoli nisem mislila, da bom tako zahtevno, pa si želim pogledati preko vedenja in videti razloge za njena dejanja.

Razumem, da si želi več časa preživeti z vrstniki, v svoji sobi ali na telefonu. Razumem, da se želi umakniti in uveljaviti svojo neodvisnost in individualnost.

Opazim njeno razdražljivost, občutim njeno nihanje razpoloženja, se čudim njenemu nerazumnemu vedenju in ostanem odprtih ust ob njenih ostrih besedah.

Ona pa mi očita, da jo preveč kontroliram, je ne poslušam, je ne razumem, sem tečna, sitna in preveč kričim.

Nič presenetljivega ni, da so nesporazumi pogosti in da sva v komunikaciji velikokrat neuspešni. Zaradi tega se počutim, da sem kot mama neuspešna.

Tolaži me misel, da nisem sama. Da vsaka mama vsaj do neke mere doživlja podobno. In da bo minilo.

Ko je bila hči še mlajša, sem imela v glavi podobo, kako bo, ko bo najstnica. Predstavljala sem si, da bova veselo kramljali in da si bo želela več časa preživeti z mano. Da mi bo zaupala svoje skrivnosti, svoje sanje in svoje strahove. Upala sem, da bo odnos z mojo hčerko zelo drugačen od odnosa, ki sem ga sama imela z lastno mamo.

Zanimivo mi je bilo tudi spoznati razloge, zakaj najstnice rade napadajo svoje mame. Verjetno bodo zanimivi tudi vam.

  • Prizadevanje za neodvisnost

Mladostništvo je čas, ko najstniki razvijajo občutek samega sebe in pogosto preizkušajo različne osebnosti in identitete, da bi videli, kaj jim ustreza. Zato je dobrodošlo, da ji damo priložnost, da sprejema odločitve o svojem videzu, oblačilih, dejavnostih, a ji hkrati postavimo jasne meje, ki ji bodo nudile varnost.

  • Puberteta in razvoj najstniških možganov

Dekleta gredo med puberteto skozi ogromne hormonske spremembe, ki povzročijo nihanje razpoloženja, nesramnost in čustvene izbruhe.

  • Pritisk vrstnikov in želja po prilagajanju

Želja po prilagajanju je tipična za mladostnike in lahko povzroči, da se hčerka na različne načine oddalji od nas. To lahko pomeni tudi, da nas poniža, zaničuje ali celo udari. Pomembno je, da teh dejanj ne jemljemo osebno, vseeno pa postavimo jasno mejo, kaj je sprejemljivo in kaj ne.

  • Stres

Mladostnice se nenehno spopadajo s pritiski, tako tistimi, ki si jih postavijo same, kot zunanjimi (pritisk vrstnikov, družbeni status, učne zahteve, uspeh na tekmovanjih). Vsakodnevno čutijo močno grožnjo neuspeha na katerem koli od teh področij.

  • Pogovor

Morda bo najstnica vsak naš poskus pogovora gladko odrezala, kar je lahko zelo frustrirajoče. Včasih bo to uporabila kot svoj način nadzora nad tem, kaj želi, da vemo o njej. Rešitev je, da nehamo govoriti in začnemo poslušati. Ker nočejo naših komentarjev in nasvetov, ampak samo naša ušesa.

  • Meje in pravila

Najstniki mislijo, da vedo vse, ne znajo pa pogledati s širše perspektive. Starši pa pogosto vemo preveč in se morda preveč bojimo. Zato so domača pravila pogosto vir nesoglasij in zmerjanja.

  • Osebne težave

Tudi najstniki se, tako kot vsi, soočajo z različnimi izzivi in imajo slabe dneve. To lahko vpliva na njihovo razpoloženje in vedenje, zlasti v odnosu do mam. Pomembno je, da smo jim takrat v oporo in spodbudo.

  • Družbena omrežja

Anksioznost, depresija in nizka samopodoba, ki jih opažamo še posebej pri mladostnicah, so povezani s pretirano uporabo družbenih medijev. Pritiski, ki jih le ti povzročajo, so pogosto razlog za neprimerno vedenje, vodijo pa lahko tudi do resnih težav.

Obojestranska odgovornost za odnos

Se sliši brezupno? Pa vendar ni. Še vedno smo mame tiste, ki lahko izboljšamo odnos s svojo hčerko. Me smo odrasle, hčerke pa so tiste, ki odraščajo. Ne moremo pričakovati, da se bo hči spremenila, če se tudi me vsaj malo ne spremenimo. Zato moramo delati na sebi. To pomeni, da moramo prepoznati svoje čustvene sprožilce, se soočiti s preteklimi izkušnjami in težavami ter razviti mehanizme za obvladovanje stresa, tesnobe in strahu pred neznanim.

Sprejeti moramo, da je najstnica oseba ločena od nas. Zato si ne moremo pripisovati zaslug za njene dosežke, prav tako pa tudi ne prevzemati odgovornosti za vsako njeno slabo izbiro.

