Olga Mecking: Nizozemska je odlična država za vzgojo otrok, a manj prijazna do tujih staršev (1. del)

Foto: osebni arhiv Olge Mecking

Olga Mecking je Poljakinja, žena in mama treh otrok, ki že šestnajst let z družino živi na Nizozemskem. Ko se je kot novopečena mama poskušala ujeti v novem okolju, je ugotovila, kako specifično izkušnjo živijo mame, ki so tujke in ki vzgajajo otroke v večjezičnem okolju. 

Da bi se lažje soočila z vsemi izzivi in trenutki osamljenosti, je nekega dne odprla svoj blog in začeti pisati o svoji izkušnji. Njen blog je zaradi svoje pronicljivosti, duhovitosti in uporabnosti kmalu privabil številne bralce, sčasoma pa so njeni članki začeli izhajati tudi v prestižnih medijih, kot so The Washington Post, The Wall Street Journal, The Guardian, The BBC in podobno.

Ko pa je leta 2019 napisala članek za The New York Times o nizozemski umetnosti bivanja, t. i. niksen, je bil odziv tako velik, da so jo kmalu zatem povabili k pisanju knjige. Danes je njena knjiga Niksen prevedena v 14 jezikov.

V tokratnem pogovoru bomo spoznali njeno osebno zgodbo, njeno doživljanje nizozemske kulture, pa tudi dramatičen dogodek, ki jo je spodbudil, da je začela pisati. 

Olga, trenutno z družino živite na Nizozemskem, po rodu ste Poljakinja, vaš mož je Nemec. Kako bi predstavili sebe in svojo družino?

Rojena sem v Varšavi na Poljskem, vendar sem odraščala v zelo mednarodni družini – moji stari starši po obeh straneh so bili diplomati.

Oče je odraščal v Franciji, mama pa na Nizozemskem, kjer je živela osem let, od svojega osmega do šestnajstega leta. Ko sem bila stara tri leta, smo se preselili v Nemčijo, kjer smo živeli dve leti. Tam sem obiskovala nemški vrtec in se naučila jezika. Danes govorim tekoče poljsko in nemško.

Glede na to, da vam je mednarodnost bila že položena v zibelko, ste v tem duhu tudi nadaljevali svoje življenje?

Pravzaprav ja. Ko sem se vrnila na Poljsko, sem se vpisala na študij nemščine – nemške književnosti, jezika in kulture. Leta 2004 sem v okviru programa Erasmus odšla na izmenjavo v Hamburg, kjer sem ostala eno leto – in prav tam sem spoznala svojega fanta, danes moža.

Ko je bil leto kasneje na študijski izmenjavi v Kanadi, sem se mu za štiri mesece pridružila. Nato sva se vrnila vsak v svojo domovino in nekaj časa vzdrževala razmerje na daljavo.

Po diplomi sem se preselila v Nemčijo, začela nov študij s področja medijev in kulture, saj sem verjela, da mi bo nemška diploma olajšala iskanje zaposlitve – a stvari niso šle povsem po načrtih. V zadnjem letniku študija sem zanosila. Zaročila sva se in skupaj pričakovala novo poglavje življenja.

Ste kot družina potem zaživeli v Nemčiji?

Ne, pravzaprav ne. Moj takratni zaročenec je v Hamburgu opravljal doktorat iz fizike, hkrati pa se je začel ozirati za prvo službo. Zaposlitev je našel pri eni od mednarodnih organizacij na Nizozemskem in se tja tudi preselil.

Jaz pa sem medtem, ker sem bila noseča, veliko brala o nizozemskem pristopu k nosečnosti, porodu in zdravstvenemu sistemu nasploh. Malo me je bilo strah, zato sem se odločila, da ostanem v Nemčiji. Preselila sem se k bodočima tastu in tašči ter v Nemčiji rodila. Ko je bila hči stara šest tednov, smo se skupaj preselili na Nizozemsko. To je bilo leta 2009.

Kam točno ste se preselili na Nizozemsko?

Svoj novi dom smo našli v mestu Delft, ki je res čudovito. Gre za staro, tipično nizozemsko mesto s slikovitimi zgodovinskimi hišami, cerkvami in kanali – res prijetno okolje za življenje. Tam smo nekaj časa živeli.

Glede na to, da je vaša mama živela na Nizozemskem – ste morda ta jezik že poznali?

