Olga Mecking: Niksen – nizozemska umetnost brezdelja, ki zdravi sodobni svet (2. del)

Foto: osebni arhiv Olge Mecking

Poljakinjo Olgo Mecking, ženo in mamo treh otrok, ki z družino že šestnajst let živi na Nizozemskem, smo spoznali že prejšnji teden, ko nam je v 1. delu intervjuja pripovedovala, kako se je kot novopečena mama trudila ujeti v novem okolju, kjer se je pogosto počutila osamljeno.

Potem ko je odprla svoj blog in kasneje celo začela pisati za ugledne medije, ji je življenje spremenil en članek, v katerem  je pisala o nizozemski umetnosti »ne početi ničesar«, znani kot niksen. Prispevek je na Zahodu vzbudil tolikšno zanimanje, da so ga mnogi začeli primerjati z novim življenjskim stilom.

V tokratnem pogovoru nam Olga razkrije, kako je sploh naletela na to temo, kakšen življenjski slog gojijo Nizozemci, v čem se razlikujejo od nas in kaj se od njih lahko naučimo. 

Olga, pred nekaj leti ste iz blogerke in novinarke čez noč postali avtorica, katere knjiga je danes prevedena v 14 jezikov in je dejansko postala neke vrste nov trend v svetu. Kako se je vse skupaj začelo?

Vse se je začelo precej preprosto s člankom, na katerega sem naletela v nizozemski reviji o dobrem počutju. Mojo pozornost je pritegnila nizozemska beseda niksen. V nizozemščini niks pomeni »nič«, niksen pa je glagolska oblika »ne početi ničesar.«

Ker sem študirala jezike in jih tudi nekaj govorim, me je vedno fasciniralo, kako različne kulture izražajo določene pojme. V angleščini bi »počenjaju nič« rekli »to do nothing«. V nemščini »nichts tun«. V poljščini »nic nie robić.« A v nizozemščini za to obstaja le ena beseda – niksen.

Ker mi je bila ta beseda oz. ideja za njo zelo všeč in je tudi enostavna za izgovoriti, sem o tem napisala krajši prispevek za manjšo revijo. To je bilo še v času pred pandemijo, ko so ljudje pogosto pisali ali vsaj govorili o izgorelosti, preobremenjenosti in stresu na delovnem mestu itd. Čutili so, da se nekaj mora spremeniti.

Niksen pomeni odsotnost namenskega početja. Pomeni zgolj biti.

Kmalu zatem sem idejo predstavila New York Timesu, natančneje njihovi rubriki »Smarter Living«, znani po praktičnem in uporabnem novinarstvu. Opravila sem intervjuje, podrobno raziskala koncept in končno napisala članek.

Times ima visoke uredniške standarde, zato je trajalo nekaj časa, da so ga objavili. A ob tem nisem pričakovala, da bo iz tega nastalo kaj velikega. Na zalogi sem imela še druga dva članka in tega nisem jemala kot nekaj posebnega. Nekje spomladi 2019 pa ga je New York Times le objavil.

A zgodilo se je nekaj nepričakovanega. Prijatelj mi je nekega dne, ko sem bila z družino na dopustu, poslal sporočilo, da je bil moj članek na spletni strani deljen več kot 150.000-krat. Niksen je postal viralen. Do julija 2019 se je o tem konceptu govorilo povsod, predvsem v angleško govorečem svetu.

Kmalu zatem so o tem pisali tudi v Time Magazine. Začeli so se mi oglašati nizozemski novinarji. Na koncu je New York Times vendarle objavil članek tudi v tiskani izdaji, preprosto zato, ker je postal tako priljubljen.

Še isto poletje so vas pozvali, da bi o tem napisali tudi knjigo, mar ne?!

Da, založniki in uredniki vedno iščejo aktualne knjižne teme. Nekateri od njih so opazili navdušenje okoli niksena in so me kontaktirali, kar se skoraj nikoli ne zgodi. (smeh)

Kaj želi knjiga preko niksena sporočiti današnjim ljudem? Najprej, kaj sploh je niksen?

V svojem bistvu pomeni preprosto to, da ne počneš ničesar, resnično ničesar. Ljudje pogosto rečejo: »Nič ne delam,« medtem ko brskajo po družbenih omrežjih ali preverjajo e-pošto. A to je še vedno dejavnost. Niksen pomeni odsotnost namenskega početja. Pomeni zgolj biti.

