Ana in Jernej: “Bolečina ob spontanih splavih naju je zelo zbližala.”

Foto: Shutterstock

Pot do otroka ni vedno preprosta in ravna. Za mnoge je polna ovir in bolečine. Ana in Jernej sta zakonca, ki sta se na poti do otroka srečala s spontanimi splavi. V intervjuju sta spregovorila o tem, kaj sta doživljala, kaj ju je opogumljalo, kaj strašilo. Zelo odkrito sta opisala, kako sta se soočala s tem in kako sta prek tega tudi zorela in poglabljala svoj odnos. Danes sta starša ljubke dojenčice, pravita pa, da je to pravzaprav njun tretji otrok. Le da sta se prva dva žal zelo hitro poslovila. 

Kako sta se spoznala, se odločila za skupno pot in kakšno družino sta načrtovala?

Ana: Spoznala sva se prek moje prijateljice. Vse skupaj je šlo precej hitro. Jaz lahko zase rečem, da sem takoj čutila, da je to to. Da je to moj življenjski sopotnik. Malo sem se tudi ustrašila, ker sva bila še precej mlada. 22 in 23 let. Takrat sem še tudi študirala v tujini in sva imela pravzaprav zvezo na daljavo. Ob pričetku kovida sem se preselila nazaj v Slovenijo in sva se tudi vselila skupaj. Dve leti po prvem srečanju sva se zaročila, leto po zaroki pa poročila. Kako leto po poroki sva se odločila, da bi bila še sama, potem pa sva želela, da se nama še kdo pridruži.

Sta že prej poznala programe FertilityCare in NaPro?

Ana: Mislim, da sva se res zelo dobro pripravila na zakon. Obiskovala sva e-pripravo na zakon v okviru Zavoda Iskreni. Takrat je bilo tudi govora o tem, kaj storiti, če se nama zgodi neplodnost. Kako bova reagirala? Kaj bova naredila? Takrat si tega niti približno nisva znala predstavljati. Oba sva bila zdrava in zdelo se nama je, da se nama to ne more zgoditi. Že prej sva se pridružila tudi Neo Fertility programu, takrat sicer za izogibanje nosečnosti, in moji cikli so bili lepi, zdravi … Res ni delovalo, kot da bi sploh lahko bilo karkoli narobe. Na to sva se nekako tudi zanašala. Češ, saj sva zdrava. Potem pa se je izkazalo, da ni bilo čisto tako.

Oba sva bila zdrava in zdelo se nama je, da se nama to ne more zgoditi.

Sta pa vedno načrtovala otroke in družino?

Ana: Ja, o tem sva se velikokrat pogovarjala. Tudi čisto na začetku. Takoj je bilo jasno z obeh strani, da želiva resno zvezo. Z njim sem imela vedno velik občutek varnosti. Morda je tudi ta daljava prvo leto pomagala, da sva res dobro spoznala eden drugega. Vedela sva, da si želiva družino. Sicer se nisva strinjala glede števila otrok. On je rekel, da štiri, jaz pa tri, ker za štiri že rabiš večji avto. Sedaj, po tej izkušnji sva povsem spremenila mnenje. Zadovoljna bova s toliko otroki, kolikor nama jih bo dano.

Na kateri točki sta spoznala, da ne bo šlo čisto zlahka?

Ana: Še danes je čudno vse tole osmisliti. Nekako po novem letu sva se odločila, da bova začela konkretno delati na novem življenju. Na nosečnost sem se pripravljala vsaj pol leta prej. V smislu, da sem si dala pregledati kri, da sem se spravila v boljšo formo, da sem se načrtno malo zredila, ker sem bila presuha.

Takoj sem zanosila. Bilo je malo presenečenje, nisva pričakovala, da bo takoj. Na Neo Fertility ti povedo, da par v povprečju rabi leto ali dve, da zanosi. Ker sem že poznala pomen hormonskega spremljanja, sem prosila svojega ginekologa dr. Rifla, da bi hormonsko spremljal to nosečnost in se je že takoj izkazalo, da hormonsko ni čisto idealno, ni pa tudi izgledalo zelo slabo.

V dvanajstem tednu se je otroček poslovil. Šlo je za zgrešeni splav, tako da sem morala iti še v bolnišnico na poseg.

