Starši, brez dramatiziranja!

VIr: Shutterstock

Zadnjič sem triletno hčerko peljala na sistematski pregled. Tako kot njena dva starejša brata in sestra ima tudi ona precej pobuškane noge. Pa ne samo noge, tudi na rokah in celo na hrbtu se kakšna najde. Čeprav vem, da so buške in kraste normalna posledica zunanje igre, plezanja in teka, mi pri srcu ni bilo čisto lahko. Bogve, za kako neodgovorno mamo me bo imela zdravnica, sem se spraševala. Vendar se je zdravnica ob pogledu na punčkin bojevniški videz nasmehnila in rekla: »Kako lepo je videti otroka, ki časa ne preživlja za ekrani, ampak zunaj.«

Buške so del otroštva

Odrgnine, buške in modrice, tudi kakšna ureznina ali celo zlom, ki nastanejo med igro in gibanjem, so običajni del otroštva. Vsaj morale bi biti. Vse več je namreč staršev, ki otrokom v pretirani skrbi onemogočijo dejavnosti, pri katerih bi lahko padli in se udarili. Eno je, da otroke poskušamo zavarovati pred res nevarnimi stvarmi, na primer padci z velike višine ali utopitvijo, drugo pa je, če vsako otroško buško dojemamo kot katastrofo.

Saj poznate rek: »Bolje zlomljena kost kot zlomljen duh«? Otroku, ki mu v imenu varnosti onemogočamo prosto igro, tek, plezanje, ravsanje in ja, tudi kakšno poškodbo, delamo škodo. Ne samo zato, ker bo manj motorično spreten. Pomanjkanje gibanja vpliva tudi na kognitivni razvoj in poveča možnost za razvoj motenj učenja in pozornosti. Poleg tega otrok s prosto igro uri svojo domišljijo, krepi samozavest in sposobnost reševanja težav, se uči ocenjevati, do kod lahko gre, da je še varno, spoznava naravo. Same nepogrešljive stvari.

Manj panike, več zdrave pameti

Če si je razbil koleno, zelo dobro čuti, da je šel prehitro, in si bo to zapomnil.

Kaj naredimo, ko otrok prijoka, ker je na makadamu padel s kolesom ali si med tekom razbil koleno? Če opazujemo sodobne starše, je odziv pogosto mešanica panike in očitkov: »Groza, kri! A veš, da lahko pride do infekcije?! Sem ti rekel, da moraš bolj počasi! Kdaj te bo izučilo, da je to nevarno?« Starši pozabljamo, da je otrok že s padcem dobil lekcijo. Če si je razbil koleno, zelo dobro čuti, da je šel prehitro, in si bo to zapomnil. Nobenega smisla nima, da zraven posluša starševske pridige (čeprav se je včasih res težko zadržati).

Kaj pa panika? Urgence so polne otrok, ki jim zdravniki ne morejo pomagati drugače, kot da razkužijo rano ali svetujejo obkladke z ledom. Vse to lahko naredimo tudi doma. Kdaj smo pozabili na zdravo pamet in starševsko presojo, da je treba vsako malenkost preveriti z rentgenom?

Zadnjič sem v zdravstvenem domu prebrala obvestilo, da zdravstveni delavci otrokom ne odstranjujejo klopov oziroma da je storitev samoplačniška (30 evrov na klopa, če vas morda zanima). Ravno tako niso neobičajni klici na 112, ker je otroka pičila čebela (čeprav nima alergijske reakcije). V slikanici, namenjeni bolnim otrokom in njihovim staršem, ki sem jo brala v čakalnici, avtor, pediater, starše lepo prosi, naj zaradi običajne povišane telesne temperature ne bodo panični, ko otroke ponoči pripeljejo v dežurno ambulanto. Pred kratkim pa sem govorila tudi s starejšo gospo, ki občasno pazi nekaj let staro vnukinjo. Potarnala je, kako besen je bil sin, ker je imela vnukinja ob koncu dneva nekaj komarjevih pikov. Tisti piki so bili tako rekoč znamenje zanemarjanja.

S panično reakcijo otrokom delamo škodo

Kaj se nauči otrok, če starše zadene kap ob vsakem piku insektov ali ureznini?

Morda se to sliši kot reakcija prenapetih staršev, vendar ima na otroke večji vpliv, kot si mislimo. Kaj se nauči otrok, če starše zadene kap ob vsakem piku insektov ali ureznini? Nauči se, da je to katastrofa. Da je padec grozljiv dogodek z dolgotrajnimi posledicami. Da je nekaj komarjevih pikov komaj mogoče zdržati. Da se iz vsake viroze lahko razvije smrtonosna bolezen. Za takšnega otroka svet postane zelo nevaren kraj, ki se mu je bolje izogibati.

Toda ta otrok si bo kljub vsej naši skrbi nekega dne zlomil roko. Prej ali slej se bo soočil s hujšo boleznijo, poškodbo ali, nenazadnje, rojevanjem. Kako se bo spoprijel z bolečino, če je navajen, da že manjše fizično nelagodje pomeni konec sveta?

Ko otrok pade in se potolče, ne potrebuje panike in drame. Ne rabi staršev, ki z njim še dve uri sočustvujejo zaradi grozljive praskice na nogi. Potrebuje miren objem, pihanje kolena, morda kakšen obliž, predvsem pa zagotovilo, da ne bo hudega in da ni nič narobe. Če mi ne bomo delali drame, je tudi otrok ne bo, ampak se bo iz varnega naročja že čez nekaj minut vrnil k divjanju. Pa čeprav ga čaka še kakšno razbito koleno.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. Poznam kar nekaj primerov otrok, ki jih je pičil komar in so pristali v bolnišnici zaradi borelioze. Mojega sina je enkrat pičil komar, očitno zelo strupen, nad levo učko, ki mu je čez dan tako otekla, da ni ničesar več videl. Nisem delala panike, a sem ga odpeljala ponoči na dežurno pediatrijo, ker preprosto se sin ni dobro počutil in tudi jaz ne bi mirno spala.

    Res ni potrebno povsod paničariti, ampak vemo, kako so žuželke strupene, da ne moremo vedeti, ali so naši otroci alergični ali ne. Ko je bil sin še manjši in ga je pičil komar, je imel take bule, da groza. Zato res sedaj bolj pazim, da se prej namaže z repelenti, kot pa da bi ga pik bolel, srbel, da bi si spraskal.
    Bolj je pomembno to, da če nas je strah, to tudi povemo, to povemo tudi otroku in bo vedel, da nismo vsevedni.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SKLENI NAROČNINO že od 4,90 € / mesec