Danes veliko stvari ne počnemo več zato, ker bi v njih uživali, temveč zato, ker se počutimo dolžni ali ker pričakujemo neko korist.

Del ideje, ki stoji za niksnom – in nekaj, kar sem raziskovala v knjigi – je, da danes veliko stvari ne počnemo več zato, ker bi v njih uživali, temveč zato, ker se počutimo dolžni ali ker pričakujemo neko korist. Vzemimo na primer hrano. Ne jemo več samo zato, ker nam nekaj tekne: jemo zaradi zdravja, hranilnih vrednosti, kalorij. Pozabili smo, da je hrana lahko vir čistega užitka.

Ali pa hoja: ljudje se ne sprehajajo več samo zato, ker se ob tem dobro počutijo. Zdaj gre za doseganje 10.000 korakov na dan.

Niksen nas vabi, da počnemo stvari brez cilja, brez merljivega rezultata. To je bila definicija, na katero sem se oprla pri pisanju knjige. Danes pa pravim: naredi si niksen po svoje.

Je niksen težko prakticirati za ljudi, ki nenehno delajo ali žonglirajo z obveznostmi?

Ja, absolutno, zna biti zelo težko, in to iz več razlogov.

Prvič, zelo je odvisno od kulture, v kateri živiš. Večina zahodnih družb je močno usmerjena k dosežkom. Tudi če ne delaš za denar, obstaja stalen pritisk, da se moraš izboljševati: bolje jesti, več telovaditi, biti bolj produktiven, slediti novim “wellness” trendom. Vedno je: več naredi, več naredi.

Drugič, ljudje pogosto občutijo krivdo, ko poskušajo počivati. Usedemo se za trenutek in takoj pomislimo: »Uf, morala bi pospraviti perilo,« ali »Še tisti projekt moram dokončati.« Ta občutek krivde zna biti zelo močan in ljudi hitro potisne nazaj v aktivnost.

In seveda, tu igra veliko vlogo tudi tehnologija. Ta naj bi nam pomagala prihraniti čas, a zdaj, z družbenimi omrežji in nenehnimi obvestili, nas naši telefoni v resnici odvračajo od pravega počitka. Morda si želiš počivati, a vse okoli tebe te znova in znova vleče nazaj v dogajanje.

Ampak ali dejansko imamo koristi od tega, ko ne počnemo nič? Kaj nam to prinese – fizično ali duševno?

Velike ideje redko pridejo na plan, ko strmiš v zaslon in jih poskušaš izsiliti iz glave. Pokažejo se, ko um tava naokoli.

Jaz se bolj osredotočam na duševni vidik, ampak da, tudi na telesu ima brezdelje učinek: pomaga sprostiti mišice, znižati raven stresa in podobno.

Sama dobim najboljše ideje takrat, ko se ne osredotočam na nič konkretnega. In mislim, da to velja za večino ljudi. Velike ideje redko pridejo na plan, ko strmiš v zaslon in jih poskušaš izsiliti iz glave. Pokažejo se, ko um tava naokoli.

Torej ni nujno, da dobesedno ne počneš ničesar. Lahko delaš nekaj minimalnega: greš na sprehod, se voziš s kolesom, se tuširaš – karkoli, kar tvojemu umu omogoča prostor in svobodo. Ko tvoj um ni trdno osredotočen na reševanje problema, se rešitve pogosto pojavijo kar same od sebe.

To ima smisel. Pa tudi ustvarjalnost se takrat poveča, kajne?

Niksen nas naredi bolj produktivne.

Točno tako! To je kliše z razlogom. Kolikokrat ljudje rečejo, da dobijo najboljše ideje pod prho? Običajno se pojavijo, ko malo popustiš, ko počneš nekaj povsem nepovezanega ali si preprosto dovoliš počitek. Ko ne delaš nič z namenom.

Enako opazim pri pisanju. Če se preveč silim, stavki začnejo izgubljati smisel. Takrat vem: potrebujem odmor. Moram ven, nekaj prebrati, speči kaj ali pa preprosto ne početi ničesar. Ta pavza, ta prostor, to je tisto, kar mi prinese jasnost in ustvarjalnost.