Ne, kar je pravzaprav precej smešno. Na moji univerzi sem sicer imela možnost obiskovati tečaj nizozemščine, vendar bi zato morala študirati še eno leto dlje. In sem si rekla: “Kdo pa sploh potrebuje nizozemščino? Saj je ne bom nikoli rabila!” (smeh) No, in tako se je potem izteklo.

Ker pa sem zelo dobro govorila nemško, sem že takrat razumela nekaj nizozemščine – pisna nizozemščina je namreč precej podobna nemščini. Če znaš nemško in angleško, lahko pisno nizozemščino kar hitro razumeš. Govorjena različica pa je čisto druga zgodba.

Kako ste kot poljska mama doživljali Nizozemsko? Spet nova država, nov jezik …

Na Nizozemskem sem doživela kar dvojni kulturni šok.

Ja, bilo je kar zahtevno, saj je selitev na Nizozemsko sovpadala z rojstvom najinega prvega otroka. Sama temu rečem kar “dvojni kulturni šok”. Po eni strani sem prvič postala mama – in seveda nisem točno vedela, kaj delam. Po drugi strani pa sem se znašla v popolnoma novem okolju, kjer sem si zastavljala vprašanja, kot so: Kje sploh kupiš plenice? Kako se po nizozemsko rečejo plenice? Skratka – vse sem se morala naučiti na novo.

Poleg vsega sem bila še vedno študentka v zaključku študija, ki sem ga delala v Nemčiji. Zaključevala sem seminarske naloge, saj predavanj nisem imela več. Ko se je rodila moja prva hči, sem še pisala magistrsko nalogo, dokončala pa sem jo med drugo nosečnostjo. Takrat sem opravila zagovor.

Kmalu po rojstvu druge hčerke smo se preselili v drugo sosesko, bližje moževi službi – torej bližje Haagu. Leta 2013 pa se nama je rodil še sin.

Prej ste omenili, da ste se bali roditi na Nizozemskem. Kaj vas je najbolj presenetilo?

V Nemčiji – če nosečnost poteka brez zapletov – si lahko sama izbereš, ali te spremlja babica ali zdravnik. Oboje krije zdravstveno zavarovanje.

Na Nizozemskem pa je drugače: če gre vse po načrtih, te vodi babica, zdravnika pa obiščeš le, če pride do zapletov. Lahko sicer izraziš željo, da bi te raje spremljal zdravnik, vendar to ni tako preprosto – za to se moraš res zavzeti in argumentirati svojo odločitev.

Osnovna ideja tukaj je: če je nosečnost zdrava in brez posebnosti, jo vodi babica. Tega pristopa nisem bila vajena, saj sem se v bližini zdravnika počutila bolj varno. Zato sem bila sprva precej zmedena – kaj zdaj, samo babica?

Na Nizozemskem približno tretjina žensk še vedno rodi doma.

Sistem je res precej drugačen. V mnogih drugih državah pogosto slišimo kritike, da je vse preveč medikalizirano – preveč posegov, umetno sproženih porodov, carskih rezov. Na Nizozemskem pa je pristop obraten. Še danes – čeprav se je morda v zadnjih letih kaj spremenilo – približno tretjina žensk še vedno rodi doma.

To so zadnji podatki, čeprav morda že nekoliko zastareli. A v primerjavi z drugimi zahodnimi državami je to še vedno izjemno visoka številka. Tukaj je porod na domu nekaj povsem običajnega.

Zame, ki sem prihajala s Poljske – kjer sem bila med nosečnostjo tudi nekaj časa – je bil to velik preskok. Pri nas greš že za rutinski pregled v bolnišnico, tukaj pa nenadoma samo babica. Še posebej pri drugem otroku sem to občutila kot precejšen izziv.

Poleg tega je v nizozemskem sistemu zelo prisotna ideja, da naj bi bil porod čim bolj naraven – brez posegov, zdravil ali medicinske pomoči, če to ni res nujno.

Čeprav se tudi na Nizozemskem stvari spreminjajo, je še vedno pogosto težje priti do protibolečinske pomoči pri porodu kot v nekaterih drugih državah. In ko enkrat rodiš, ne hodiš več na preglede k zdravniku, ampak obstajajo posebni centri, kamor pripelješ otroka – tam ga stehtajo, izmerijo, cepijo (če je potrebno) in spremljajo njegov razvoj.

V zelo kratkem času ste postali mamica trem majhnim otrokom. Poleg tega, da je življenje najbrž bilo tisti čas zelo izčrpavajoče, kaj ste najbolj pogrešali?