Takrat sva se oba zelo ustrašila. Res sem se slabo počutila. Nosečniške slabosti in strah, ali bo otrok ostal ali ne bo … Po splavu sva bila kar v šoku. Podvomila sva v svoje zdravje in se dala temeljito pregledati. Šla sva k dr. Riflu. Dejal je, da je glede na to, da sem tako hitro zanosila, z moževe strani zelo verjetno vse v redu. Mogoče je potem pač kaj narobe z mano. Jaz sem ta strah že prej nosila v sebi. Pred leti sem se namreč srečala s hudo izgorelostjo in še zmeraj, ko je karkoli narobe, se bojim, da je to posledica. Vse preiskave sva dala skozi, tudi ultrazvočne, ampak niso našli nobene napake. Zaključek je bil, da je to nepojasnjen splav. Ginekolog nama je rekel, da se pač zgodi in da bo pa morda naslednjič vse v redu. Da pač nek procent je, ki se zgodi kromosomsko. Kljub temu je predlagal neko zdravilo, za podporo.

Spet sva poizkušala in ponovno sem takoj zanosila. Spet sva obiskovala laboratorij. Hormonski izvidi so bili zelo slabi, še slabši kot prvič. Ta otroček se je poslovil v sedmem tednu.

Sesul se nama je svet. Na papirjih sva zdrava, ni nobenega razloga, da bi se to dogajalo, a se dogaja. Takrat pa sva se res vprašala vse tiste stvari s priprav na zakon. Bova vztrajala? Si to sploh želiva? Čutila sva tako bolečino, da sva razmišljala, ali sploh še vztrajati. Sva pripravljena še enkrat iti skozi to? Kolikokrat? O umetni oploditvi nisva razmišljala niti si je nisva želela. Mi ni blizu. Ne obsojam nikogar, zase pa si tega nisem želela.

Čutila sva tako bolečino, da sva razmišljala, ali sploh še vztrajati. Sva pripravljena še enkrat iti skozi to? Kolikokrat?

Kako sta se soočila s tem?

Ana: Takrat mi je nekdo rekel, da bo ta strah, da bom otroka izgubila, da se mu bo kaj zgodilo, prisoten tudi v primeru, da bo otrok rojen in bo zdrav. S tem strahom živijo vsi starši. Strahu za svojega otroka se nikoli ne znebiš. Res pa je, da je v nosečnosti ta nit med življenjem in smrtjo res tanka. To mi je dalo precej misliti. Potem sva rekla, da če si želiva biti starša, bova nase morala prevzeti tudi to breme. Tako sva se nekako pomirila. Takrat sem dojela, da lahko še tako planiram stvari, da imam lahko vse še tako pod kontrolo, da so lahko fizične stvari vse idealne … ampak da je tu še nek element, ki ni v moji moči. Ni vse v naših rokah.

Takrat sva se peljala na Brezje in sva se od teh dveh angelčkov poslovila. Da dobiš nek zaključek. Potem sva si rekla, da bova nekaj časa počakala. Nato sem čez mesec dni spet zanosila. To je bilo presenečenje. Bila sva zelo vesela, zelo sva se pa tudi bala. Nisva bila pripravljena spet izgubiti otroka. Počutila sem se kot neko telo, kjer namesto, da bi otroci v njem rastli, otroci v njem umirajo. Zelo črne misli so me obhajale. Nisem bila pripravljena na še tretjo izgubo. Na srečo je bil Jernej zelo pozitiven in je on držal stvari gor.

Kakšna je bila ta nosečnost?

Ana: Šolska. Vsi izvidi od prvega do zadnjega so bili idealni. Krvni, ultrazvok, na koncu ctg … Še danes na sistematskih pregledih je tako. Imava zelo milo, močno in zadovoljno deklico. Res sva vesela, da je tako, da imava po vseh težavah sedaj tako pozitivno izkušnjo. Zelo lepa nosečnost je bila. Razen nekaj slabosti na začetku, ki pa je tudi hitro izzvenela. Dobro sem se počutila, imela sem veliko energije. Vmes sem dobila še novo službo. Bilo je kot povsem drug svet. Tudi občutki so bili drugačni, že od začetka. Nek notranji občutek, da bo vse v redu. Vse sem izročila v Božje roke in sem bila veliko bolj mirna. Če Bog hoče, da se tudi ta otrok poslovi, bova pač še tretjega angelčka dobila. Vse sva izročila in to delava še danes. Tudi danes, ko se učiva živeti z dojenčkom.

Sta svojo izkušnjo s spontanimi splavi delila z okolico?