Niksen nas naredi bolj produktivne preprosto zato, ker odmori omogočijo našim možganom počitek, da se nato vrnemo z večjo zbranostjo in daljšo sposobnostjo osredotočanja.

Toda ali je niksen nekaj, po čemer ljudje na Nizozemskem dejansko živijo, ali bolj ideal, h kateremu stremijo?

Nizozemci imajo ene najkrajših delovnikov v Evropi. Nihče te ne bo hvalil, ker ostaneš dlje v pisarni.

Na Nizozemskem se ta koncept odraža v določenih vidikih vsakdanjega življenja. Videla sem študije, ki kažejo, da imajo Nizozemci ene najkrajših delovnikov v Evropi. Veliko ljudi, zlasti žensk, a tudi moških, se odloči za delo s krajšim delovnim časom. Veliko družin si razdeli urnike tako, da eden od staršev dela štiri dni na teden, drugi pa tri.

Zanimivo je tudi to, da nizozemska kultura ne daje velikega poudarka na izjemne dosežke v službi ali šoli, kot to velja v nekaterih drugih državah. Na Nizozemskem je cilj biti normalen. Imajo celo rek: Doe maar gewoon, dan doe je al gek genoeg, kar pomeni: »Obnašaj se normalno, to je že dovolj noro.«

Ta miselnost velja tudi za delo. Nihče te ne bo hvalil, ker ostaneš dlje v pisarni. Pravzaprav se bodo morda vprašali, zakaj si potreboval več časa, morda pa nisi bil dovolj učinkovit. Tako da tukaj ni poveličevanja pretiranega dela. To ljudem omogoča, da delo zaključijo pravočasno, zapustijo pisarno in gredo domov:počivat, biti z družino ali preprosto »nič početi.«

Pri nas bi marsikdo rekel, da ljudje na Nizozemskem delajo po deset ur na dan …

Sploh ne! Če na primer pogledamo delovne ure med Nizozemci in Poljaki, opazimo, da Poljaki delajo več ur kot Nizozemci. Mislim, da je povprečje na Poljskem okoli 38 ur na teden, medtem ko je na Nizozemskem bolj okoli 32 ali 33.

Šef ni viden kot absolutna avtoriteta ali najpomembnejša oseba v prostoru.

Večja sproščenost na delovnem mestu je tudi zaradi enakopravnosti med zaposlenimi. Šef ni viden kot absolutna avtoriteta ali najpomembnejša oseba v prostoru. Ko se sprejemajo odločitve, vprašajo za mnenje vse in upoštevajo vsak prispevek.

Omenili ste porazdeljene delavnike. Kako se to potem vidi v vsakdanjem življenju?

Spomnim se, kako sem šla pred nekaj leti z obema otrokoma na igrišče. Bil je navaden delovni dan, a vsi drugi starši tam so bili očetje. Bila sem edina mama. Na Nizozemskem je precej običajno, da si očetje vzamejo prost dan sredi tedna. Imajo celo izraz za to: papadag – »očkov dan.« To je dan, ko oče ne dela, ampak preživi čas z otroki ali družino.

Kaj pa raven stresa? Bi rekli, da so Nizozemci nasploh bolj sproščeni?

Da, vsekakor. Če pogledamo globalne lestvice sreče, je Nizozemska ves čas zelo visoko. In ko gre za otroke, je država pogosto ocenjena kot ena najboljših na svetu za vzgojo otrok. Nizozemski otroci so pogosto uvrščeni med najsrečnejše v mednarodnih primerjavah.

Je to zaradi šolskega sistema, vzgoje ali česa drugega?

Kar se tiče šolskega sistema nimam neposrednih izkušenj z nizozemskimi javnimi šolami, saj moji otroci obiskujejo mednarodno šolo — a kar sem slišala, je nasploh manj pritiska na otroke. Manj je domačih nalog, več igre, več svobode.

Na Poljskem na primer šole veliko zahtevajo od otrok; že od zgodnjih let je prisoten močan pritisk in akademska zahtevnost. To je za otroke precej stresno. Mislim, da to izvira iz postkomunistične miselnosti, kjer je bila prisotna ideja: »Zdaj moraš trdo delati, priti na univerzo in dobiti dobro službo.« To je bilo zagotovo sporočilo, s katerim sem odraščala jaz.