Da lahko ostanemo v stiku in sočutni, je včasih potrebna tudi strokovna pomoč, kot je družinska terapija ali osebno svetovanje. To vzemimo kot priložnost za rast in izboljšanje odnosa.

In ne pozabimo: Naloga najstnice je, da se osamosvoji. Naloga nas mam pa je, da potrpežljivo čakamo, da se vrne k nam in jo takrat pričakamo z odprtimi rokami.

Za boljše odnose med mamo in odraščajočo hčerko sta odlični delavnici Čudovita princesa (9-12 let) in Skrivnostna lepotica (13-16 let) ⇒ JESENSKI TERMINI 

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. Ko tole berem, me kar stisne pri srcu. A smo otroke rodile, dojile, skrbele zanje, jih tolažile v joku in jim dale vso svojo ljubezen zato, da se sedaj takole obnašajo?
    Puberteta in najstništvo nikakor nista opravičilo za tako obnašanje! Tako obnašanje je nedopustno! V življenju imamo stalno neka težka obdobja, hormonska nihanja, bolezenske težave ipd., vendar to ni opravičilo, da smo do drugih ljudi, še posebej do svojih staršev, otrok, zakonca nesramni in brezobzirni.
    Imam odrasle otroke in ne bom lagala, da je bilo vedno lahko in da so bili angelčki. Ne, niso bili.
    Vendar – vedno je bila neka meja. Takih izbruhov niso imeli. Nikoli mi niso rekli, da me sovražijo. Nikoli. Pa verjamem, da sem bila tudi jaz velikokrat sitna mama, ki je kdaj tudi kričala in kaj zahtevala.
    Končno je pri hiši tudi oče, ki mora kdaj narediti red in uporabiti svojo avtoriteto. Če dopuščamo tako ravnanje in obnašanje, gre vse samo še na slabše.
    Naše none so hodile s 15. leti za služkinje v Trst, h tujim ljudem. Ja, vem, rekli boste, to so bili drugačni časi. Seveda so bili drugačni časi, ampak tudi takrat so imeli najstniki svoje obdobje in “svojo puberteto”. Kamor so prišli, so se morali obnašati kulturno, morali so na hitro odrasti in začeti delati. V primeru kakršnegakoli izpada so bili po hitrem postopku poslani domov.

    1. Rumena vrtnica, otroci/mladi so ogledalo staršev! zapomnite si to, in najprej naj starši sebe pogledajo, kako se obnašajo. Ker otroci/mladi so vedno v stiski, ne znajo izraziti na drugačen način, saj to vidijo doma, v šoli, v družbi.
      Dejte nehat s temi svojimi časi, kaj je bilo, kako je bilo, kako je bilo oh in sploh. A se zavedate, da odvzemate izkušnje in samostojnost in svobodo današnjim mladostnikom, otrokom, mamam in ženskam, ki želijo drugače vzgajati svoje otroke?

      1. Spoštovana Barbara,
        vaši komentarji so prav pri vsaki temi. Imate vso pravico.
        Pustite tudi meni, da napišem svoje mnenje, tako kot vi svoje. Jaz se v vaše pisanje ne vtikam.
        Povejte, prosim, komu odvzemam izkušnje in samostojnost? Nobenemu. Napišem samo tisto, kar mislim. Nobenemu nič ne vsiljujem. Vi vzgajajte svojega sina tako kot se vam zdi prav. Verjamem, da ga boste dobro vzgojila.
        In upam, da nisem žaljiva in nesramna.
        Ja, priznam, velikokrat kaj napišem, kako je bilo včasih. Kaj je narobe s tem?
        Včasih je bila vzgoja stroga in avtoritarna, zahtevalo se je strogo spoštovanje do staršev, kar je bila ena skrajnost.
        Danes je vzgoja drugačna. In vendar – najtežje je vzgajati.

  2. Rumena vrtnica v vaših časih je bilo vsekakor drugače.

    Moje mnenje je, da je potrebno najstnike vzgajati k spoštovanju vseh – tudi bratov, sester in očeta ter mame. VENDAR: to še ne pomeni, da jih zatremo, ko pridejo na dan njihove stiske. In takrat prihajajo žal tudi krute besede, ki niso odraz resnice, ampak predvsem njihove stiske. Včasih vrveža v njihovi glavi, ki je posledica razvoja možganov. Potem sledi pogovor… in ne kazen ali utišanje, da je bil izbruh čustev nedopusten. V odnosnu poveš, da so bile besede nedopustne in nerazumne. Najstnici oz. najstniku pomagaš, da začne svoje občutke sprejemati, jih umeščati ter postopno vedno bolj tudi kontrolirati.

    Imam nekaj prijateljev, ki uporabljajo še vedno isti “dobri stari sistem”, da sta ata in mama nedotakljivo spoštovana. Otroci se mi smilijo, ker so v kali zatrti. Tam ni prostora, da bi izrazili kar doživljajo. Če ne bodo kasneje v življenju prišli telesno do burnouta, bodo ostali vodljivi celo življenje.