Ana: Samo s peščico ljudi. Ne glede na to, da sva bila oba zdrava in da sva vedela, da z nama načeloma ni nič »narobe«. Tudi ni nujno, da je s pari z zmanjšano plodnostjo karkoli narobe. Včasih je neplodnost le posledica življenjskega stila in je treba samo okrepiti telo. Ampak ko ljudje izvedo za prvi splav, si že stigmatiziran. Ko sem svojo izgubo tako tragično doživela, nisem bila pripravljena na to, da bom še od drugih poslušala, da imam težave. In nisem bila pripravljena odgovarjati na vprašanja. Povedala sva le nekaterim družinskim članom, pa tudi ne vsem.

Je pa to škoda. Ko sva to doživljala, sva oba na internetu iskala neke podobne zgodbe. Kaj se je zgodilo, kako so se pari s tem soočali, kako so se pobrali …? Ali je pozneje prišel otrok ali ni? V družbi vlada veliko nerazumevanje okoli tega. Žal mi je, da je tako, in upam, da bo enkrat drugače. Morda tisti, ki imajo otroke, kot bi kihnili, tega ne cenijo dovolj, da bi lahko razumeli tiste, ki jih ne morejo imeti. In dobiš neke cenene nasvet v smislu: malo se sprosti, pojdita na morje, malo se ga napij … Ti komentarji in nasveti samo še bolj bolijo. Ko sva izvedela, da se kdo drug sooča s podobnimi problemi kot midva, sva se veliko lažje odprla in nekako smo si uspeli ustvariti nek mehurček podpore. Zelo intimen sicer.

Tudi komentarji: »A, to je pa tvoj prvi?« Ja, čeprav ni. Tudi v knjižici piše, da je tretja nosečnost. Tudi midva to tretirava, kot da je to najin tretji otrok. Prva dva pač nista več z nami. V družbi tega obče nismo pripravljeni sprejeti in zato o tem ne govorim. Pravzaprav svoja prva dva otroka zanikaš. Zaradi nekih družbenih norm.

Dobiš neke cenene nasvet v smislu: malo se sprosti, pojdita na morje, malo se ga napij … Ti komentarji in nasveti samo še bolj bolijo.

Če bi priznali pravico do žalovanja po spontanem splavu bi istočasno morali priznati tudi dostojanstvo otrok, ki so načrtno splavljeni. Najbrž je tudi zato to taka tabu tema v družbi …

Ana: Ja, kar od zunaj ti nekdo določi, da “saj še nič ni bilo”. Tudi na posegu so mi rekli, da bo to kot ena menstruacija. Od bolečin sem bruhala in sem potem izbruhala tudi protibolečinsko tableto in sem krčenje maternice zelo boleče doživljala. Ena sestra mi je rekla, da kako bom pa zares rodila, če me to tako zelo boli. Res nisem potrebovala tega komentarja.

Žal mi je, da to jemljemo kot poizkus imeti otroka. S tem sem tudi bolje začela razumeti dejstva o začetkih življenja. To je prisotno ves čas, od samega začetka nosečnosti. Tudi ta hčerka, ki jo imava sedaj, je bila stara najprej sedem tednov in potem dvanajst. Vedno je bila. Kdo bo določil, kdaj je nekdo začel obstajati?

Kako ste pa vi kot moški in kot oče to doživljali?

Jernej: Mislim, da imam še vedno kaj potlačeno. Kljub temu da sva se veliko pogovarjala. Kot je povedala Ana, sva povedala le peščici. Ona je nekoliko našla podporo pri mami in sestri, jaz pa zaradi družinskih razmer tega svoji primarni družini nisem povedal. Bi rekel, da sva to temo odpirala počasi in da je še nisva zaključila. Dobro je, ko lahko z nekom deliš, je pa težko najti primernega sogovornika. Ko dobro razmisliš, se vprašaš, ali bi delil samo zato, da bi se nekomu spovedal ali bi hotel dobiti le neko sočutje … Če nisi na enaki valovni dolžini, sočutja nikoli ne boš dobil. Da bi se pa komu smilil, pa nisem želel. Kolikor sem zaznal, so moji prijatelji večinoma hitro in brez težav dobili otroka, torej tudi med njimi nisem našel primernega sogovornika.

Dobro je, ko lahko z nekom deliš, je pa težko najti primernega sogovornika.

Kako ste doživeli rojstvo in sedaj živite sveže očetovstvo?

Jernej: Oh, to je nekaj najlepšega. Ne znam sploh opisati. To je povsem nova neznanka, ki jo moraš še raziskati. Se spopadaš z njo iz dneva v dan. Spopadaš v narekovajih – zelo je lepo. Je pa tudi izziv in je vsaj na začetku malo naporno, preden vse skupaj uskladiš.