Na Nizozemskem takšnega pritiska ni bilo. Čeprav se zdaj stvari malce spreminjajo, gospodarska negotovost pritiska tudi na nizozemske dijake, je še vedno prisotna drugačna vzgojna filozofija.

Nizozemski otroci so pogosto uvrščeni med najsrečnejše v mednarodnih primerjavah. V šoli imajo manj domačih nalog, več igre, več svobode.

Drug pomemben dejavnik, ki prispeva k sreči otrok, pa so močni odnosi s starši. Za nizozemske otroke velja, da imajo odprto komunikacijo s starši. Pogovarjajo se, čutijo, da so slišani, in jih obravnavajo kot polnopravne člane družine, ne zgolj kot “otroke”. Otroci so obravnavani kot pomembni člani družine, njihov glas se sliši.

Pogosto imamo percepcijo, da je Nizozemska zelo individualistična država, da otroci niso toliko s starši …

To je zanimivo primerjati na mednarodni ravni. Na primer: v ZDA je velik poudarek na “kakovostnem času” z otroki, starši se posvetijo vsakemu otroku posebej na določen dan. Na Nizozemskem pa je bolj poudarek na skupnosti. Stvari običajno počnejo skupaj, kot družina.

Kako pa je niksen spremenil vaše življenje? Tako knjiga kot potem sam način življenja?  

Da, zagotovo mi je spremenil življenje. Zdaj imam objavljeno knjigo, pravo knjigo pri tradicionalni založbi, in prevedena je bila v več jezikov. Že samo to je bila neverjetna izkušnja.

Ob tem sem se ogromno naučila o tem, kako deluje založništvo, kako strukturirati knjigo, kaj založniki iščejo in kako sploh spraviti knjigo v svet.

In občasno, ko objavim kak članek, me kdo prepozna. To se sicer ne dogaja pogosto, a se je že zgodilo! Čeprav je knjiga izšla pred petimi leti, zanimanje medijev še vedno traja, tudi v akademskih krogih. Nekaj nizozemskih univerz me je povabilo, da predavam o niksenu ali sodelujem pri prispevkih za njihove publikacije. Torej je tema še vedno zelo živa.

Kar sem vedno počela, ima dejansko ime! (smeh)

Kar zadeva to, ali sem zaradi tega bolj zavestno začela prakticirati niksen – ne ravno. Bolj je bilo tako: »Aha, to, kar sem vedno počela, ima dejansko ime!« (smeh)

Kot otrok sem bila res dobra v tem, da nisem počela ničesar. Nikoli nisem bila tista oseba, ki je nenehno zaposlena z opravili. Mislim, ja, stvari opravim, delam, a že kot otrok sem bila odlična v sanjarjenju in “odklopu”. In to še vedno počnem, kadar koli imam priložnost.

Če ste se na začetku vašega bivanja na Nizozemskem počutili zelo osamljeno in izolirano, to najbrž danes ne drži več, kajne?

Ne, res več ne drži. Sicer še vedno večino stvari delam od doma, a vse je postalo zelo globalno. Ljudje z vsega sveta se zanimajo za moje pisanje, še posebej za teme, povezane z niksenom. Tudi ko pišem članke, pogosto sodelujem z mediji iz tujine. Pred kratkim sem, recimo, imela intervju z nekom iz Avstralije.

Tako da čeprav sedim doma, nekje na Nizozemskem, se mi ne zdi, da sem odrezana od sveta.

Kakšni so vaši občutki, ko opažate, da se je zaradi vas niksen prelevil tudi v neke vrste novo gibanje oz. trend kot sta japonski ikigai ali danski hygge. 

Američani so ta trend zares vzeli za svojega. Kot sem že omenila, je bilo v njihovih medijih veliko člankov o niksenu, v smislu, da jim bo všeč, da ga bodo vzljubili in podobno. Pri Nizozemcih pa sem opazila dvoje, mediji so bili vsekakor zainteresirani, nekateri bralci malce razdeljeni, če to sploh zmorejo živeti … Obenem pa so na Nizozemskem začeli pisati knjige o tem. Tako da mi je bil razvoj tega trenda zabavno opazovati. (smeh)