    1. Bravo, Ana, v celoti podpiram. Če bi jaz povedala svojo izkušnjo, kaj so moji starši z mano počeli in da sem šla na tri psihoterapije, da sem se sestavila, da sem odrasla, da sem bila sposobna reči NE svojim staršem, da sem bila pogumna in svobodna imeti sama otroka, ki ga absolutno vzgajam po svoje, v spoštovanju in hkrati v ljubezni, toplini, varnosti, zaupanju med nama, v strpnosti in spoštovanju različnosti nas vseh. In to se mi bo obrestovalo. Starši, ki so vzgajali s strahom, z avtoritarnostjo ali pa na drugi strani s permisijo, pa imajo otroke/mlade, ki so nespoštljivi.

    2. Spoštovana Ana,
      seveda je bilo v naših časih vse drugače.
      Ampak – a mislite, da mi nismo bili v puberteti, da mi nismo imeli vrveža v možganih? Tudi mi smo čutili telesne spremembe, vendar to še ne pomeni, da smo bili nesramni.
      Mnogo mojih sošolk in sošolcev je šlo takoj po končani osnovni šoli delat. S 15. leti. A mislite, da so se v tovarni, v podjetju, oz. kjerkoli so že bili, obnašali tako, kot piše zgoraj mama o svoji najstnici? Najbrž da ne, ker jih bi s prvo pošiljko poslali domov.
      Moje mnenje – najstništvo ni izgovor za tako obnašanje. Z otrokom – najstnikom se je treba lepo mirno pogovoriti, razčistiti, kaj ga teži in obenem ne mu dovoliti takih izpadov.

      1. Hahaha, rumena vrtnica, a da se včasih niso nasilniško in tako brezsramno obnašali.? Seveda so se, polno tega je bilo, vendar pač sedaj so omrežja, internet in je vsaka zgodba na računalniku. Nekoč se to ni vedelo. Nasilništva, grdega obnašanja je bilo vsepovsod polno, samo nekateri si zatiskajo oči, kot da bi živeli neko vzporedno življenje.
        Sama sem hodila v OŠ med leti 1986 in 1994. Če vam sedaj napišem zgodbe mojih sošolcev, kako so se obnašali, kaj vse se je počelo. In živela sem na podeželju, da ne boste rekli, da so brezsramni mladostniki samo v mestih.

  3. Pa še tale misel Jesperja Juula:
    “Otroci so v življenju staršev najbolj dragoceni takrat, ko na splošno veljajo za najbolj težavne”. In to je to. Kako se bomo drugače naučili življenja, če ne skozi preizkušnje.?

  4. V družini je potrebno vzpostaviti sistem kjer je jasno kdo ukazuje in kdo uboga. S tem ne mislim diktature ampak vedenje kdo ima končno besedo, ki se razgrnejo argumenti.
    Za nespoštljivo komunikacijo pa ne sme biti prostora, ker sicer starši ne morejo opravljati svoje starševske dolžnosti. Starši svojo vzgojno dolžnost do otroka lahko opravijo le ob polni avtoriteti.
    Če najstnik ne razume ali pa mu je dovoljeno nespoštljivo ravnanje do staršev, potem starši niso več starši ampak rejci. In rejci bodo do otrokovega tridesetega ali še čez.

    1. “Starši svojo vzgojno dolžnost do otroka lahko opravijo le ob polni avtoriteti.”

      Teodor, ste čisto prav napisali. Torej, če je mladostnik nemogoč, kdo se mora vprašat, kje je pogrešil? Mladostnik ali starš? Kdo nosi polno odgovornost, kdo ima večjo moč v odnosu starši-otrok/mladostnik?

  5. Te njene besede bi vzela zelo zares: “Ona pa mi očita, da jo preveč kontroliram, je ne poslušam, je ne razumem, sem tečna, sitna in preveč kričim.” Od tu do besed: “sovražim te”, je le še korak.
    Na sploh opažam, kako so že mali otroci zelo pogosto neslišani, spregledani in to me boli, ker vidim, kako se ob tem sesipljejo vase. Otrok nujno rabi ušesa in oči, ki so nekaj časa samo zanj. Ko nekaj govori in odrasla oseba ob njem mimogrede še daje pripombe: sezuj se, pospravi, gremo…, je to nekaj povsem običajnega in sprejemljivega. A če se postavim na otrokovo mesto, je to muka za znoret. On bi se rad izrazil, povedal, dobil odziv na koncu, a dobro čuti, da ga ta oseba posluša le na pol, da ni tam zanj v celoti in ima prav. Odrasla oseba bo rekla: “ker ni časa” in ima prav. Biti nekaj časa ob nekom brez motilcev, kaj je še postoriti, kam iti, zahteva napor, a sčasoma tudi najbolj vneti odložijo telefone. Pred besedo je tišina, ki poveže dve notranjosti. Ko premagamo strah pred takšno tišino, bo otrok na drugi strani začutil, da smo mu pripravili prostor, da spregovori, da bo slišan, razumljen. A najprej rabi odrasla oseba izkušnjo takšne slišanosti.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SKLENI NAROČNINO že od 4,90 € / mesec