Neka ženska je poklicala policijo, ker je mislila, da pretepam svojo hčer.

V tem času sem se počutila zelo osamljeno.

Ko pa je bila moja srednja hči stara približno šest tednov – res še čisto majhna – se je zgodil en neprijeten dogodek: neka ženska je poklicala policijo. Moja najstarejša je imela izbruh jeze, ni hotela v voziček, jokala je in bila utrujena. Iskala sem načine, kako jo spraviti v voziček, hči se je upirala, pri tem pa me je neka gospa opazovala skozi okno in očitno pomislila, da jo tepem.

Takrat sem dojela, kako zelo izolirana sem bila. To ni bila prijetna izkušnja.

Ali je policija res prišla?

Da, res so prišli. Pravzaprav sem imela veliko srečo, ker se je vse zgodilo tik pred vrtcem, pozno popoldne. Vzgojiteljica iz vrtca je ostala z mano, počakala na policijo, mi prinesla nekaj za piti, prav tako moji hčerki, in rekla: »To mamo poznamo. Nikoli ne bi nikomur nič hudega storila.«

Tudi policisti so bili precej začudeni in so vprašali, zakaj so jih sploh poklicali, saj ni bilo nobene situacije, ki bi zahtevala njihovo posredovanje. Morda je šlo res le za nesrečno naključje.

Pri Nizozemcih je značilno, da komentirajo praktično vse, kar počneš. Vendar ne mislim, da to počnejo z zlobnostjo – preprosto radi izrazijo svoje mnenje.

Na primer?

Ta stalni občutek, da te nekdo opazuje in da si pod drobnogledom, mi ni všeč.

Na primer, enkrat sem šla v trgovino, ko so bili otroci v vrtcu. S seboj sem vzela otroški voziček in vanj zlagala nakup. Ljudje so me spraševali: “Kje pa so otroci? Kaj se dogaja?” Ali pa, ko sem dojila v parku in se je poleg mene usedel neznanec in komentiral: “Zelo pomembno je, da dojite.” Spomnim se tudi, ko sem bila noseča s prvim otrokom in sem potovala z vlakom na Nizozemsko. Do mene je pristopil moški in mi rekel: “Aha, noseča ste. Bolelo bo, ampak boste zdržali.” Popoln neznanec! Tako nenavaden in neprimeren komentar. Ali pa nenazadnje, ko sem šla v trgovino – nas je pet, otroci so že veliki in pojedo veliko, zato ne hodim vsak dan, ampak kupim več naenkrat. Seveda je moral nekdo spet nekaj pripomniti.

Ljudje komentirajo tudi danes. Ta stalni občutek, da te nekdo opazuje in da si pod drobnogledom, mi ni všeč. Vsaj jaz imam ves čas tak občutek.

Kako pa je poskrbljeno za mame, ki so na porodniškem ali doma z majhnimi otroki?  

Nizozemska je zagotovo odlična država za vzgojo otrok. A Nizozemci sami so precej zaprti.

Nizozemska je zagotovo odlična država za vzgojo otrok. A Nizozemci sami so precej zaprti in ni lahko, da te sprejmejo medse.

Na začetku sem imela nekaj nizozemskih prijateljev, predvsem ko je moj prvi otrok še hodil v nizozenski vrtec. Kasneje sem jih vpisala v mednarodno šolo, zato sem postopoma izgubila stik z nizozemskimi prijatelji, ki so se tudi preselili drugam.

Torej, čeprav je Nizozemska krasna država za življenje in vzgojo družine, je po človeški plati kar težko zares postati del njihove skupnosti in se počutiti, da pripadaš.

Omenili ste, da ste se počutili zelo osamljeno in izolirano. Kaj vam je pomagalo, da ste se lažje spopadali s temi občutki?

Leta 2011 sem začela pisati blog, ki sem ga poimenovala The European Mama – zaradi jezikovne raznolikosti v naši družini, pa tudi zato, ker sem otroke že takrat vzgajala v večjezičnem okolju. Z njimi govorim poljsko, mož govori nemško, otroci pa so hodili v nizozemski vrtec. Tako so bili že od malih nog obdani z različnimi jeziki in kulturami.

Na blogu sem pisala predvsem o tem – o vzgoji otrok v tujini, o večjezičnosti in o življenju ekspatke (op. avt.: oseba, ki zaradi dela, študija ali osebnih razlogov živi in dela izven svoje domovine, običajno za daljše obdobje, a ne za stalno).