Ana: Na začetku, po porodu sva bila precej prestrašena in sva z njo zelo delala v rokavicah. V smislu, se je lahko sploh dotakneva. Že v porodnišnici so nama rekli, da so otroci bolj močni, kot si mislimo. Porod je bil čudovit in tragičen, pa potem spet čudovit. Nanj sva se res dobro pripravila. Na koncu sem imela sicer urgentni carski rez. Vstava je bila taka, da ni šlo po naravni poti. Ampak če odmislim to, je bil čudovit porod. Tako da je hčerka najprej spoznala Jerneja.

Kaj bi drugim parom, ki jim na poti do otroka ne gre čisto zlahka, položila na srce?

Ana: Ne bi rada dajala nasvetov v smislu Saj bo!, Eni prej, drugi kasneje … To je le balast. Rekla bi predvsem to, da bolečina uči. Midva sva se skozi to bolečino zelo veliko naučila, verjamem, da je prišla z razlogom, da se naučiva veliko stvari. Je pa tudi res, da je to del življenja. Vsak piše svojo zgodbo. Stvari nas začnejo najbolj boleti, ko se začnemo primerjati z drugimi ljudmi. Kakršnakoli že je ta zgodba na poti do otroka, je naša in edinstvena. Konec koncev je lepa. Jaz vem, da komaj čakam, da bova hčerki povedala, da ima bratca in sestrico v nebesih. Verjamem, da si tudi otrok sam izbere starše. Zakaj so si nekateri izbrali, da se tako hitro poslovijo, je skrivnost, ki jo bomo izvedeli, ko se dobimo tam zgoraj. Vse se zgodi z namenom. In tudi če je drugače, kot pričakujemo, ne pomeni, da ni normalno. V bistvu nas je veliko več s takšno izkušnjo in je skrita, kot pa tistih, ki jim je šlo vse tekoče.

Jernej: Zelo pomembno je, da se znata mož in žena o tem odkrito pogovoriti. Da sta najprej onadva. Da kljub temu, da je težko, drug drugemu zaupata, sploh mož ženi, zaradi tega, ker njo najbrž še bolj boli. Ključno je, da začneš pogovor in se pogovarjaš. Tudi pri meni je bila v začetku ta napaka. Razmišljaš o tem, da ji boš povzročil bolečino, če boš načel ta pogovor, ona pa doživlja bolečino, ker ga ne. Ona si misli, mu bom dala čas, da predela. Oba želita, da bi se o tem pogovorila, a se ne. Pa pomembno je ohraniti vero v to, da prihajajo boljši časi. Pa tudi če nikoli ne uspe, da si lahko vsaj ramo daš.

Najbolj boli, ko se začnemo primerjati z drugimi ljudmi.

Ana: Bolečina lahko zbližuje ali pa oddaljuje. Jaz ne skrivam svojih čustev. Sicer imam le peščico ljudi, s katerimi sem lahko ranljiva. Ampak ko sem z njimi, sem pa res. Najbolj seveda z možem. In to je bil jok, bolečina, spraševanje, zakaj nama, kaj je z mano narobe … Veliko krivde sem prevzemala nase. Ker je dr. Rifel rekel, da je z Jernejem vse ok, če je šla zanositev tako hitro. Torej sem kriva jaz. Čeprav sem vedela, da je tudi z mano vse ok.

Ko sem Jerneja vprašala, kako on to doživlja, če njega ne boli, je rekel, da zdaj ni čas zato, da bi o njegovi bolečini govorila, ampak zame. Da jaz rabim podporo. To me je tako pretreslo. Ne, to se dogaja nama, ne meni. Mogoče ti tega ne doživljaš fizično, ampak vem, da ti je prav tako hudo. Tako sva potem odprla ta pogovor in tudi njegovo bolečino, da kot mož ne zmoreš poskrbeti za ženo … Na koncu naju je ta bolečina zelo zbližala. To je bilo nekaj lepega.

Boli in je grozno, ampak če pogledaš nazaj, ni bilo samo slabo. Kot mož in žena sva se zelo zbližala. Naučila sva se, kako se soočati z izgubo. Verjamem, da bova v življenju gotovo doživela še kakšno izgubo in se bova morda lažje spoprijela z njo. To je del življenja. Nisva več ista, kot sva bila prej. Te brezskrbnosti, ki sva jo imela, ni več. Je pa veliko več zaupanja.