Ali priljubljena lutka Labubu res predstavlja demona?

Foto: Canva

Tisti, ki spremljate trende, ste gotovo že opazili lutko Labubu, ki je v svetu že nekaj časa zelo priljubljena in počasi preplavlja tudi slovenski trg.

Hkrati z njeno popularnostjo raste tudi število raznoraznih teorij zarot. Najbolj znana pravi, da lutka predstavlja mezopotamskega demona po imenu Pazuzu, zaradi podobnosti med demonovim širokim nasmehom in zobatim obrazom lutke. Ta demon se pojavi tudi v filmu Izganjalec hudiča in v eni od epizod Simpsonovih. Lutka naj bi imela tudi druge ‘hudičeve’ lastnosti (rogovi, zobje, zloben izraz).

Teorije o hudičevi naravi lutke so se tako razširile, da se je nanje odzval tudi  proizvajalec Pop Mart v šaljivem ‘obvestilu’, objavljenem 1. aprila: “Čeprav ne moremo potrditi vzroka  – naravnega ALI nadnaravnega – teh pojavov, izdajamo obvezen odpoklic vseh prizadetih igrač. Naša preiskava še poteka, vendar do takrat priporočamo, da nas TAKOJ kontaktirate, če se (Labubu) v pričo vas premakne. Zaradi varnostnih razlogov se z lutko NE soočite neposredno. Če se odzove na vas, ZBEŽITE.”

Kdo jo je ustvaril?

Lutko je leta 2015 ustvaril hongkonški umetnik Kasing Lung. Pravi, da ga je navdahnila nordijska mitologija. Labubu je sicer del širše zbirke z naslovom Pošasti, v kateri so tudi drugi liki, kot so Spooky Boo, Zimom in Tycoco.

Gre pravzaprav za zbirateljske igrače, tako imenovane ‘art toy’, ki primarno niti niso namenjene otrokom, pač pa prej mladim in odraslim. Originalno se igrača prodaja v ‘slepi škatli’, kar pomeni, da ne veste, katero lutko boste dobili. Cene škatel na ameriškem trgu se gibljejo od 15 do 40 dolarjev, vendar je mogoče v svoji škatli dobiti redek zbirateljski predmet, ki je vreden večkrat toliko kot cena škatle. Nakup Labubuja tako igra na psihološki trik, s katerim ustvari učinek nakupa loto srečke, s katero lahko osvojite veliko nagrado. Kdor koli je zasnoval prodajo teh igrač, je dobro poznal človeško psihologijo. Dodatna popularizacija pa se je zgodila, ko so razni vplivneži na družbenih omrežjih v živo odpirali svoje škatle. V prodaji so tudi majice, skodelice, torbe … z likom Labubuja.

Njen ustvarjalec, Kasing Lung, je v intervjuju o lutki dejal: »Čeprav njen nagajiv videz nakazuje težave, je Labubu dobrosrčna in vedno pripravljena pomagati, četudi njeni dobri nameni pogosto vodijo v kaos.«

Nič novega

Vsakih nekaj let se po porastu priljubljenosti takšne ali drugačne igrače z vzhoda, pojavijo raznorazne teorije zarote. Češ, da je igrača povezana z demoni, s prekletstvom, da skušajo na ta način pridobiti vpliv nad otroki … Tako je bilo z Hello Kitty, Pokemonom, Harryem Potterjem, kartami Yu‑Gi‑Oh …

Gre za star kompleks, ko ljudje v odzivu na nepoznane stvari, le tem pripisujejo duhovne nevarnosti.

V obdobju med osemdesetimi in zgodnjimi 2000-imi se je pojavilo veliko primerov ‘satanic panic’: igre, risanke, zbirke kart se je obtoževalo promoviranja okultizma, satanizma, mističnih praks … Pogoste trditve so bile, da igre vabijo demone, uvajajo magijo in satanizem. Leta 2000 je Vatikan uradno potrdil, da Pokémon ne predstavlja moralne nevarnosti in ni satanističen. Pred dnevi je celo papež Leon XIV nekemu fantu podpisal Pokemonovo karto.

Najbrž je pri tej lutki bolj problematičen njen ‘azijski’ izvor in morebitni strupeni materiali. Njena popularnost je seveda sprožila ogromen trg ponaredkov, kjer je še težje slediti izvoru materiala. Problematično pa je tudi uvajanje otrok v svet potrošništva z brisanjem meja med igračo in modnim dodatkom. Gotovo obstaja na tone boljših igrač. Najbrž jih bo otrok našel kar v bližnjem gozdu. Da bi pa bil podvržen satanskim vplivom zaradi lutke, pa je precej primitivno razmišljanje. Ne bodimo naivni, da Satan deluje tako otročje. Njegove taktike so neprimerno bolj sofisticirane.

Ne podcenjujmo zla

Pekel obstaja, demoni obstajajo, obstajajo stvari, ki jim odpirajo pot, toda neumno bi bilo misliti, da so to v prvi vrsti igrače in razni predmeti in ne grehi kot so sovraštvo, opravljanje, zavist, pohlep, zlorabe, manipulacije …

Največja hudičeva prevara je, da je svet prepričal, da ne obstaja, je že davno zapisal francoski pesnik Charles Baudelaire. Najbrž je njegova druga največja prevara ta, da je mnoge verne ljudi prepričal, da obstaja zgolj na način in v obliki okultnih pojavov. Najlažje ga je na ta način izriniti iz svoje zavesti in ga projicirati na druge (v smislu, iver v očesu brata vidim, bruna v svojem ne vidim). Takrat lahko nemoteno in mirno deluje v nas. Takrat lahko v imenu pravičnosti prevzame vlogo velikega inkvizitorja, ki išče napake na drugih, svojih pa ne vidi. In lahko vse življenje, sveto prepričani, da smo skorajda na poti svetosti, precej uspešno delamo za njegovo kraljestvo.