Sčasoma sem začela svoja besedila pošiljati tudi časopisom in revijam, saj sem bila že vajena pisati v angleščini.

Prehod iz blogerke v novinarko in pisateljico se je tako zgodil povsem naravno. Ko so otroci nekoliko odrasli in začeli hoditi v šolo, sem tudi sama dobila več časa zase in za pisanje.

Ko pa ste začeli pisati blog – kdo so bili vaši bralci? So bile to mednarodne mame iz različnih držav?

Mislim, da so bili moji bralci večinoma druge mame, ki so živele v tujini – torej takšne, ki so se soočale s podobnimi izzivi kot jaz: vzgajanje otrok v tuji državi, večjezičnost, kulturne razlike. Pisala sem v angleščini, tako da je bil blog dostopen mednarodnemu občinstvu.

Sčasoma so me našle bralke z vsega sveta – preko družbenih omrežij, priporočil ali spletnih iskanj. Pisanje mi je dalo občutek, da nisem sama. Povezala sem se z drugimi ženskami, ki so šle čez podobne izkušnje, in to je bilo res neprecenljivo.

Kakšna je bila vaša najboljša izkušnja pri tem?

Skozi blog dobila glas. Lahko sem delila svojo zgodbo, svoje misli in občutke – in ugotovila, da odmevajo pri drugih.

Najlepše pri vsem tem je bilo, da sem skozi blog dobila glas. Lahko sem delila svojo zgodbo, svoje misli in občutke – in ugotovila, da odmevajo pri drugih. In to mi je dalo samozavest, da začnem pisati tudi za časopise in revije.

Želela sem si imeti prostor, kjer bi lahko delila svoje misli o tem, kar se mi dogaja. Imela sem ogromno idej, zanimale so me različne teme, o katerih sem želela pisati in jih deliti z drugimi. Zdelo se mi je, da je blog najboljši način za to.

Blog nikoli ni bil “ogromen” – ni šlo za milijone ogledov. Ampak za nizozemske razmere je bil kar solidno obiskan. Ni bil posebej znan, a je imel svojo zvesto publiko.

Ker ste bili tujka in ste nekaj časa živeli v Kanadi, Nemčiji in na Poljskem, ste verjetno opazili stvari, ki so na Nizozemskem drugačne?

Ravno ta pogled od zunaj je tisti, iz katerega izhaja večina mojih idej za članke.

Ja, absolutno. Pravzaprav je ravno ta pogled od zunaj tisti, iz katerega izhaja večina mojih idej za članke. Ko nekje živiš celo življenje, določenih stvari sploh ne opaziš – zdijo se ti samoumevne.
Ko pa si tujka in gledaš z nekoliko bolj svežimi očmi, si rečeš: »Aha, tega pa prej nisem opazila.«

Ni nepomembno, da so vaši članki našli pot tudi do New York Timesa. Kako je prišlo do tega?

To je bil precej dolg proces! Kot sem že omenila, sem z blogom začela leta 2011, moj prvi članek ali esej za The New York Times pa je bil objavljen šele okoli leta 2017 ali 2018. Torej je trajalo šest, sedem – skoraj osem let, da sem prišla do te točke.

Kateri žanr pa vam je najbližji? O čem najraje pišete?

Mislim, da večinoma o starševstvu, ampak iskreno povedano – karkoli mi pride na misel. Seveda veliko razmišljam o vzgoji otrok, iz očitnih razlogov. Ampak sem pisala tudi o potovanjih, o hrani, o podnebnih spremembah, o Nizozemski, politiki … o vseh mogočih temah.

In da zaključim zgodbo o blogu – čez čas sem ga zaprla, ker me je začelo motiti, da so blogi postajali vse bolj profesionalni, njihove teme pa vse bolj ozke. In moj um ne deluje tako. Nisem želela ves čas pisati o eni in isti temi – hotela sem raziskovati različne stvari. Zato sem blog zaprla in začela svoje prispevke pošiljati različnim medijem.

Pišem o tem, kar se dogaja v svetu in kar me v tistem trenutku zanima – berem o tem in potem pišem.

Bi rekli, da je to vaš “modri plamen”, da je pisanje tisto, kar vas dela živo?

Če pomislim na službe, ki sem jih imela kot študentka, lahko mirno rečem, da me ta služba še najmanj utruja. Imam namreč ADHD, kar pomeni, da za nekatere stvari hitro izgubim zanimanje. Pisanje pa je ena tistih stvari, za katero verjamem, da me nikoli ne bo dolgočasila.